Itak.....

_____________________________

...vox populi...

Moj se je za mene zelo menil tako med nosečnostjo kot tudi po porodu. Otrok je bil za njega takrat pač abstrakcija. Saj je bil zame tudi, doker ni trebušček zrasel in dokler ni mali začel brcati. Tudi sama se po porodu nisem takoj zaljubila v otroka na vso moč, ampak je ljubezen rastla postopoma. In s tem se mi ne zdi nič narobe.

Ja, ljubezen se lahko tudi razvije postopoma tako kot pravi Jančika.
Jaz tudi pri mojem malem nisem občutila neke neizmerne ljubezni tisti trenutek, ko je s težko muko prišel ven iz mene. Le eno ogromno olajšanje, da je konec tega trpljenja. Prvi meseci so bili itak prehudo naporni, da bi sploh razmišljala o tem. Šele zadnji mesec, dva, lahko rečem, da mi pomeni vse na svetu. Pri enih gre pač malo bolj počasi.

< Sporočilo je popravil Naja31 -- 12.11.2005 20:56:46 >

Glede na to, da otrok ni bil načrtovan, ga po svoje razumem. Mogoče se počuti ujetega, v smislu, da si ga namenoma privezala nase s tem otrokom. To sklepam predvsem tudi zaradi izjave, da zdaj pa zanalašč ne bo dal roke na trebuh, ker ga kao siliš. Čeprav je to obupno otročja izjava in me prav zanima, koliko je ta tvoj tipček star.
Vendar pa tudi mislim, da bo otročka vzljubil, ko boš enkrat rodila, saj ga je očitno na nek način že sprejel, če praviš, da rihta stanovanje. Pomoje se ne rabiš preveč bat, da se njegov odnos ne bi izboljšal.