Seveda ni nobena sramota, če ne rata. So pač potrebni drugi postopki. Hotla sem samo še to dodat, da sem ravno včeraj po dolgem času srečala kolegico in je debata nanesla, da zakaj pije čaj in nič konkretnega. In je lepo povedala, da jemlje ene tablete, da bi zanosila, ker po naravni poti jima še ni ratalo. Hočem povedat, da se mi je zdelo tako dobro, da je tako skulirana in je kar naravnost povedala, pa čeprav je nihče ni spraševal, da kdaj bo pa ona .

Moj možek pa tak fajn odgovori na vprašanje kaj pa otroci - on reče preprosto DELAMO NA TEM in potem mu v službi in podobno vsi razlagajo, kolko dolgo je pa pri njih trajalo itd.

Širša družina ve in je zelo skulirana, se nikomur ne zdi nič takega, sperjemajo kot dejstvo, da bo pri nas pač malo drugače kot pri tistih, kjer uspe takoj.



_____________________________

Biti moramo pripravljeni, da se odpovemo življenju, ki smo ga načrtovali, da bi zaživeli življenje, ki čaka na nas. -j.c.-

Sama se ne delam na otroku. Sem pa pred casom odkrila ta forum in preseneceno ugotovila, koliko parov ima tezave z zanositvijo.
 
Sedaj ko se imam za nekoliko bolj izobrazeno na tem podrocju, vem kaj vse ve prestajate, mi se na pamet ne pride, da bi sprasevala...'kdaj boste pa kaj narocili'.
 
Ko sva s fantom pred casom sla ven s parom, s katerim smo kar dobri prijatelji, se hecamo o seksu in vsem kar spada zraven, ne debatiramo pa o najglobljih problemih, je moj fant, ki je res dober in nikoli zlonameren, vprasal par 'kaj pa se cakata?'. Naj povem, da sta skupaj 10 let in ze par let skupaj zivita. Pa smo se vedno hecali...najprej faks, pol sluzba, potem bajta, pa potovanja...v glavnem vedno hec, enkrat ko bo cas pa otroci.
Tokrat pa smo bili malo bolj resni in sem mi fantovo vprasanje ni zdelo primerno, pa sem rekla, da se teh stvari ne sprasuje, ker imajo premnogi tezave in ko bosta narocila, bova ze zvedela. In prijateljica, mi na moje presencenje pritrdi s ' tocno tako'.
No, sele pred kratkim, ko smo prijetno prezivljali vecer ob kozarcu vina, pa receta, da sta poskusala 6 mesecev in da ni uspelo in sedaj spet poskusata pa ne gre,in jima gre ze na zivce, ko vsi neprestano sprasujejo, kdaj pa vidva. In da ju boli v dno srca ob takih vprasanjih.
Sprasujem se, kdaj naj bi midva ugotovila, zacutila, postekala....., da onadva poskusata ze vec kot eno leto??A ko smo rekli po faksu, ali ko smo rekli po sluzbi. Prej je slo vse skozi hec ( toliko o karierah...). Sedaj, se nama tudi ne sanja, da bi se naprej sprasevala.
 
Kako naj jaz vem, ko srecam znanca oz prijatelja po dolgem casu, in mu povem, da ima ta in ta ze otroka, ...kako naj vem, da ga bo to ful prizadelo, izzvalo bolecino, da bo doma partnerju izlil/a svoja custva.
 
Mene ni bilo zraven, ko v prvo ni ratalo, ko po enem letu ni ratalo, ko sta morala na prvi pregled in so ugotovili to in ono.... V oceh mnogih ste ve lepe, mlade zenske, s katerimi ni nic narobe. Ne pise vam na celu poskusam ze od...imam te tezave z...ko omenjate otroke, bi vas najraje ubila....
 
Nisem v vasi situaciji( upam, da mi bodo te tezave prizanesene), zato ne vem, ce nepristransko razmisljam, upam in mislim pa, da bi mi starsi in sestra stali ob strani, ce bi imela kakrsne koli tezave.
Zato punce povejte, izkricite svoje tezave vsaj tistim, katerim zaupate.....in lazje boste ob nedeljah sle na druzinsko kosilo, ne da bi prej dva dni razmisljale, kaj boste odgovorile, ko bo tema nanesla na otroke.
 
Punce sedaj, ko vem kaksne tezave imate, vas toliko bolj obcudujem in spostujem, tiste pare ki se ne dajo. Sicer pa vaja dela mojstra, bodo pa vasi otroci bolj pametni in lepsi.

Copka,

o tem sem jaz tudi že razmišljala, da ne moremo po eni strani skrivati neplodnosti in potem pričakovat, da bodo vsi vedeli in z nami delali v rokavicah. Oziroma spet ne preveč v rokavicah, ker se nočemo nikomur smilit.

Mah, zajebana situacija , čimprej naj nam rata, pa bo mir !

Ma ste prou dobre. Vas mam rad.

