glej vsaka nosi s seboj eno ali več žalostnih zgodb in mislim, da je lažje ko jo enkrat izliješ iz sebe. Verjamem, da te boli in te bo še bolelo, ker za mamico je verjetno najhuje, ko je že čez polovico nosečnosti ali tik pred porodom, a se zgodi nekaj strašnega. Poskusi iz svojih zgodb potegniti najbolje. Ali ni bolje, da se je končalo v 28 tednu nosečnosti, kakor da bi imela celo življenje bolanega otroka?
sama sem se v četrtem letniku zavestno odločila in prekinila nosečnost. A ne mine leto, da si sredi januarja ne rečem, no sedaj bi bil/bila stara toliko in toliko. Pa sem se takrat odločila tako in mi je še vedno hudo. A če takrat ne bi naredila tega koraka, danes ne bi bila tu, kjer sem in imela dveh punc doma. Takrat bi jaz ostala sama z otrokom in verjetno sedanjega moža niti ne bi spoznala.
Če si dvakrat zanosila in toliko časa bila noseča, bo uspelo tudi v tretje. In se boš lahko pohvalaila, SEM MLADA MAMICA!

Ne oziraj se na mnenje okolice. To je stvar tebe in tvojega moža.
Jaz tudi ne govorim tašči, da načrtujemo še enega, ker mi je po drugem porodu rekla, no sedaj imaš pa dovolj otrok. HALO, ali jih ona živi. Sem brezposelna a še vedno načtrujeva povečanje družine. Pa nam zato nič ne manjka. KOliko otrok in predvsem kdaj jih bom imela, je pa samo najina stvar.
Zato anonimna, vsedi se s svojim, povejta si o vseh strahovih. Ima jih tudi tvoj, samo drugače pokaže. Pogovorita se in če sta za, potem AKCIJA!!!
Glede na to, da si moj letnik, pojdi k zdravnikom in naj ti pomagajo