Jaz bom povedala moj primer. Dokler nimas moznosti izbire si lahko pameten, ko pa si pred izbiro pa je tezko.
Jaz sem namrec imela moznost ali ga dati cepit ali ne in to za osnovno ceplenje. Lahko bi rekla ne in ne bi bil za nic cepljen.
Zacelo se je ze, ko sem imela opazen trebuh, zagovorniki, saj bos dala cepit, je nujno, tisti proti pa z vsemi moznimi argumenti, saj ne bos dala, ves kaj se lahko vse zgodi, pojdi brat in bla bla bla. Ampak pred odlocitvijo sva bila jaz in moj moz oz. v vecjem primeru celo jaz.
In sem zacela malo brat in malo pamet vkljucila. Ja, saj lahko en rece, da on ni dal in sosed tudi ne, ampak ko ne bo dal nihce vec pa se bodo bolezni vrnile. Pa ker bo mali, ce bo vse slo kot je treba, vsaj do samostojnosti z nama sel v kaksen odrocen kraj recimo v Afriki, Azijo in se kam in ne bo samo na hotelskem bazenu se kopal ampak delal cisto kaj drugega, ker je pac to nas stil zivljenja, kdo bi se potem trkal po glavi in spraseval, kaj bi pa bilo ce ... Na drugi strani je bil strah kaj ce nesem sedaj zdravega 3 mesecnika k pediatru, ga cepi in gre kaj narobe oz zelo narobe, kdo bo kriv, kako bom s tem lahko sla naprej. No, in potem se je tudi moz strinjal, da itak dava cepit, ceprav pred ceplenjem mi dobimo en obrazec kjer vse pise in spodaj se moras podpisat, da se strinjas. Tisti podpsi je zame vedno tako tezek, vedno en cmok v grlu. Hvala bogu in vsem, ki so odgovorni, moj mali je prezivel ze kar nekaj ceplenj in do sedaj, trkam na les, nikoli nic, niti nobene reakcije, nic. Kljub temu ne pretiravam, dala ga bom cepit po osnovnem sisitemu,kaj dodatnega verjetno niti ne, no bomo videli, mogoce zaradi klopov kdaj.
