ne še čisto...malo še izpolnjujeva...pa sej a ne bi bilo potem brez smisla živeti????

Večinoma se mi res razpleta po načrtih oz. željah (no, razen, da moja  ponoči pripreja podposteljnice vsake 2-3 ure ): dokončati fakd, dobiti resnega, pa normalnega fanta, potovati, do 28. leta imeti prvega otročka (ratalo! ), manjka samo še redna služba. Potem pa bo že preveč za moje skromno srce

faks sem mislila.

Hvala za to temo!!Res! Ugotovila sem da je bolje da se ne zafrkavam več na temu faksu in se vpišem naslednje leto na tistega ki me res veseli!Do danes sem oklevala ali naj nadaljujem naslenjo leto faks(2. letnik) ali naj se izredno vpišem na faks ki me veseli...vsak mi je rekel pa dokončaj to ekonomijo..ampak ne..vem da bi mi blo kasneje žal če ne bi šla delat tistega kar me veseli...
Ko končam faks,upam da v roku 4 let,pa pridejo na vrsto druge želje,kot so družina, hiška in zmerna služba...
hvala še enkrat,da se lahko ob branju vaših postov ugotovila "svoj prav"


_____________________________

Ko se rodiš so vsi veseli.
Ko umreš se vsi jočejo.
Ko živiš jim je vseeno.

ne vem-a se to ne gleda za nazaj,ko si star recimo 100 let Kolk maš še pred sabo,pa jamraš???

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ja, življenje zajemam z veliko žlico in ga nameravam tudi v prihodnje!

_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Hja Neva sej veš kaj pravijo, vse dobre stvari:
- so prepovedane
- so nezakonite
- al pa redijo


_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Tukaj se pa ne strinjam popolnoma s tabo Primoža. Meni se zdi nekako takole:

- So ljudje, ki uživajo v poti, so srečni, ko lezejo k cilju. Ko dosežejo cilj, nimajo več poti in ne vedo, kaj s ciljem delat.

- So ljudje, ki ne uživajo toliko na poti, pa toliko bolj v doseženem cilju - jim prinese in še sproti vsak dan prinaša zadovoljstvo.

Je pa resnica, da smo drugačni, ne vsi enaki.

Ja paris sej pravim-zmernost je lepa čednost.

Morda nekoliko drugačna razlaga:

Življenje je pot, točke v življenju so cilji. Kdor čaka samo na točke (cilje) bo ostal brez poti (življenja).

jaz sem itak že zafurala življenje in to čist v nulo.

_____________________________

Jah takle mamo za tale dnar....

Ah kaj pa govoriš tinčica!!!!
Saj nisi klošar,on lahko reče,da je zafural življenje,ker nič nima,kot golo življenje.
Pa še klošar si lahko reče,da ga ni zafural,če si je način življenja izbral po svoji vesti.
Ti pa njbrž imaš družino ,topel dom,otroka.
Le po začrtani poti nisi šla,"si hvatala ovinke"s tem pa ni rečeno,da si se zgubila.
Tako kot je primoza na zadnjem odgovoru napisal,najbolše je da se človek ne drži strogo začrtanih poti,ker se lahko izgubi v labirintu.
Najboljše se je prepustit času,pa kar bo prineslo bo prineslo,seveda z majhno lastno pomočjo.
Primoza a sem ali nisem prav razumela tvojo misel?

Poudarek je bil v uživanju na sami poti, kakršnakoli že je tako da je tudi tvoja izpeljanka povsem ustrezna.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ja, Primoža, zdaj mi je bolj všeč...hi hi. No, jaz še kar uživam v doseganju ciljev, včasih bolj, včasih manj (ko je bilo treba na kakšna glupa predavanja hodit, me ni pot do cilja tako zelo veselila, ko so nas poneumljali npr.), ampak vedno pa uživam v cilju. Ko sem npr. dobila svoje stanovanje, sem bila najbolj srečen človek, pa še danes, ko odprem vhodna vrata, se mi smeji. Ali pa, ko se pripeljem pred domači kraj, ki sem si ga sama izbrala, mi srce zapoje od veselja, ker sem šla ven iz Lj. Ali pa cilj je bil narediti visoko šolo, vsakič sem srečna zaradi tistega papirja, čeprav me ni nič izobrazil, mi je pa prinesel višjo plačo. Cilj je bil imeti otroke...vsakič ko jih zagledam, sem srečna, četudi se kdaj jezim nanje....ja, meni je cilj važen, ne le pot. Zaradi doseženega cilja je moje življenje vsak dan lepo, lepše kot takrat, ko cilja še nisem dosegla. Ampak vendarle je vse tudi v dojemanju. Lahko si srečen brez vseh doseženih ciljev, pot je pa itak vedno, četudi si mamica, ki je doma. Tvoja pot je peljati otroke po njihovi poti odraščanja.

Resnično mi je pa všeč tista poanta, ki si jo napisal, primož....ne viseti preveč na ciljih, je lažje živet.

Meni se pa to vprašanje zdi precej čudno, kajti imam še celo življenje pred seboj in če bi ga že sedaj izkoristila bi bila malo kriza, a se vam ne zdi?

ah, sej bo, ampak moja mlada leta so šla, šolo sem komaj naredila eno tri letno, ker se mi je šola fučkala in sem rajši šla delat, pri 18 sem spoznala fanta bila z njim 8 let med tem nič uživala življene ampak res nič, čepela sem doma ko kura, ker je bil on bolan ljubosumneš,medtem pri mojih 22 letih mi umre mami, morala sem skrbeti za 12 let starega brata, ker je naš fotr en fičpirič, starejši brat je imel 3 prometne nesreče od tega je enega povozil do smrti. trpela sem pa jaz ker sem hotla vsem ugodit da jim bo lepo, na koncu sem pa jaz ostala živčen človek in nič več pomemben.

no vsaj onega sem dala na čevelj in vsaj eno leto uživala življenje potem pa spoznala mojega sončka in sedaj imava luštnega fantiča.

žal mi je sam tistih mladih dni da jih nisem prežurala in malo uživala.

samo upam da bo tudi zame posijal sonček in bo nekoč tudi meni  malo lepo.

lp

_____________________________

Jah takle mamo za tale dnar....