Ko sem izvedela, da pričakujeva
, sem se jaz tudi blazno sekirala. Najbolj zato, ker sem zanosila takoj po prenehanju jemanja KT, ko sluznica ni še dovolj odebeljena in nisva pretirano načrtovala, da bi se ta mesec kar koli prijelo. Potem sem pa začela v vsej tej sikiranciji že kar pretiravat. Če je šel na primer mimo mene star avto, sem rekla, no zdaj bo pa zarodek odmrl od strupenih plinov. Če sem šla obesit perilo, sem pomislila, no zdaj bo ziher odmrl, ker sem dvignila pretežko košaro ali pa če sem pojedla pizzo, sem imela na koncu tako slabo vest, da zdaj bo pa odmrl od nezdrave prehrane...v glavnem, v čisto vsaki stvari, ki sem jo naredila sem videla napako in razlog, da nosečnost propade. Potem sem se pa odločila da na internetu malo preberem o strahu pred SS in je ena
napisala svojo izkušnjo, da se je vsako jutro ali večkrat čez dan postavila pred ogledalo in si ponavljala: Vse bo v redu! Jaz se ob tem še malo pobožam tam, kjer bo čez par mesecev velik trebušček. In res deluje
. Od takrat se dosti manj sekiram in sem bolj vesela. Res, punce, velikokrat je rešitev v spremembi v naših glavah. Tako, da če bo do SS slučajno vseeno prišlo, vem, da se ne bom samo sebe obtoževala, da je to posledica moje sikirancije ampak napake v razvoju.
Seveda pa, drage
srčno želim in upam, da se to nobeni od nas ne zgodi in bomo oktobra vse veselo zibale
.