_____________________________

Somewhere Over the Rainbow

Z možem sva čisto slučajno našla te internetne strani in neznaaaaansko nama je odleglo, ko sem spoznala, da nisva osamljen par. Neskončno sem hvaležna vsem optimistkam, ki nas vzpodbujajo.
Midva se še odločava, kdaj, kako in kaj povedati staršem. Jaz sicer še nimam nobene konkretne diagnoze, a greva maja na pregled v ambulanto za neplodnost. Bila sem prepričana, da je to konec najinih sanj, a po nekajurnem brskanju po internetu ugotovila, da medicina dela čudeže.
Jaz bi staršem povedala, če bi morala na kakšen poseg, mož pravi, da je bolje počakati pop posegu. Vendar moja mama pogosto kliče in smo doma v sosednji vasi, zato se bojim, kaj bo, ko bo izvedela, da sem v bolnišnici. Bližnjih sorodnikov to ne briga, ker so nesramni, posegajo v intimo in kot je ena rekla, vsaka šala je nož v srce in se nam podira svet.
Zanosila je moja 22-letna sestra in je to veliko presenečenje, ker še študira, ni poročena itd. Sorodniki še ne vejo, ampak jaz sem že kar nekaj ur prejokala, da bo to leto za naju peklensko. Neznansko se veselim z njo in zanjo, a hkrati .
Še dobro, da lahko izlijem svoje misli in se pocartlam z možem
Jaz sem si zabičala, da nikoli nikogar v življenju ne bom spraševala, kdaj bosta imela.

Ko sva midva zvedela, da po naravni poti ne moreva zanositi, sem se jaz odprla moji najboljši prijateljici, mož pa svojemu bratu. In še danes je ostalo pri tem. Sicer mojim bova povedala, a ko bo čas za to. Tašči pa verjetno nikoli (dolga zgodba).  Menim, da je poglavitnega pomena, da grem jaz oz. oba v postopek popolnoma neobremenjena z mislimi o tem in onem.
Navsezadnje je to najina stvar in lahko rečem, da naju je še bolj povezala. Je pa res, da ko danes zavrtim film nazaj...lahko rečem, da (govorim zase) sem se na začetku kar sramovala najinega problema. Ampak hitro sem spoznala, da to ni nič takega in da ta problem doživlja na svetu še milijone ljudi. In danes nam medicina lahko pomaga, zato tega sploh ne jemljem kot bolezen! 
Nikoli v življenju pa ne bom pozabila besed dr. Drobniča mojemu možu:"Verjamem, da vas je vse skupaj prizadelo, ampak poglejte...še 20 let nazaj ne bi vedeli kaj z vami!". Od takrat naprej...

Elysabeth

Pri naju je tako vejo moja mama in sestra ter njegovi starši in brata, pa moja najboljša prijateljica in njegov najboljši prijatelj. Za druge pa se mi ne zdi primerno, da bi vedeli, ker bi predvsem moji sorodniki to uporabili v zlobne namene. Pa se ne sramujem in če se kdo želi pogovorjati o tej temi mi ni problem.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

To je pa dobra tema, meni pride prav, ker me zanima kako drugi v tej situaciji reagirate.
Meni je cudno o tem govoriti, pa ne da me je sram, ampak se mi zdi nekaj intimnega, kar se samo naju tice. Tako da druzina, starsi ne vejo nic o tem, jaz govorim pa z mojo prijateljico o tem. Se mi zdi da mi to prav pase, se s kom drugim o tem govoriti, ceprav bi se vcasih tudi z mamo rada pogovarjala. Ampak se mi zdi zakaj bi jo brezveze obremenjevala, mogoce je boljse da nic ne ve.
Mislim da bo to se naprej ostala najina skrivnost/stvar. Na vsa neumna vprasanja pa odgovorim v stilu, najprej malo sluzit, uzivat. itd.

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

Moja mami ve o najinih problemih...oče pa ne ker nočem da sploh kaj ve...
Tašči tudi nisva nič povedala ker ni tip človeka ki bi dajal podporo drugemu ampak samo obtužuje in otežuje stvari in tudi moj  se je strinjal saj je sam reku da bo začela da sem jaz za vse stvari kriva...kot je tudi bilo za ostale stvari dokler se ni preselil k meni...zadnjič smo bili skupaj na kosilu in je pred mojimi sorodniki zinila: dobro ma kaj mislite že kdaj naredit tega otroka... Ostala sva šokirana...nakar se je oglasila sestrična kateri se zelo pogosto potožim ker je tudi ona sama imela take probleme in ji odvrnila nazaj: In kaj če delajo na  pa jima ne rata?? Stala je tiho pol pa začela : Ja zakaj pa pol ne greš na preiskave.???
Kako je dosadna kot da na preiskave ne hodim...
Zato pa ji ne govorim nič več....

Moja mama je ženi tašča in zato sem na svoji strani jasno postavil mejo. "Ko bo kaj za zvedeti, boste izvedeli. Do takrat je to najino in nobenega ne briga."

Žena je sama izbiral komu kaj pove. Povedala je svoji mami.

"Najboljši" nasvet pa je bil od njene sodelavke, ki je po tem ko sva dve leti šla skozi preiskave in opreacije rekla: "Ti. Veš. Zdravniki tud pomagajo. Pejta mal tja na pregled."

S službi pa sem prvega zbadljivca pred vsemi pozval, da je za mene njegova hčerka res primerna za te stvari. Noben več ni težil.

Res pa boli, vsakič ko izveš za znanca da so noseči. Ne moreš pomagat. Zaboli in še malo nevoščljivosti pride. Tako da so vprašanja taktna ali netaktna, neprimerna.

Pa saj to je itak tako, ko še nimaš otrok: Ja, kdaj boste pa kaj imeli? Ko imaš prvega: no, zdaj je pa že čas, da spet naročite, da ne bo otrok sam. In če si slučajno še v tretje noseča: Ja, kaj, še enga boste imeli? In butast pogled. Skratka, nikoli prav.
 To si pa zadela! se strinjam!