Glej kalbo, saj 3jeMi sploh ni pisala tako zelo neumno.......in če pri tebi ni tako, ne pomeni, da drugje tudi ni tako in ni se potrebno, kot sem že prej povedala, takoj počutiti ogroženega in napadenega......

obstajajo pa res take ženske, ki mislijo, da se dec brez njihove komande še usrat ne zna pravilno......in da bi potem tak dec lahko vzagajal NJENEGA otroka....nemogoče........ko je tekla debata o tistem eno mesečnem porodniškem, ko bi oče bil sam z otrokom, brez matere, se je precej takih javilo, prav s takimi "kako pa bo on skrbel za otroka, saj mu še riti ne zna obrisati PRAVILNO......saj pa ne zna niti mleka pogreti TAKO KOT JE TREBA...."kot da bi imele debile doma......

Kalbo... sem se že v štartu opravičila ... ja, pa morem rečt, da sem pričakovala tako "užaljenost", ampak bolj od kakšne mamice kot od moškega...

do not panic, moj dec je že OK, se že zna popedenat na skretu (ne boš verjel, celo izbiro barve WC papirja prepuščam njemu, sem fejst žena a ne? ), pa tud še kje drugje, pa tudi v sebi ima velik čut za odgovornost do družine, no, ne bom ga preveč hvalila, ker se lahko pokvari ... samo, ko sva pri najinem odnosu in vzgoji prišla navzkriž, sem se ozrla na odnose, ki jih imava midva s svojimi starši in iz kakšnih družin pravzaprav prihajava (kot je ena od deklet napisala: otroci smo odraz staršev, torej vzorce prinesemo od doma)... skratka, moja družina in njegova družina (odnos ata-mama, mama-otroci, ata-otroci) - ogromna razlika... tako lažje razumem, zakaj on reagira tak jaz pa drugače... in je bilo potrebno poiskat neko srednjo pot, ne po moje, ne po njegovo, če hočemo v miru živet... pri vzgoji pa pot, ki je seveda najbolj primerna karakterju otroka...

drugače, se mi pa zdi, da biga, avtorica teme, teme že zdavnaj ne bere več.................

Se pardoniram, ni nobene užaljenosti, sam smajlijev pač ne maram pisat preveč . Vse preveč je moških, ki se še usrat ne znajo brez žene, sam nismo vsi taki. Men je šel en tak celo otroštvo in najstniško dobo na jetra in mogoče sem zato tak kakršen sem in na jetra mi je šlo, če je babica delala z mano kot z invalidom, ker sem bil že takrat mnenja, da stričeva žena ni kriva, da je on revež lačen, ampak on sam. Če sem hotel jajca po svojem okusu, sem si jih pač spekel sam. Babica pa seveda stričku takoj za mano.

Ker smo mel doma matriarhat (beri ni blo deca) sem moral vlogo moškega prevzet že zlo zgodaj. Orodja je blo ko toče v kleti, mi pa polomljene omarice, nedelujoče luči, pa se je začel in kmal omarce niso več majale, luči so zasvetle in kmal se je nehal vpitje....PAZIII PUST TE BO STRESL, UREZAL SE BOŠ.... Če znam pa omaro sestavit luč popravit, vbodno žago gonit bom znal pa še šivalni stroj gonit in sem ga in ga še.

če to leti name in na moje vprašanje o samohranilcih... ne počutim se ogrožene, le mnenje me zanima od tistih, ki pišejo, da morajo biti oba lika prisotna za normalni razvoj otroka

Seveda, ko smo se pa vsi zarotil prot njej, namesto da bi držal z njo v njeni nesreči.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Veš kaj, če pa v tejle temi ni dobila več kot dovolj uporabnih nasvetov gledano s kar nekaj možnih plati, potem pa res ne vem. Tole tu gor ni blo nobeno pametovanje. Seveda ji pa marsikak odgovor ni bil všeč, ker si je pač težko priznati, da ni univerzum tist, ki je kriv za "problematičnega" mulca, ampak ona in njen mož, ki sta totalno zatajila pri vzgoji. Pa niso tu napake, napake delamo vsi, tukaj je "delati nič" gledati stran problem...

