Se vračam nazaj k prvotni temi... mogoče komu drugemu v poduk in razmislek, ker pri Lukku je tako verjetno mož rekel, da je tako najbolje za njuno polžo. Pa se opravičujem za tale nesramen stavek, ampak žal... pri kateri koli temi, kjer Lukka zagovarja svoje mnenje (ki ni nujno napačno, absolutno da ne), slej ko prej naletim na stavek: "tako je moj mož rekel". Oprosti Lukka, ampak kolikor sem imela o tebi na začetku dobro mnenje, da si šel takšno pot življenja, kot si je šel in sem te občudovala za pogum. Moramo priznati, da imeti otroka v istospolni skupnosti danes še vedno privleče na dan vse preveč tabujev... No, toliko mi je sedaj hudo zate, ker očitno ti ta tvoj mož ne dopusti nobenega pametnega razmišljanja v vajinem odnosu...

No, pa sem malček zašla... moje izkušnje z izbiranjem otrokovih prijateljev... Takšen tip matere je bila mati sestrine prijateljice. Punca je bila v naših življenjih prisotna zelo veliko, z sestro sta bili skupaj v vrtcu, nato v osnovni šoli in kasneje še leto dni na gimnaziji. Mama je bila tisti klasičen tip pretirano zaščitniške matere. Da je tamala lahko šla kam na obisk je morala nujno poznati vse družinske člane. Nato je po več ur prečepela v avtu in čakala, da njena hčerka konča z obiskom pri dotični družini. Če so bili otroci skupaj na dvorišču je čepela zraven in skrbela, da se skupinici ni pridružil kakšen otrok, ki ga ne bo poznala. Na kakšen način je izbirala hčerine prijatelje ne vem, je pa znala tudi pri teh izbranih krojiti krog. Tako je marsikdaj katero od punc izločila, tudi mojo sestro enkrat. Uglavnem popolno vmešanje v otroške odnose. Svoji hčeri ni pustila nikakršnega lastnega jaza, krojila ji je način oblačenja, kaj bo jedla, kje bo jedla, kaj bo počela... vse. Vse to je šlo, do najstniških let, ko se je punca vedno bolj pričela zavedati, da je za marsikaj prikrajšana v življenju zaradi posesivne matere (z izjemo materialnih stvari, teh je imela vrh glave). Do matere je postala vzkipljiva, nesramna, jo je žalila.... danes... danes dela v lokalu, dela vse kontra kar je morala v otroštvu. Hodi okoli pijana, kadi že od rosnih najstniških let... torej počne vse, s čimer bi materi lahko pokazala, da nima in ne more več imeti vpliva nanjo. Kaj počne danes njena mama? Tolče se po glavi, ker vidi koliko stvari bi lahko preprečila, če ne bi hčeri omejevala življenja v otroštvu...

Če pa se še spustim v večjezičnost otrok... meni ni to nič spornega, pa ne rabim nobenih znanstvenikov da mi povedo, da bo mojemu otroku lažje v življenju, če bo znal kakšen jezik več. Živimo v globalni družbi in ta družba od nas zahteva več prilagajanja. Vedno bom gojila pri otroku tudi svoj materni jezik, ampak hkrati spodbujala da se bo primerno okolici sporazumeval v jeziku okolice.

_____________________________

The secret of life is hidden in DNA.

Nisem blara vseh odgovorov zato se opravičujem če ti je to že kdo napisal.

Samo če imate težave s tem ker ste drugačni, kdo pa ni, potem je za vajimo punčko še toliko bolj pomembno da se čim prej socializira, navadi na okolico. Ona se bo navadila na okolico in drugi nanjo, večjo ko bodo bolj jo bodo spoznali in njeni sovrstniki jo bodo obravnavali kot, Niko (ne vem kako ji je ime zato sem se ime izmislila) in ne kot vajino hči.
Če pa jo boš zavijal v vato pa bo slej ko prej prišla v stik z otroci, ki jih ti ne boš mogel prej preveriti, in ker bodo otroci večji, bolj dojemljivi kaj rečejo straši, pa se lahko zgodi da jo bodo jemali kot vejino hči. In tu se lahko potem pozna ta ''drugačnost''.

