Hvala mamči. Pa ne jokat zame. Sej se bom pobrala. Čeprav je strah, ampak vem da mi bo uspelo.

Moj bjuši mi je pravkar poslal sporočilo,čeprav nevem zakaj,ampak kot da bi vedel,kako zelo trpim.Glasi se pa takole...

"Peljem se domov.Nehaj jokat in se pomiri.Ni konec sveta,ampak samo enega obdobja.Vse bo še dobro.Lp,*"

Vem BaguSka, sej vem... Jaz sem pred dvemi leti in pol pustila za sabo dom, varnost, bogatijo in me je blo strah ko hudič, res! Ampak potem se je pa vse poklapalo tako lepo, da mi ni bilo nič jasno. Zadihala sem, našla svoj domek, uživala sama s sabo, potem je prišla pa nova ljubezen mimo... Pa smo spet pokal in se selil, pa še zdaj se mi včasih kolcne po tem zmedenem, otožnem a hkrati novih doživetij polnim obdobju...

Boš videla, da bo že veliko lažje, ko boš odšla, zdajle je najbolj zoprno... Potem pa vse na novo - a ni to fajn?

_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!

elanor, preberi si tole sporočilce še enkrat na glas, pol pa lepo ven na sprehod, da se glava zlufta, če bo pa vmes kakšen bife, da te en kuhanček pogreje pa še tolk bolš!



_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!

Skorpija vem. Tud jaz sem že bla v pdb situaciji. Ko sem za sabo pustila 5 letno vezo. Tudi takrat sem bila jaz tista, ki sem odkorakala stran in njega pustila v zmedenosti... Tokrat JE drugače, bolj pristno, bolj boli. Mogoče zato, ker se mi to dogaja ta trenutek, tistega pa sem že pozabila. Zato vem, da je vse mogoče, vendarle pa ostaja strah in grenak priokus, za katere tudi vem, da bom rabila čas, da se jih znebim. Ampak tudi VEM, da mi bo uspelo.

Ja..... Mogoče tudi ko smo starejši in starejši dojemamo veze vse bolj intenzivno in resno in nas toliko bolj boli, ko se končajo... Grenak priokus je pa vedno - jaz še zdaj če pomislim, me kar trga. Smo ljudje, ne mašine in grozno je ko se počutiš izdanega, pa ne samo od partnerja ampak tudi od sebe - da si ves čas verjel v nekaj, kar ni... Vsaj ni tako kot si ti mislil, da je.

Jaz si v takih preizkušnjah predstavljam, da je življenje delano na intervale - enkrat gor, enkrat dol in si rečem - če je zdaj dol, bo pa kmalu gor in pol se tega kar veselim... Mal smešno, ampak meni pomaga...

_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!

Elanor, tud moj dragi mi vedno pošilja podobna sporočila. ko se "razidema".....

BaguSka, res postajamo starejši, dojemamo da itak idealov ni, vedno bolj težimo po varnem, toplem odnosu,  nagibamo k družinskemu življenju, spoznavamo"prave" kvalitete življenja........ zato se po moje zelo bojimo osamljenosti.........

Mah saj osamljenost ni slaba stvar - v določenih obdobjih je kar nujna, da človek pošlihta sam s sabo. Huje je vztrajati v nefunkcionalni vezi samo zato, da ne boš sam. Tisti ljudje, ki si ne želijo ostati sami, ne bodo sami, tudi če bo prišlo obdobje samote in osamljenosti...

jaz se še vedno držim tega, kar mi piše na dnu okenca

_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!

Glavo gor, punci! Nekje, za nekim skritim vogalom preži sreča, da vaju pocuka za rokav!!!


P.s. Baguska - zdej k boš pa spet prkvakala bek tu "bela moja", bomo pa lohk na kk kofe skočil, aneda???

Se strinjam s tabo - popolnoma. Tud jaz sem včasih najrajš sama s sabo, da naredim "inventuro" svojega življenja.
Ampak, ko enkrat z nekom skupaj živiš, ko se vračaš domov in te vedno nekdo čaka...... pol pa samota. Na to se težko navadiš.

Ah prepustila se bom. Kar bo pa bo. Osamljena ne bom. To vem. Res pa je, da bom pogrešala njega, zvečer preden zaspim in zjutraj, ko se zbudim. Upam, zato grem in kljub strahu in temu, da me tišči v srcu, vem, da se bom znašla. Še vedno sem se, se pa bom pa zdej tud. Le ne smem si pustit, da bom nadeljevala v bedi. Sprva bo težko, bom bo malo lažje, na koncu pa bom že veslo kofetkala naokoli. Anede nejcko?

Matr kok napak. No, pa sej se znajdete.

Ko berem te žalostne izpovedi, se mi po eni strani tako zasmilite, po drugi strani si pa mislim, da ste lahko srečne. Vem, da se sliši kontraverzno, kar tudi je, če bi vse skupaj postavile v eno časovno obdobje.
Torej si žalostna in imaš občutek, da se ti je podrl svet, ker je odšel človek, brez katerega ne moreš dihati in prav je tako, da imaš ta občutek, ker je to čisto nekaj normalnega za človeka, ki se je razšel z ljubljeno osebo. Vendar, kot pravijo, da za dežjem vedno posije sonce in tako bo tudi v tvojem srcu. Čez nekaj mesecev, mogoče let, ko boš srečna z drugim človekom-šele takrat se boš zavedala, kakšno srečo si imela takrat (danes), da sta se razšla, ker drugače ne bi imela možnosti spoznati novega partnerja, s katerim si srečna in doživljaš vse to, kar si si želela.
Mogoče boš sedaj mislila, da kvasim neumnosti, vendar bo tako, ker govorim iz lastne izkušnje. Danes oz. zadnjih 5 let sem res srečna in ko se spomim na bivšega, se samo nasmehnem-iz usmiljenja, ker mu to do sedaj še ni bilo dano.
Tako, da glavo pokonci puca. Ti, bauSka, pa tudi

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Jaja, ljubljanski kofe bo na težki preizkušnji - boj za o(b)stanek...

_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!

A mislš Skorpija, da ga bo kr zmankal??

Marogica lepe besede. Jaz se vsega tega že zavedam, ker sem že marsikaj dala skozi. Tudi tako dolgotrajno vezo že pred leti... Hm, ampak očitno se iz več vez, več naučiš in mogoče je prav tako. Jaz itak pravim, da se vsaka stvar zgodi z nekim namenom.

Ti elanor, pa si le zapomni tele besedice, ki jih je napisala Marogica.