Biga, mislim da je tvoj osnovni problem skrit v tvojem stavku da so problemi doma že VEČ let. Vi kot družina bi morali reagirati takoj, ko ste probleme opazili. Sedaj je že malo pozno, ampak ok - boljše pozno kot nikoli.

Mislim da je trenutno tvoj otrok v eni veliki stiski in se vi vsi skupaj vrtite v začaranem krogu iz katerega ne vidite izhoda. Ne vem, ampak v tvojem primeru bi jaz priporočila skupinski obisk psihologa ker se mi zdi (iz tvojega pisanja) da res ne veš več kako in kaj z njim. Reagiraj pa čimprej, ker če boš čakala bo res že prepozno (puberteta). Torej, ne obupuj, ampak se vzemi v roke, pojdi do psihologa, in začni resevat problem. Že to je veliko da si končno videla da imate problem, da si to priznaš - to je prvi korak. Sedaj pa kar pogumno naprej.



_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Jaz pa pogrešam na tejle ringaraji malo sočutja ne pa da vsakega ki prosi za pomoč takoj popljuvate. Eno je konstruktivna kritika in dobronemaren nasvet, drugo je pa takšno pluvanje kot se dogaja na ringaraji. Človek si sploh ne upa nič več vprašat, ker takoj dobi nazaj plaz od popolnih rr mam in očetov. In se pučuti kot totalno nesposben divjak, ki ne zna s svojimi potomci. Biga trenutno ne potrebuje kritik in pametovanj kako so vaše družine in možje in žene, pa mama popolne ampak rabi POMOČ. A je to tako težko za razumet? Dajte ji kakšen pameten nasvet za naprej (ok, verjeno so nekaj vmes v tej trakavici,a ampak so skititi med vsem tem pametovanjem in do njihovega bistva sploh ne prideš) ne pa pametovat za nazaj. On že itak ve da je nekaj naredila narobe.

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ja so vmes....kar nekaj takih pametnih nasvetov, kot si ji tudi ti svetovala je v tej trakavici.......ker pa je tema odprta že tri dni se je marsikaj vmes zgodilo......

Namesto nje pa mi ne moremo narediti koraka.....prav tako človeku pri vzgoji ne moreš napisati 15 alinej in zdaj se naj človek tega drži.....ampak mora vsak starš priti do bistva oz. do pravega načina, ki odgovarja njemu in otroku sam......keč je ravno v tem, da mora človek kot starš sam izluščiti bistvo......ni enostavno, da pa verjetno večje rezultate kot enostavna vzgoja po alinejah iz priročnika.....

"Fajn" predstavlja en lik, navadno je to mati, saj je otrok na začetku dojenček in majčken otrok, ki sploh še ne more dojemati - dela vse samo kar je fajn. In v tem obdobju je mat tista s katero poveže "fajn"-ugodje. Po prvem letu počasi v sliko prihaja oče in postaja otroku vedno bolj pomemben dokler pri 3 letih ni vse "ne mami, oči bo".

Mamin odnos je brezpogojen, očetov pa pogojen. Mama me ima vedno rada, tudi kadar delam samo kar je fajn. Z očetom, ki zahteva "red" pa poveže, oče me ima rad če delam tisto kar "je prav" tudi takrat ko to ni fajn. Oče od otroka zahteva, da "se pričenja obnašati v skladu z družbenimi pravili" t.j. da dela tisto kar "je prav". Tako otrok z mamo povezuje ugodjem-"fajn" in očeta povezuje s "prav" kar je velikokrat neugodje.

Ni pomembno ali je ta oseba, ki otroku predstavi "prav" oče. Če očeta ni je to lahko dedek, stric. Pomembno je, da to ni ista oseba (mama) s katero je povezal "fajn".