Prvo pa morata vidva vedeti da ste trije in da je ona svoja oseba, čeprav je še majhna in sta zanjo odgovorna.

Pa še nekaj nihče ti ne bo rekel ja kar pelji jo na igrišče in jo tam pusti samo kar bo pa bo. Seveda boš zraven ampak od daleč opazuj kaj se dogaja. Tako da ona ve kje te najde če te potrebuje drugače pa se sme sama igrat.
Ko boš opazoval njeno igro in igro ostalih pa jo boš lahko tudi učil kaj je prav v medsebojnih odnosih in kaj ne. Če tega ni bo pač starejša sama spoznavala medsebojne odnose, ki pa so lahko različni. Starejši so bolj je zakomplicirano pri tako majhnih pa nimajo predsotkov in se med seboj igrajo ne glede na to kakšne ima kdo razmere doma, ali je punca ali fant, velik majhen. svetel temen,...

No, Lukka, pa si končno povedal to kar mi je med vrsticami uspelo razbrati o tebi... imaš premalo samozavesti in te je strah... pa ni s strahom nič narobe, ker to pomeni, da se zavedaš odgovornosti in da ne boš po domače kaj zaj***... ... pa klele ni junakinje ali junaka, ki bi rekel, da ga pri vzgoji ni strah, da bi kaj zaj... če pa je, pa naklada

glede tvojega moža pa... je pediater, ja, lepo, ampak lahko je govorit nekaj naučenega, drugo je vse to znanje prenesti v prakso... vsak otrok (človek) je unikat, pa se lahko tvoj mož na glavo postavi z vsem svojim znanjem, če otroku ne prisluhne.... tudi ti se lahko ob tla mečeš, zgrizeš vseh 20 nohtov, če ne boš prisluhnil otroku... pa roko na srce, samo še to sem čakala kdaj boš odprl temo: V katero vatko naj zavijem otrok, pa kakšna vitrinca se vam zdi najboljše

vidim, da ti je mož že veliko pomagal pri samozavesti  in ti gre dobro, zdaj pa delaj še sam, ne čakaj na to kaj ti bo rekel mož... stoj za tem kar narediš, rečeš otroku...

deklico pa le spusti med vrstnike, marsikaj se bo naučila, pa tudi tebi bo lahko pokazala marsikaj kar sam ta trenutek ne vidiš, samo prisluhni ji...

Zanimiva tema, čudno, da še ni prišlo do prepira in pljuvanja:).
Lukka glede tvojega moža oziroma njegove izobrazbe: Kar se tiče vzgoje otrok, problemov prehrane itd, ti bo ena mamica na RR odgovorila mnogo bolje kot 10 pedijatrov skupaj. Mamice delamo po občutku, po izkušnjah, pedijatri pa po naučenem iz knjig in posplošeni praksi. Jaz recimo dam mnogo več na svojo intuicijo, kot pa na tisto kar mi predlaga pedijater ( no, če govorimo o prehrani, negi itd, ne o kakšnih boleznih). Prav tako bo pedijater za vsako obliko bolezni posegel po zdravilih iz lekarne, medtem, ko mamice vemo, da je mnogo naravnih stvari iz narave, s katerimi lahko otroku pomagamo. Če je tu kakšen pedijater, naj mi oprosti, ne mečem vse v isti koš, govorim pa o večini.
Glede prijateljstva pa takole: pri treh letih mislim, da je vsaka družba vrstnikov sprejemljiva, saj pri teh letih otrok še ne more biti zloben,, hudoben oziroma karakterno takšen, da bi negativno vplival na tvojega otroka. Moj starejši sin ima 9 let, da njemu jaz še vedno izbiram družbo in sicer na takšen način, da ko me vpraša, če lahko gre ven, ker je na igrišču ta in ta, mu rečem ne, v kolikor vem, da to ni družba za njega. Pri izbiri družbe pa ne gledam na starše. V šoli ima sošolca, ki je dober učenec, prijazen, spoštljiv do odraslih,a izhaja iz dokaj problematične družine ( obnašanje njegove mame je vse prej kot kulturno, ostalih podrobnosti ne bom opisovala ) vendar to meni ne predstavlja problem in mu dovolim, da se druži z njim. Ampak samo na igrišču, k njemu domov ne sme. Po drugi strani imamo pa v ulici družino, kjer so starši enkratni, a otrok je problem v vsakem pogledu. Zdaj zakaj je takšen, ni stvar za debatirati tu, dosti je bil sam in prepuščen ulici, ker sta oba starša polno zaposlena. In s tem otrokom mu recimo ne dovolim, da se druži, ker od druženja z njim ne bi odnesel nič pametnega. No, do te mere jaz posegam v družbo svojega sina. Nikoli pa se recimo ne vmešam v prepir, ki ga ima družba mojega sina in sin, to naj sami rešijo na kakršen koli način vejo in znajo. Glede na otrokovo starost zahtevam od njega le to, da ostane v naši ulici in da ne sme iti k nobenemu prijatelju domov.

