Po ozdravitvi raka (hočkin) je žena je imela nekaj operacij na jajčnikih na katerih so odstranili ciste. Tudi jajcevode so očistili. G je predlagal, da z zanositvijo glede na starost in zdravstveno zgodovino pohitimo. Začela sva z uporabo metod za zanositev. Pri iskanju plodnih dni sva si pomagala s testom iz lekarne za katerega moram reči, da je bil kar drag. 'Jurja' za test in kar nekaj si jih porabil na mesec. Prvi test je pokazal ovulacijo, vendar ker kaže za nazaj je bila že zamujena. Od takrat naprej ni noben test več pokazal ovulacije pa čeprav sva izvedla več testov v mesecu.   Ko je človek bolan se zave svoje krhkosti. Poskusila sva poti za katere večina sploh ne bi pomislila, da so možne ali celo resnične. Za naju je bila pot iskanja ozdravljenja, pot upanja, spoznavanja in utrjevanja vere. Resnično, za naju bi bila pot brez vere v Jezusa neprehodna, preveč boleča in kar je še najhujše, brezupna.   Začele so se zdravniške preiskave. Pokazale so slabo stanje. Diagnoza, katera bi bila pri marsikaterem G že zdavnaj potrjena, ni bila dokončna samo zaradi prizadevanja G. Prezgodnja mena. Odpoved jajčnikov. Po nasvetu G. sva se prijavila v program donacije. Glede na izboljšanje izvidov je G. poskušal v Lj. izprositi vsaj en sam poskus IVF, da bi pred donacijo resnično poskusili vse možnosti. Prošnja ni bila uslišana. V LJUBLJANI so dvignili roke. Čeprav žena že vsaj tri mesece ni jemala nobenih tablet so sklepali, da je popravljeno stanje zaradi tablet. Edino v program donatorstva so naju usmerjali. Popolna zavrnitev. Polom. Konec upov. Odločitev tudi za posvojitev se je bližala. Samo tisti, ki je doživel podobno negotovost, upe in razočaranje lahko razume stisko, ki jo je predvsem žena preživljala. Če sem odkrit, se sam nisem niti v polnosti zavedal teže problema.83466345   Po vsakem padcu je Gospod na tak ali drugačen način pokazal, da je z nama. Znamenja so bila dovolj močna, da so nama vlivala moči za naprej in kazala pot.   Na nek načina sva prišla z napotnico v MB. Pred odhodom nama je G v pogovoru poudaril: "Pošiljam vaju v MB brez upanja na zmago. To bomo naredili zato, da poizkusimo vse poti. Sta razumela? Brez upanja na zmago."   Po pregledu dokumentacije je G v MB sklenil, da nama bo omogočil en poskus. In začelo se je. Zopet pregledi. Čakanje. Ultrazvok. Tablete. Končno je prišel dan, ko so prišle na vrsto injekcije. Nato ultrazvok in en folikel. Druge so prihajale ven in so imele 10, 15, 18 foliklov. Midva enega in eno upanje. Naslednji ultrazvok, konec. Prekinitev postopka. Telo ni reagiralo na inekcije. Nič. Konec upanja in nova prošnja za še en poskus.   Ponovni poskus s povečanim odmerkom. En folikel. Eno upanje. Prišel je dan punkcije. In nato dva dni čakanja in upanja. Po vstavitvi sva imela eno veliko upanje, tako da si nisva upala niti delati testa nosečnosti. Na pregledu krvi zopet razočaranje. Ni nosečnosti. Vzponi in upanje, razočaranje in padci. To je pot, ki je ne privoščiva nikomur.   G v MB je glede na iztržek z inekcijami (= iztržku naravne ovulacije = 1 folikel) predlagal, da poskusimo z naravno metodo. NE! Midva prosiva za umetno! Naravno sva že doma probala! Pa je pojasnil, da to pomeni, da samo čakamo, da se naravno sproži ovulacija (ko bo,...bo) in ujamemo folikel.   Človek sam, je res nemočen. Kdo zmore s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam trenutek. V tem času sva se popolnoma odrekla vsem alternativnim metodam in stranpoti v iskanju rešitve v stiski in nevednosti. Popolnoma sva sprejela Božji načrt, pa čeprav s prošnjami nisva odnehala.   Zopet čakanje. Ultrazvok in en folikel. Spremljali smo njegovo rast. Zopet so prihajale ven z 9, 14 folikli, midva en sam in eno samo upanje. Medicinska sestra je tolažila: "Imele so že po 15 foliklov, pa ni bilo uspeha in imele so že en sam folikel in en sam zarodek in en dojenček. Pa je prišla naslednjič, zopet en sam folikel, en sam zarodek in en sam dojenček. Dokler je en sam je še vedno upanje". Vendar, ali je sploh možno, da sva tudi midva ena tistih, ki jim uspe.   Prišel je dan punkcije. Pred punkcijo naju je sprejel dr. Relič in nama pojasnil % možnosti, ki jih imava. Ko je govoril o številkah ga nisem poslušal, saj mi je po glavi hodilo jasno spoznanje, kako ubog je človek, ki nima Jezusa in je prepuščen samo procentom. Na milost in nemilost je prepuščen številkam. Nekako sem čutil močno prepričanje, da kakršenkoli bo rezultat, je rezultat Gospodove odločitve. Kot tako, sva tudi sprejela oziroma poskušala sprejeti kolikor sva najbolje zmogla. Zdravniki resnično pomagajo, vendar Gospod je tisti, ki daje življenje.   Tako je tokrat postopek potekal bolj sproščeno. Čez dva dni smo se domov peljali trije. Vendar šele čez čas bo znano ali je nosečnost. Tokrat sva že doma naredila test. Kako hudo je pogledati test. Ko je negativen, ga vedno znova in znova pogleduješ. Morda sem pogledal prekmalu. Morda je test zatajil. Že ga zavržeš in ponovno vzameš v roke, saj morda sem narobe videl. Morda se je še kaj spremenilo. Vendar tokrat ni bilo potrebno večkratno pogledovanje. Pokazal je pozitivno. Ga gledaš in ne moreš verjeti. Toliko padcev. Zaradi številnih upanj in razočaranj se bojiš veseliti. Se morda veseliš prezgodaj.   Danes imamo fantka. Živahnega in pridnega. Zvečer pred spanjem molimo Angel varuh in pri maši mu povem: Poglej. Jezus je prišel. To je tisti, ki ti je življenje dal.     *Čeprav je večini površnih poznavalcev umetna oploditev sporna naj povem, da je sporna v tistem delu, kjer višek zarodkov zamrznejo ali celo zavržejo. V primeru, da se vstavijo vsa oplojena jajčeca, z uradnega stališča katoliške cerkve ni zadržka.    