Dobro veste da otrok mamico drugače okrog obrne kot očeta. Za mamico uporablja en pristop, za očeta drugega. Tako za mamico uporabi register "fajn", za očeta pa takoj vklopi register "prav". Če pa je za "fajn" in za "prav" ena in ista oseba potem otrok ne odpre dveh registrov ampak vedno deluje preko enega, ne ve pa kaj zdaj mami hoče, "fajn" al "prav". In zato potem potrebuje zunanjo potrditev, ker mora presojati skozi en register.

Če je ta oče "poženščen" (in tega ni malo) potem je to za otroka še slabše, ker uporablja dva registra v obeh pa ima "je fajn".

Ne vem kako je z zamenjavo vlog, dejstvo je da ne glede na to zamenjano vlogo, otrok za mamo v zgodnjem otroštvu in v prehodu iz najnežnejšega otroštva vspostavi register "fajn".
Zakaj oče ni sposoben opraviti svoje vloge (ki ni da mora biti kot mama) ne bi ugibal. Mama lahko prevzame vlogo "prav", ker je to vlogo npr. morala prevzeti (ob prej omenjenem očetu-možu) ali pa ji to odgovarja (pa spet ne bi ugibal zakaj).

Kot bi V. V. Godino brala

Ne samo samohranilk. Tudi tisti, kjer oče je, pa ne opravlja svoje vzgojne funkcije. In tega je danes ogromno. "Neprilagojenih" otrok "s posebnimi potrebami" (v vsakem razredu jih je 4-5), ki imajo oba starša in odprt samo register "fajn". Spoznate jih po tem, da imajo vse (ljudi okrog sebe) samo za uporabo. Neobvladljivi otroci v šoli (ali pa doma). Mnogo jih je danes na menagerskih vodilnih mestih podjetij, ki zaposlene "uporabljajo" da dosežejo tisto kar je za njih "fajn".

Ker če nikoli niso odprli registra "prav" potem za njih velja "fajn"="prav". Če se ob tem dobro počutim, če je to za mene fajn, potem je to tudi prav. In za vse kar mi ni fajn velja da tisto tudi ni prav.

..... zgodba tu šele dobi pomen:
Ljudje ki ločijo med fajn in prav niso najboljši "državljani". Znajo potrpet za stvari, ki so prav. Ne kupujejo impulzivno,... In ker je naša družba potrošniška družba katere gonilo je kupovanje je potrebno ustvariti (sistemsko) takšne invalide, da bodo odvisni od "fajn" in bodo kupovali impulzivno.

Ker (funkcionalno odrasel) oče "prav" uveljavlja občasno tudi s kakšno "po riti" da povzroči fizično neugodje, ki je večje kot neugodje kot če otrok naredi "prav", je potreben še družinski zakonik, ki prepoveduje fizično kaznovanje, da bi se oviralo odpiranje registra "prav". Tako bo še več pripadnikov družbe, ki bodo odvisniki in kupovali - in bili gonilo potrošniške družbe.

Ja, saj to je njeno predavanje. Sem dal gor link, samo se nikomur ne da poslušat, ima pa težo.

Smo ga že poslušali in brali:). Ima point v marsičem, ugotavljam samo, da držijo te stvari za zelo močno za določeno populacijo - za družboslovce veliko bolj, po mojih izkšunjah. Tehniki in naravoslovci smo še bolj za časom in še vse te novodobne zadeve niso tako prodrle v zavest, kar je včasih dobro:). Se strinjam s tem, da je to pogon potrošništva in se mi reži ob reklamah, kjer oče in mama drug pred drugim skrivata, kako otroku dovolita vse... mislim - se vprašaš, kdo je zdaj tu otrok:D. Samo vseeno mislim, da v resnici ljudje ne delujemo tako. V resnici je večina otrok vseeno nekak obvladanih. Če pogledam našo in zdajšnjo generacijo, se mi zdi, da znajo lepše komunicirat kot mi v vrtcu... NI vse tako črno, skratka. Svet se spreminja, spremembe imajo tudi svoje slabe strani, ampak ne samo slabih;). Je pa treba otroku pokazat, kaj je prav in kaj ne. In ga nekako pripravit do tega, da izbere "prav". Samo se mi to ne zdi taka strašna epidemija, misilim, da se večinoma vsi trudijo, vsi imamo kdaj krizo in iščemo kje pomoč in potem gremo dalje in otroci zrastejo v čisto ok ljudi:). Tudi bigin mali bo, ker bo to zdaj rešila, saj ve, da mora.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