Da dopolnim svoj prejšnji post: Še na en način imam vezo z izbiro prijateljev, in sicer, ko pride rojstni dan. Sin bi povabil vse prijatelje iz šole, prej je želel vse prijatelje iz vrtca. In mu rečem, da to pa ne gre, naj si izbere določeno število prijateljev s katerim se res največ druži. In mislim, da tako naredi vsaka mamica, saj imeti 25 otrok v hiši, in po možnosti še kakšnih 15 mamic je absolutno več kot preveč.

Želeti družino je nekaj drugega, kot se postaviti v vlogo in pri mojih rosnih letih sprejeti dejansko družino!

Brez skrbi, vprašanaje pred poroko je zagotovo bilo - si pripravljen imati družino (vprašanej postavljeno s partnerjeve strani)! Moj odgovor je bil DA!
Ko si pa pred dejstvom, pa te zvije! Hudo zvije in samo še nesposobnost vidiš in samo govoriš - ne še,, ne še, ne še, saj bova enkrat drugič. Predstavljal pa sem si (priznam) bolj družino v smislu jaz in mož, skupna hiša in zlati prinašalec!
Nič hudega, to so bile prestave. Danes mam pa polžka in sem ful vesel!!!

Ma ja a misliš da je kdo 100% pripravljen predno dobi otroka, nihče. Tudi tvoj mož je imel sigurno strah ponisleke,... Ampak ko ga enkrat dobiš je to to, nebi zamenjal in to je pomembno

Glede tvojega straha da boš naredil kakšno napako. Sprosti se itak da boš naredil kako napako, tudi tvoj mož jo bo in vsak star jo. Tako pa če ampak pomembno je da se sprostiš si spontan in poskušaš delati kar je za otročna najbolje, seveda z mislijo da ne bo celo ževljenje pri vama v vati pač pa da se navadi na živlenje brez vaju, samostojnost.

Nimam osebne izkušnje večjezičnosti.
Lahko pa povem iz primera meni bližnje osebe.
Je dvojezičena. Živi dva jezika v vseh smislih ala Frodo, tretji in ostali jeziki so naučeni.
Enkrat, ko je bila debata o tem kako vemo kaj je materni jezik in kaj ne...
'' Z Bogom se lahko pogovarjaš iskreno samo v maternem jeziku, jeziku čustvovanja. Prav tako lahko res iskreno rečeš ''ljubim te'' samo v maternem jeziku. Ker je to jezik najintimnejših čustev, jezik ki ti je položen v srce. V ostalih jezikih lahko razmišljaš, računaš... to so jeziki razuma... samo materni jezik je jezik čustev.''

Ali je to res ali ne pa ne vem. Boste večjezične povedale kako je s tem.

Jaz nisem niti malo podkovana v tem tako kot je Frodo ( svaka čast ), lahko pa dam komentar na Doto in sicer: moja znanka živi z mamo Slovenko in očetom Italijanom, in pri njih se je vedno govorilo tako italijansko kot slovensko ( znata pa oba starša oba jezika, primorska pač ) in ta moja znanka je vedno govorila samo slovensko z vsemi ( tudi z mamo in očetom ) a razmišljala je vedno v italijanščini.