Jutroooo!
Mene je včeraj vrglo. Prišli smo šele okoli devetih domov, pa sva kar oba z bubijem zaspala. Sredi noči sem začela prav razmišljat, če sem vstala in dala leče ven al ne. No, zjutraj jih ni bilo treba not dajat
Zjutraj pa je bilo treba bubija zbudit. In skoz mi je govoril ajo ajo, tukaj - in proti spalnici kazal. Tak da sem ga mogla nest ven. Ojoj, kmalu bo to mission impossible.
Jaz se bom res razpočla do oktobra
Upam, da vsaj to morje preživim.
Zdaj pa grem odgovarjat.....
Naty: tudi če bi hotela, ne bi mogla čakat do konca s presenečenjem
ali
. Za drugič pa ti želim, da bi mali
vedno, ampak res vedno tak nogice skup tiščal, da se ne bo nič videlo
Uh, sem grda
No, jaz pa si želim, da bi moj
danes vsaj malo pokazal.... čeprav si že mislim, kaj bo..... in zaradi tega najraje ne bi izvedela..... pa zaradi vseh radovednežev, ki so me te dni napadali, sem že mislila, da mi bodo otroka ven vtrgali, da bi pogledali
Paštetka: dobro si ti to zrihtala. Sem bila prepričana, da so mu v bolnici prstek zavili. Še dobro, da se je krvavitev umirila, bi se lahko bogi M ful globoko vrezal. No, mu je pa bila šola, verjetno ne bo nikoli več prstka tja tiščal.
teni je res najmlajša mamica, ampak moj
očitno še vedno vodi med moškimi
Joj, o tem pa res nisem nikoli razmišljala.
Ada, čestitke tvoji sodelavki. Če ne v tretje pa - v četrto gre rado
Petarda, čestitke za
Težko te bo dohitet