ISKRENO VAMA ČESTITAM!!!!  TO JE PA RES TRDNA VOLJA IN UPANJE!!

Anonimen težko pot sta prehodila do vajine sreče, pot ki si jo mnogi nemoremo niti predstavljati ker nam je bilo dano da smo po naravni poti dobili svoje sončke še predno smo se dobro zavedali.
Toliko truda in toliko žrtvovanja, razočaranj in ponovnega upanja pa padcev in vsponov... danes vama je poplačano in imata največji zaklad.
Vera pa....ja tudi jaz sem verna in tudi zame življenja brez vere ni in je včasih edina stvar ki mi daje moč in upanje.

Vesela sem za vaju!!!


_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

Anonimen.... ko sem brala tvoj prispevek se mi je porodilo vprašanje kako gre skup vera v JK in umetna oploditev (pač "službena deformacija" ).
Pa si mi kar sam odgovoril  na koncu pisanja. Hvala.

Sicer pa vsaka vama čast za moč in za vero. Vera res gore prestavlja.


Želim vaši družinici obilo ljubezni... če kdo, si jo vi zaslužite.

Anonimen, krasna izpoved res trnove poti. V veri je moč in moč ti da upanje in upanja nikoli ne zgubiš,  nenehno čakaš na čudeže in čudeži se dogajajo.

Dokaz za to si ti, tvoja žena in samo vajin čudež.

Čuvajta vajin mali čudež in želim vam vsem, da ste za vedno prehodili trnove poti.

NAJ VAS SPREMLJA SREČA, RES STE SI JO ZASLUŽIL!!!!!!

Pričevanje sem napisal samo zato, da vlijem novega upanja vsem, ki ta trenutek hodite po tej trnovi poti in si utirate pot na tak ali drugačen način. Napisal sem ga vam, ki edini lahko res razumete, saj sami doživljate enako stisko v želji imeti dojenčka. Da vas vspodbudi in vam da moči da preženete temne misli.

V molitvi se vas spominjam in molim tudi za vas.


