Ponavadi niti ne komentiram kaj veliko, ampak tokrat se pa ne morem upreti.
Vidi se, da nekatere res klatite neumnosti in gledate na zadevo izključno iz svojega stališča. Saj nenazadnje res drži, da če bodo zakon sprejeli, proti temu ne bomo mogli kaj dosti storiti, ampak imamo pa pravico podati komentarje...
Ursonok - v zadnjem komentarju si napisala nekaj bistvenih stvari (pogojev), ki jih imata s partnerjem, jih pa večina nima.
- praviš, da je partner s.p.: pomeni da je sam svoj šef in o njegovem dopustu odloča sam
- partner lahko delo opravlja ponoči: večina te možnosti nima
- ti si samozaposlena: kar spet pomeni, da nihče ne pritiska nate okrog dopusta, porodniških, kdaj in koliko boš delala...
Torej pri vama je izključno vajina odločitev kako bosta delo preko dneva porazdelila. Seveda mi je zelo dobro jasno, da morata delati, če hočeta zaslužiti...
Večina ljudi pa je po službah pri delodajalcih, s katerimi se je blazno težko uskladiti in dogovoriti že za skrajšan delovni čas, pa čeprav je to naša pravica. Ponavadi te postavijo pred dejstvo: ali boš delal ali pa te ne rabimo! In kaj lahko človek stori v takih primerih: dela ali pa ostane brez službe!
Pa jaz nimam nobenega namena jamrati tukaj, je pa dejstvo, da se mi zdi nedopustno, da bašejo folk s tem, da kao s tem zakonom dajejo pravico očetu do dopusta in otroku možnost, da vzpostavi pristen stik z otrokom....bla bla bla.
In če pogledam svojo situacijo:
-jaz sem zaposlena, v službi mi s porodniško ne delajo posebnih težav, delovni čas je DOLOČEN, ne morem delati od doma ali ponoči, za krajši delovni čas se je po porodniški nemogoče dogovoriti, isto nemogoč bi bil dogovor, da prihajam v službo za 4 ure (4 ure pa bi koristil partner) ali da bi delala 2 dni v tednu (ko bi bil partner doma). Torej te vrste mahinacije zame odpadejo, pri otrokovih 10 mesecih pridem v službo in stvar zaključena.
-partner je solastnik in direktor svoje firme...ampak si ne more privoščiti, da bi delal ponoči, ker bi stranke verjetno bolj slabo sprejemale telefonske klice in obiske ob 3h ponoči pa tudi za sestanke se je izven 'normalnega' delovnega časa nemogoče dogovoriti. Da bi bil kar en mesec doma je pa sploh utopija. Kdo pa bo 25 delavcem dal plačo? Od kje, če ne bo dela? Ali naj kar celo firmo pošlje na dopust za en mesec, on se pa z vozičkom sprehaja naokrog? Pa 25 delavcev ne pomeni samo 25 ljudi, ampak posledično 25 družin...in toliko ODGOVORNOSTI do vseh teh ima gotovo, da si tega ne bo privoščil. Njegovo delo zahteva ne samo celega, ampak človeka in pol.
- drži, da nikjer ne piše v katerem obdobju starševskega dopusta mora moški to koristiti, toda ali ne bo za delodajalca še bolj nesprejemljivo, da mamice najprej 3 mesece ni, potem bo prišla malo delat, ker bo partner skrbel za otroka, potem pa je spet ne bo nekaj mesecev - mislim, da pri malokaterem delodajalcu gre to skozi.
- vrtec ne sprejema otrok, ki so mlajši od 11 mesecev: drugega varstva pa nimam, kar pomeni, da bom morala poiskati varuško in jo za to tudi precej drago plačati. Že tako imam iz dneva v dan na glavi organiziranje, kdo mi bo otroka vzel iz vrtca, ker jaz ne pridem do časa domov, mož pa tudi, če ni še celo na službeni poti.
Pa nič ne poveličujem vlogo matere ali poudarjam SVETOST materinstva (kakor si ga poimenovala Ursonok), kaj šele, da bi dvomila v partnerjevo sposobnost skrbeti za otroka, ampak navajam dejstva. Kot sem rekla, ne mislim jamrat, mi se bomo že znašli, ampak pri vsem skupaj ne gre za nič drugega kot za prikrito KRAJŠANJE PORODNIŠKE, ker se gospodje, ki o tem odločajo, še predobro zavedajo, da večina moških dopusta ne bo koristila. Nas imajo pa za idiote in nam trobijo o enakih pravicah...Kot bi bili naši moški toliko nesposobni, da si jih ne bi mogli izboriti sami, če bi jih želeli...