IZVIRNO SPOROČILO: Vijoličarka
Če je rekla, da ONA čuti to sovraštvo kot SVOJO državljansko dolžnost in ne zahteva, da morajo tako državljansko dolžnost opravljati tudi VSI ostali državljani, potem to vidim kot njeno pravico. Sovraštvo je močno negativno čustvo, ki razjeda in škoduje predvsem tistemu, ki sovraži. Če njej to odgovarja, pa naj ji, dokler pusti drugim, da čutijo po svoje.
Sama Cerkve kot institucije v globalu niti malo ne cenim in želim, da obdobje, ko je imela alfa in omega vpliv na življenje VSEH ljudi nikdar več ne ponovi. Naj se njeni člani lepo (ali pa grdo) držijo tistega, česar pač mislijo, da se morajo in pustijo drugim, da se držijo tistega, za kar oni mislijo, da je dobro. Ker gre prav slednje tej velecenjeni instituciji slabo od rok, nog in glave, pravzaprav se dostikrat zdi, da ji je glavna preokupacija, da vsiljuje svoje 'vrednote', po svoje nekako razumem to njeno izjavo, vendar brez navdušenega odobravanja.
Vera je intimna zadeva in čas bi bil, da bi se tudi Cerkev tega začela zavedati. Ampak s sovraštvom ne pridemo nikamor, še posebej če prizadenemo s tem ljudi, ki so v prvi vrsti verniki in predvsem tiste, ki se trudijo marsikaj spremeniti znotraj sistema - torej institucijo samo.
Npr. tista pogumna verna družina, ki smo jo videli zadnjič na TV, katero sestavljajo oče, mati in trije otroci in ki nima prav nobenih predsodkov, kako mora biti sestavljena 'idealna' družina, važno je samo, da je prisotna ljubezen in pamet. Da sta se oče in mati iz te družine odločila tako pogumno izpostaviti, čeprav se jima ne bi bilo treba, ker onadva sta 'idealna', to se mi zdi dosti bolj pomembno dejanje, ki kaže premik v pozitivno smer, kot pa izjava da nekdo nekaj sovraži.
Glede izjave o otrocih. Ona sama je samo izjavila, da ne mara razvajenih in vsega presitih sončkov, katerim se ne privzgaja nobenega spoštovanja, nobenih dolžnosti, samo pravice, pravice in pravice in egoizem. Njene pravljice so namenjene v prvi vrsti trpečim otrokom, v tolažbo, v spodbudo. In jaz ji bom do konca življenja hvaležna za Lisjačka v Luninem gozdu.
Sama jo vidim kot žensko, ki je zmožna samo močnih čustev, takih ali drugačnih, srednja pot zanjo ne pride v poštev. Če je sposobna močno sovražiti, je hkrati sposobna tudi močno ljubiti, močno sočustvovati, močno trpeti. Najbrž ni lahko biti Svetlana Makarovič.