----------------------------------------------------------
Mati Marija. Ti veš vse o veselju in sreči ter negotovosti, ki jo čuti sleherna mati za svojega otroka, ki se še ni rodil. Blagoslovi te starše in blagoslovi tega otroka, naj si bo še tako majhen in drobcen. Pripravi mu življenje polno miru in radosti, ljubezni in sreče. Zavaruj to malo življenje z vso svojo močjo in z vso svojo pozornostjo.
                                   Mati Tereza

To mi je nerodno. Sploh ne vem, kako naj napišem, da bo prav razumljeno.
Saj to ni nekaj, kar si lahko zaslužimo. In zaslužimo si vsi. VSI, ki si otroka želijo. Če bi bilo stvar zasluge sem prepričan, da bi ve naredile vse, da si bi zaslužile. To je dar, ki ga dobimo, vendar ne zaradi zasluženj. Ne vem zakaj in ne vem kdaj, vendar ne mislite, da niste dobile zato, ker niste dovolj dobre. Ravno to sem vam želel povedati. Da je vsak dovolj dober. Nekateri na poti omagajo. Notranje bolečine, stresi in razočaranja postanejo preveč. Morda pa samo potrebujete novo vspodbudo.

Čestitke za srečen konec.

Tudi sama sem noseča po OBMP. Nikakor pa se ne strinjam, da je OBMP kakor koli sporna. Tudi za zamrznjene zarodke ne, saj se je tudi iz teh rodilo kar nekaj otrok. Zavrženi zarodkov pa mislim, da res ni veliko. Ampak to je odločitev vsakega posameznika. Tako kot splav.
Vseh oplojenih zarodkov pa ne moreš hkrati vstaviti, saj je zakonsko omejeno na max. 3, pa še spremembe se pripravljajo. Veliko parov pa "ustvari" več kot 3 zarodke v enem postopku.

Jaz samo pravim hvala bogu za napredek medicine.

čestitke

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

[quote
NAJ VAS SPREMLJA SREČA, RES STE SI JO ZASLUŽIL!!!!!!
[/quote]

Tud jaz sem narobe napisala. Nisem imela namena povedat, da "sta si zaslužila"  v smislu "saj sta dost pretrpela in naj bo...."

S stavkom sem želela  izpostaviti, da nista nikoli zares odnehala upati in zato mi je spodletela beseda "zaslužila"!!!!!!!

Sem pa takoj, ko sem poslala post vidla, da sem zelo nespretno napisala!!!!!!!!!!!!! 

Nikakor ni ni nič "narobe" z ljudmi, da bi bla to kaka kazen........... hotela sem povdariti  NE OBUPAJTE !!!!

Se oproščam, da je tako izpadlo.

     Anonimen, ostala sem brez besed.... obnemela ob branju tvoje pripovedi. Vesela sem da Vama je uspelo. Lepo, da znate v slehrni dan stopat v ponosni krščanski drži, zavedajoč in odobravajoč jo... Ampak zakaj si pa anonimen? Upam, da si upaš z imenom in naglas povedat Gospodovo ime. Anonimnost v tvojem primeru res ni bila potrebna. Kakorkoli ne kritiziram tvoje odločitve o anonimnosti, ampak samo podajam svoje mnenje. Mogoče sem celo malce preobčutljiva na temo RKC in je potem to posledično temu, da se določeni ljudje nekako ''sramujejo'' tega da se opirajo na Jezusa, Marijo... Sicer pa, tebi in tvoji družinici želim veliko notranjega miru in harmonije. Mislim, da je premalo takih družin kot je vaša. Srečno.

pozdravček

Trnovo pot sta prehodila, vendar se je splačalo. Čestitke za pogum in voljo.

Anonimen,
hvala za spodbudne besede in ČESTIKE  za vajin uspeh!!!


Veliko sreče in ljubezni še naprej

_____________________________

Mama je v manjšini ampak nič zato, se pa bo razvajala....