In potem mamice pišejo seminarske otrokom pri 14 letih.....mamice pišejo seminarske otrokom pri 17 letih.......otrok se brez inštrukcij ni sposoben nič naučiti......pri 19 letih gredo z otrokom v študentski dom (ali pa privat) sobo gledat.....pri 23 še vedno hodijo študenstko sobo pucat, pri 30 letih pa ta čudežna diplomantka, izredno inteligentna, z izrednimi komunikacijskimi veščinami, še vedno kelnari v kafiču plačana preko študentske napotnice svojega nečaka, ker ji je tam tako fajn.......v prvem razredu pa se začne verjetno tako, da otroku nesejo kovček z dvema zvezkoma (ker otroka pri 5 stopinjah plusa zebe oz. se otroku kovčka ne da nesti ali je kovček pretežek, je že en razlog, zakaj otrok ne more nesti kovčka z dvema zvezkoma)......

V bistvu se vzorci res prenašajo iz primarnih družin.

Pri nas se je vedno zahtevalo, kar je prav - od obeh (mame in očeta). Sicer je bila mama tista, ki je zelo glasno uveljavljala svoj prav. Očeta nismo nikoli slišali ampak smo vseeno točno vedeli, kaj lahko in česa ne. Brez da bi nas opomnil ali nas kregal.

Primer: Ko sem vprašala mamo (pri 16ih), če grem lahko ven, mi je naštela 100 razlogov zakaj ne smem. Ponavadi je bil glavni razlog učenje. Ven nisem šla, ampak pretirano učila se pa tudi nisem in ocene so bile od do. ko sem isto vprašala očeta, sem dobila odgovor, da če imam vse porihtano, lahko grem. Sem šla ven, ampak slabe ocene pa nisem prinesla domov, ker sem vedela, da bi s tem izrabila njegovo zaupanje.
Torej, kateri način je tukaj prav in kateri fajn? Oba sta zahtevala isto, samo vsak na svoj način.

Pri moževi družini pa je bilo vedno vse bolj ma izi, na nežen način, brez kaznovanja. Ampak na koncu so prav tako vsi vedeli, kaj in kako mora bit. Tudi mož hčere zelo težko kaznuje (enostavno nima srca za to), ampak se vedno z njima temeljito pogovori. Pove, kaj je prav, kaj ga moti in kakšne posledice lahko imajo njuna dejanja.

Se pa trudiva, da greva v isto smer, čeprav vsak na svoj način - torej da en drugega ne spodkopavava in drživa skupaj.

Ja klasika. Vzgajamo otroke, ki niso vešči osnov socializacije in komunikacije.

Še jaz sem rabila čas, da sem sama sebe prepričala, da nisem nesposobna in lena mama, če hčere ne pospremim v razred in na krožek. Pa še vedno gledam ene in iste mame, ki otroke (9-10 let) pospremijo na krožek in jih pridejo iskat (do garderobe). Jaz mojo skipam iz avta pred stavbo in jo potem zunaj počakam. Če bi ne bilo tako daleč, bi šla sama (peš).

Pa je tega res toooliko? se strinjam, da je vse preveč,... ampak ne vidim tako strašne epidemije... pri nas v šoli se starši bunijo, naj jim več naložijo, v vrtcu si sami nesejo ruzak s kopalnim plaščem, bidonom, natikači in kopalkami ,... na lpp bus in do bazena,... kar težek ruzak, volumsko pa tak kot tista, ki ga nosi:D. pa se nihče ne buni...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Se najde kak tak primer, ampak kolikor lahko vidim obnašanje družin v, pred, po šoli... ni takega množičnega ujčkanja. Kako je potem doma, drugje... pojma nimam seveda, ampak okoli šole tega ni veliko pri nas

Očitno gre za splošno opažen pojav:

http://www.zurnal24.si/skupaj-z-mamo-na-zavod-clanek-205543