To se bere kot navodilo za vzgojo otroka.....

Partner je pa vseeno enakovreden partner nam in ga ne prevzgajamo......

Ne, je pa treba tudi partnerju pošteno povedat meje oz. deal brakerje. Odloči se pa itak vsak sam s kom če bit. Pa to ni v smislu: če nočeš met otrok, pa ne bom spala s tabo, ampak v smislu - v zvezi jaz čem met otroke, če jih ti nočeš, potem bo najina veza bolj na hojladri in je ne bom jemal/a resno, recimo. To bi bilo pri meni, kjer mi je pač to bilo važno. Nekomu drugemu je drugo.

Pošteno je, da človeku poveš, če si tako nesrečen, da razmišljaš o razhodu - to je posledica. Ne da groziš, samo poveš: poglej, jaz tako živet nočem in ne morem, tako da če se nič ne spremeni, potem bom spremenila sama, kakor pač lahko. Če želiš, spremeniva skup, če ne želiš, bom pač sama to, kar sama lahko.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

res dvomim da te razume in je še naprej glumi katatonični fikus.

To, da so vse stvari vnaprej dorečene je lahko za partnerstvo pogubno.....rutine in rutinskega delovanja (tudi partnerja) po nekem ustaljenem urniku se lahko človek naveliča....in od pretirane rutine človek otopi....

in ponavadi se taka rutina preseka lahko le, če poči....oz. če pride do "eksplozije"....do tega pa ne more priti z maratonskim, mirnim, razsodnim in filozofskim pogovorom, pogojevanim z ultimatom......ker takrat pridejo na plan čustva, jok, kričanje, dretje, lahko tudi zmerjanje......

Vsega v partnerstvu se mogoče ne da vedno rešiti diplomatsko in razsodno, brez čustvenih napadov in izpadov......

Iz fikusa lahko narediš samo nekaj lepši fikus. Če bi rad benjamina, je potrebno zamenjati korito.
No, lahko ga cepiš in čakaš, kaj bo zraslo iz njega.

_____________________________

Kvačkam.
In #štrikam#.

joj, to sončko mi sploh ne da bit pri računalniku, sem mogla posejat solatko in peteršilj, pa fikusu zamenjat korito .
Tisti fikus na kavču pa me vedno manj gane ( se že pritožuje da ga ignoriram). Zaenkrat ne bom delala scene in nič ne bo explodiralo, malce mi je že vseeno. Bom pa začela mislit nase, se posvetila sebi in otrokom, mogoče mu bo potem kapnlo pa se bo sam hotel pogovarjat ( če se bo meni še dalo). Mu (in sebi) dam čas do jeseni, če se do takrat kaj ne spremeni bom pa upam imela dovolj sredstev da grem.
Sem pa že zdaj veliko zunaj z otroci, že eno leto hodim na treninge, samo še službo moram dobit - kar se mi zdi dandanes skoraj misija nemogoče.
Hvala vsem in vsaki posebej

žalostni vsakdan marsikaterega nesrečnega zakona: ona je z njim zaradi financ, on pa z njo zaradi občutka dolžnosti.....

Rija, pa saj se imamo radi, no... Pa mogoče v tem času kak par vseeno ugotovi, da nekje spodaj še tli ena iskrica, mogoče se njemu premakne uno kolesce, da se pa za tole splača potrudit, ... kaj veš...
Poznam primer, ko sta že obupala drug nad drugim, zavedno sta ostala skup, ker je tako bolj komot za oba... in ker si noben ni upal tega naredit... ampak zdaj ne bi rekla, da sta nesrečna. Predvsem mislim, da sta srečnejša kot bi bila, če bi bila posebej... Tako da včasih ne veš, kaj je bolj prav... Ne mislim v lumpinem primeru, govorim na splošno.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

hahaha.....saj od tebe tudi drugega ne pričakujem kot tvojo pozitivo

ja, čisto možno....ko se sprijaznita s fikus situacijo je potem lažje....

Ma, kaj misliš, da bomo mi takole adrenalinsko okoli letali, ko bomo 90+? Verjetno ne - dva fikusa bova, ki se bosta lepo za listke držala na kavču - razen če nam ne bojo tamali res unih 9+ vnukov naštimali, kakor so zdaj baje plani . Potem pa - če pride 15 ljudi na večerjo... pa dva fikusa kar dolgo kuhata za teh 17 oseb in potem pospravljata ... Ti povem, če bo takrat kaj takega še obstajalo:D

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Še en faktor si pozabila: oba sta pa skupaj zaradi otrok :-). Je pa res žal tako
Pa lep večer še naprej.

otroci so najbolj pripraven izgovor....

Nebi rekla da so izgovor, so pa dejstvo, ki ga je treba upoštevati. Če bi bila čisti egoist bi šla in zapustila tudi otroke,
No, njega bi že lahko zapustila, otrok pač ne. In ker nimam sredstev da se otroki kam spakiram sem kjer sem. Sem se pa odločila za premik,
Ki sicer ne bo skok, ampak bodo počasni koraki.

Lepo.

Kar tako naprej.

No, ena šala v razmislek o družinskih odnosih:

Upokojenec iz Prekmurja po telefonu pokliče svojega sina v Ljubljano:
''Zdravo sinko, rad bi ti povedal, da se s tvojo mamo ločujeva po 45 letih zakona.''
''Oče, kaj pa govoriš?''
''Sine, s tvojo mamo se niti gledati ne moreva več, sploh pa se mi ne ljubi razpravljati o tem, raje pokliči svojo sestro in ji povej.''
Sin pokliče sestro, ki se začne dreti v slušalko:
''Kaj?!? Ločila se bosta?! Ne, ne bosta, jima midva ne bova pustila!''
Takoj pokliče očeta v Prekmurje in se pokroviteljsko razburja:
''O čem vendar govoriš, oče, kakšna ločitev vendar? Glejta, da ne bosta ničesar naredila, dokler ne prideva z bratom v soboto k vama.
Lepo pridna bodita in rada se imejta, sta razumela?''

Starček odloži slušalko, se obrne k ženi in ji reče:
''Urejeno, prideta za moj rojstni dan, ampak zdaj se morava domisliti, kaj bova rekla za Božič?''

Nisem vsega brala, le lumpin tekst.

V tvojem pisanju ni drugega kot samo tečnarjenje in sitnarjenje. Najsi si službo, če ne tega, pa kak hobi in se preprosto bolj sprosti. Zdiš se mi tečna, kot nekakša mama, ki pametuje svojemu odraslemu sinu. Najdi si življenje, moža pa pusti, bo že sam nazaj prišel, če mu je kaj do tebe.

Oprosti če sem tebi tečna. Možu ne pametujem niti ga ne silim v nekaj kar mu ne paše, si pa želim ob sebi partnerja, na katerega se lahko zanesem. A je to preveč? Se ti zdi da sem preveč zahtevna?
Hobi že imam, kar bi vedela če bi res brala, in ko nisem v njegovi bližini sem zelo sproščena, moti-oziroma motilo me je, prej-da moram vedno pazit kaj rečem, kdaj rečem in kako rečem, da ne bo slabe volje. To je prekleto naporno, da doma s partnerjem ne moreš biti sproščen, biti to kar si. Sem pa v lovu na službo, sicer že nekaj časa.

No kot so ti že mnogi napisali, definitivno pogovor.

Če si poskusila že vse, vem da je boleče slišati.... Naveličal se je vsega. Zapomni si nekaj... Moški, ki ti razmaže maskaro ni vreden pol "počenega groša". Vredni so samo tisti ki bodo razmazali tvojo šminko ;)

Pozdravljeni po dolgem času.
Malo si bom izposodil to temo..da ne odpiram nove.
Sem v dilemi.,namreč po ločitvi pred leti sem dokaj hitro spoznal drugo žensko. Ne živiva skupaj.
Ona bi jaz oklevam. Motiti so me začele nekatere njene lastnosti. Pravzaprav sem jih začutil že kmalu od začetka. Predvsem njeni ljubosumni izpadi. Pa to bi še nekako šlo. Večji problem je posesivnost. Sprva sem si mislil, da si domišljam, ampak ne, ne morem se otresti tega občutka tudi po nekaj letih. Saj, ko je vse ok je, logično, dobro. Je pa nesporazumov vedno več..pred časom sva celo nehala. Pa sva se pobrala nekako.
Vmes sem spoznal novo osebo. Ob njej sem občutil tisto pravo srečo-tako kot sem jo doživljal s ta prvo. Bi celo ostal z njo če ne bi bila iz neke druge države (državljanstvo, služba..in ostalo kar potegne za sabo) Vendar pa mi ne gre iz glave. Imava tudi virtualne stike. Tudi ona je še zagreta.
Zna se zgoditi da se bo name vsul plaz obtožb, češ da varam oz da sem. Pravzaprav mi je vseeno kaj si o tem ali varam ali ne mislijo drugi.
Dilema je ali pustiti prvo ker z njo nekako ne občutim sreče - ima pa druge vrline in status (vsaj osnovni).
V tem pisanju gre bolj za razmišljanje-kakšen komentar bo dobrodošel.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Drum si mogoče razmislim biti malo sam brez ženske in se najprej sam sebe najdi. Ne pa da imaš partnerko, ki ti je sicer fina ampak ti nebi obveznosti fino bi ti pa popestrila življenje nova oseba.

Spet tukaj po dolgem času...
Zgodba niti ni podobna prejšni..s to ne živim se pa z njo ogromno pogovarjam. Bistveno več kot z bivšo ženo. V bistvu se po vsakem viharju odločim zanjo..
V vseh teh letih po ločitvi sem se nekaj naučil, iz tega nekaj potegnil in spoznal kje so moje meje..kako delujem in kaj mi je všeč in kaj ne. In kje sem storil napake da se prvič ni izšlo.
Dejstvo je da kdorkoli me v nekaj sili se v meni naredi neka blokada. Kajti izhajam iz dejstva, da vse bazira na prostovoljnih odločitvah..torej odločitev o nečem naj bo obojestranska in brez neke tihe prisile. Prisila me ubija.
Zdajšna pričakuje da zaživim z njo. Lepo, jo razumem, ampak meni nekako ni (še) do tega. Zaradi njene osebnosti. Čeprav vztrajam z njo. Tukaj ne gre za servis, no mogoče malo, bolj je to da sem se navadil na njo.. neke kemije in zaljubljenosti pa nisem pravzaprav nikoli čutil. To sem ji povedal.
Sem razmišljal tudi to da bi bil mal sam..
S to vmes je pa tako..tist mesec kar sem bil z njo sem ob njej občutil neko čist drugo energijo..skoraj povezanost..problem je v tem da je iz tretje drzave in to potegne cel kup birokratskih problemov..pa tudi to bi šlo, problem vidim bolj v finančni plati. Morda res preveč razmišljam..Bom prebral priporočeno knjigo..
Lp,

Nak, hrbtenica in nekaj odlocnosti bi bilo dovolj.

_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)