Tudi sam sem zelo verna in se ne oziram na tiste, ki imajo na to takšne in drugačne komentarje. Morde "ne izgledam" tako verna, se morda tako (kot ti) ne izražam, vendar sem, hodim v cerkev, zvečer molim... in imam prijatelje, ki so verni in take, ki niso...
vspodbudno je prebrati tako zgodbo. Sama (se bom tudi sam izrazila bolj katoliško) sprejemam "Božji načrt" in vedno po molitvi rečem" naj se zgodi tako, kot ima Bog načrt z menoj" in nikoli ne prosim direktno zase, vedno posredno in za druge.
Želim vsem vam (nam), ki se trudite oz. se ponovno trudimo, da nam uspe. Sprejeti pa moramo, tako kot je, bo. Res pa je, da je upanje tisto, ki nam ostaja! Globoka vera pri vsem tem pomaga, pa čeprav je morda ne manifestiramo tako očitno-kar ne pomeni, da jo Bog ne daj tajimo.

vera gor ali dol, vsak pri sebi v nekaj verjame pa je to lahko bog, usoda,...karkoli naj bo,
hvala za opis trnove poti, to so nove vzpodbude za nas vse, ki gremo kar po vrsti na postopek umetne oploditve, ..hvala tudi medicini, ki je tako napredovala da lahko sploh poiskušamo priti do naših novih upov  upov sreče,
Tudi jaz želim vsem nam v postopku čimprejšen uspeh in čim manj obupov in razočaranj,...in da bomo čim prej

Anonimen, hvala za te besede, kajti res ti vlijejo upanje v srce in res po branju teh besed občutiš, da obstajajo čudeži, v katere je treba le verjeti in vedno moraš trdno ter pogumno stopati po poti, ki si si jo začrtal, le obrniti se ne smeš.

Želim vam veliko sreče, predvsem pa ljubezni


lp Moni

_____________________________

16.11.2006 sem postala MAMA mojemu zakladku Kaji.

Preden je bila spočeta - sva si jo želela,
še preden je bila rojena - sva jo ljubila,
in komaj se je rodila - bi zanjo umrla.
TO JE ČUDEŽ ŽIVLJENJA!

M.Hawkins

Anonimen, hvala, da si z nami delil svojo zgodbo, nam dal upanja in moči. Želim si, da bi vsi pari, ki si želijo otročke, vedeli, da je začetek življenja precej več kot le plusek na testu po "mesecu, dveh, treh... trdega dela", kot se nekateri izrazijo. Gre za nekaj večjega, nekaj, kar človek ne more ubesediti. Nekaterim parom gre brez težav, nekaterim dlje, nekaterim po trnovi poti - a želja je pri vseh ista.

Še enkrat hvala za tvoje besede, Anonimni in veliko veselja tebi in tvoji družini!

Veliko jih lahko temu ugovarja, vendar so to tisti, ki težav pri načrtovanju družine niso imeli.
Samo tisti, ki je veliko pretrpel na poti do otroka ve, da je življenje nekaj kar ni samoumevno in ni odvisno samo od nas.
l.p.   :-)

< Sporočilo je popravil tehnofil -- 7.2.2006 14:56:09 >

Zgodba me je zelo ganila in hvala ti ker si to delil z nami in res si nam vlil veliko novega upanja da gremo v boj za našimi  naprej.
Hvala

Bravo. Čestitke.

Tudi mene drži stavek, da upanje umre zadnje zdaj pokonci in zato upam, da mi bo Bog poklinil še enega zdravega otroka, ko mi bo to pač namenjeno. Tudi tvoja zgodba mi vliva upanje, da nama bo uspelo.
LP

_____________________________

lana38

Anonimen, havla za tako osebno in goboko izpoved, res vliva upanje, ko ga človek izgublja. Priznati moram, da se zaradi stvari, ki se dogajajo okoli mene sprašujem ali Bopg sploh obstaja, vso to trpljenje, vsa ta bolezen, pa vsi trpinčeni in umorjeni otroci, ko ja na svetu toliko parov, ki bi si jih želelo pa jih ne more imeti.
Lepo je da sta našla nekaj kar vama pomaga prebroditi takšne težave in prehoditi takšno pot, ki je zares trnova.
Počasi se mi kaže lučka na koncu tunela in da ponovno vrjamem, da obstaja nekdo, ki pazi na nas in nam nalaga ovire, ki smo jih sposobni premagati.

Kar se pa tiče RKC, no vsaj nekaj njenih predstavnikov, zelo zelo me je prizadelo, ko je neki župnik o otrocih spočetih s pomočjo umetne oploditve, kot o stvareh, ker da so del božjega plana le po naravni poti spočeti otroci. Ne vem no če Bog ne bi želel da se tak otrok rodi, se nosečnost po moje pač ne bi prijela, ali pač...

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA