Samo popravljam: ni ga potisnil v vodo, ampak na širokem mokrem stopnišču, ko je šel mimo (in je imel več kot dovolj prostora za običajno prehitevanje), je mlajši brez povoda odrinil starejšega otroka, mojega sina, in potem radovedno opazoval, kaj bo sledilo.
parodn, vidiš, ko ne berem dobro! Šlamparija, moja napaka.
Se pa strinjam s tabo - naslednjič ne samo gledat - zato, ker vsi samo gledamo, ker smo tako hudimano paf, da se drugi tako obnašajo, se še naprej tako obnašajo, - ker se lahko, ker jih nihče ne ustavi - ne njihovi starši ne kdo drug. Če jih že oni ne, jih moramo pa ostali. Pa že zato, da pokažemo svojim otrokom: nekje sem prebrala dober nasvet: "
Ne delaj s tujim otrokom lepše kot s svojim!" Me vedno spomni na to, ko sva midve s sestro sovražili obiske, ki so nama vse razmetali, midve sva pa morali pospravit tisto bombo za njimi... In sem se takrat zaklela, da tega ne bom delala. No, točno tega n edelam, se pa moram prav pazit na drugih področjih, da ne delam istega.
Recimo prej smo meli eno sosedo, celo v vrtec je hodila s starejšo pupo in sta bili prijateljici, vse ok. Samo mala je bila tečna - ne nasilna, prijazna, nič narobe, samo straaaaašno je rabila pozornost - mojo, ne samo od otrok. Jaz pa sem bila dostikrat zmatrana in se mi ni dalo čisto vsakič ko smo šli iz bloka poročat mali sosedici, kam gremo, zakaj gremo tja, v katero knjižnico, katere knjige, koliko knjig, zakaj imam knjige v vreči, zakaj imam tak voziček, kaj imam v torbi, kateri čaj sem nalila v bidon itd... Pač se mi ni dalo. Sem imela enkrat pogovor s sabo, da je to v bistvu moja pravica in da če je starši/babica ne ustavijo v njenem navalu, jo bom pač sama. NJih po svoje razumem, ker se jim verjetno tudi ne da:D. Ampak jaz sem mela že svoje vedoželjnice dovolj in se mi je zdelo malo blesavo, da bom svoji rekla, da naj mi da že mir, potem pa sosedovi odgovarjala na tisočkrat bolj trapasta vprašanja (pač otroci postavljajo tudi trapasta vprašanja, priznajte;). In sem naslednjič lepo ustavila malo, da se mi pač ne da. Malo je debelo pogledala, ampak po nekaj poizkusih ugotovila, da ne bo šlo skozi. In ko me je potem na poti naprej tavelika nekaj vprašala, sem ji imela še energijo odgovorit, ne pa zalajat nanjo, naj da vsaj ona mir, da rabim eno misel odmislit do konca;).
če pomislimo nazaj ali pogledamo v druge države: ponekod cela skupnost vzgaja otroka, pri nas je zdaj to zelo čudno in tujemu otroku ne smeš nič rečt. Ampak če tuj otrok nekaj hoče od mene ali od mojih otrok, mu lahko tudi kaj rečem nazaj. Če se neprimerno vede in s tem oškoduje nas, mu mam pravico to preprečit, pa če se njegovi starši na glavo postavijo. Saj večinoma jim je samo nerodno;). Če jim pa ni, je pa še toliko bolj naša dolžnost, da malega ustavimo in mu pokažemo, da ima svet meje, čeprav jih starši niso pokazali.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/