Vsak kot čuti, a čudno čutiš, če ti ni težko pustit 10 mesečnega otroka samega doma. Sploh si ne predstavljam!!??

Niti podrazno, že ko grem za 2 ure na kavico, ga pogrešam...če katera misli da pretiravam, se pošteno moti, pač tašna sem...mogoče preveč navezana nanj...jaz mislim, da nikoli ne bom šla sama na dopust, dokler bojo otroci majhni...niti si tega ne želim! Sicer pa druge ne obsojam, če si tega želijo in nimajo zadržkov zakaj pa ne...

Na dopust skupaj. Na kako turo - tudi sama.

Niti pod razno ne bi pustila otroka pri babici in dediju za en teden, midva z možem pa uživala dopust. Sem mnenja, da četudi je otrok star 10 mesecev se mu lahko veliko dogaja npr.v tem primeru na snegu, da o morju niti ne govorim. Vsak otrok ima rad morje, čofotanje, sneg, sankanje.......Otrok je prilagajanje njemu v korist, mislim, da vsak, ki se odloči zanj se tega zaveda.

Ne rečem pa, da si pa ne bi privoščila kakšnega večera, da bi bila malecka v varstvu, to pa je dobrodošlo.

_____________________________

Moji dve nagajivki :-):

Maruša 24.12.2005
Maša 26.6.2007

Brez otrok še nisem bila na dopustu.

Lp

Jaz se ravno o tem premišljevala... Mož bo po vsej verjetnosti moral junija (kje je še to!!) iti na Nizozemsko za 5 dni in ker sem po naravi človek, ki ful rad potuje, sem se poigravala z mislijo, da bi šla z njim, malega pa (takrat bo star 1 leto) pustila pri babici in dedku (ter teti)... Če sem tega dejansko sposobna pa je čisto druga zgodba. Že zdaj ga včasih pustim babici (moji mami) za nekaj ur, da npr. v miru pospravim po stanovanju ali skočim kam v trgovino, pa ga po teh nekaj urah (čeprav mi paše, da sem sama!!) že precej pogrešam.. 

In glede okoliščin - živimo sami trije, vendar je Anej zelo dosti z babico, dedkom in teto (moja mama ga pride skoz teden dostikrat pogledat za kakšno urco, skoz vikend pa smo itak non stop pri mojih, tak da je mali ful navajen na njih)... Kljub temu.. Si mojidva že nekaj rajtata, da bosta malega vzela na morje letos, pa sva z možem rekla, da ne brez naju... Očitno ne bo nič z mojo Nizozemsko..

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Na dopust brez otroka,sigurno ne bom šla,saj dokler bo hotel še iti z nami.
Se je pa tudi zgodilo,da sem tastarejšega,kot dojenčka morala pri mami pustiti.,ker sva z mojim šla na poroko.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Brez otrok še nisva šla na dopust, pa je najstarejša stara 14 let.

Niti slučajno je ne bi pustila, sploh pa ne 1 teden, ker bi jo preveč pogrešala...  Torej - NE!

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Ne niti pod razno je ne bi pustila.Takrat,ko je otrok že toliko velik,da sam reče da bo pri babici in dedku že mogoče,pa še to si ne predstavljam,da bi jo pustila za en teden.To je tako, kot bi šla prez rok nekam .
Drugač pa nobenga ne obsojam,samo povem svoje mnenje.

meni bi pobral  da bi bla en teden brez nje... še posebej če bi bla pri tašči in tastu ..
vsak po svoje jaz pravim, ampak pri nas takih odločitev ne bo, sej smo že tako premal skupaj ob teh službah, da bi pa še dopust ločeno preživljali??  ne vem, no...

Midva z   mojim nisva za take ločene dopuste, ker sva se pač zavestno odločila za sedaj 2 otroka in sva vedla čemu se bova mogla odrečt. Ne rečm večer, popoldne, ampak en teden  , že pri tavečjem vidim , da na dopustu (morju, toplicah) uživa bolj kot jaz. In potem naj ga pustim doma... Ne bi imela nič od tega, ker bi skoz mislila, kaj bi on delal, če bi bil tam.   Smo bili s tavečjim, ko je bil star 6 let na potovanju po Egiptu, super!!! Užival on ,midva. Sedaj bomo pa pač malo počakali, da mali zraste, potem pa spet kaj takega!
Sicer pa - sto ljudi, sto čudi!

En teden "dopusta" je za takega otroka lahko velik šok pa ne samo en teden ampak je dovolj par dni. Pravzaprav mislim, da tudi samo en dan odtrganosti od mame desetmesečnika lahko globoko rani, en teden pa zagotovo. Vsakega in definitivno. Kakšne posledice bo to pustilo na njegovi duševnosti pa se bo še videlo. Bo treba malo razvojno psihologijo preštudirat.
Jaz tega definitivno ne bi naredila pa če imam bit doma tri leta brez dopustov. Odločila sem se za otroka in sprejmem vse obveznosti in odgovornosti.
Tako ravnanje se mi zdi več kot neodgovorno.

tudi jaz se pridružujem vsem tistim, ki pravite da svojih otročkov ne bi pustile same na dopust s straimi starši, oziroma pri starih strših ... sem podobno vprašanje že postavila na forumu otrok - vzgoja, ker me je pač znimlo, kdaj naj bi starši svoje otroke sploh prvič takole pustili same. Pri nas je takšna situacija, da si stari starši tega neizmerno želijo, in že sedaj kar komaj čakajo (moja punčk še ni stra niti 3 mesece), da bodo lahko z mojim otrokom šli na morje (oboji stari strši imajo na morju vikende) .. mene pa seveda kar pri srcu stiska, .. in sem se potem spraševala, koliko naj bi bil otrok sploh star, da ga tkole pustiš samega z dedki in babicami.. seveda je vsak otrok drugačen, ravno tako starši. Eni pač svoje otroke prej "posodijo", eni pa kasneje .. jaz bom definitivno med tistimi kasnejšimi in moram reči da ste me kar malo potolžile, ker vidim, da smo pač mame v večini zelo navezane na svoje otročke ..  .. problem bo bolj to dopovedati dedkom in babicam .. pa tudi moj partner pravi da preveč kompliciram in da naj bom vesela da bo otrok poleti na morju  .. vsekakor pa bomo še nekaj let počakali in se skupaj crkljali in dopustovali!!!

Zdaj sem pa ful happy da ste večinoma vse tako zelo navezane na svoje otroke, meni se to isto dogaja kot vsem vam, še posebej to kot je napisala Selena, da jih bom dala čuvat starim staršem, si ne znam predstavljat.

Šele zdaj razumem to brezpogojno ljubezen, ki jo čutijo mame do svojih otrok in šele zdaj razumem mojo mamo, ki me je imela ravno tako rada kot jaz mojega otroka. (Čeprav se mi zdi da imam jaz mojega še bolj rada )

Se mi zdi da očetje niso na enak način povezani z otrokom, sej ga imajo radi, ampak bi ga brez problemov posodili za kakšen teden.

Jaz pravim samo to blagor tistim mamam, ki lahko dajo svojega otroka v varstvo za en teden, ker imajo res več od življenja, ne zdijo se mi slabe mame, na žalost meni kaj takega ne bo nikoli ratalo, ker ni več takega užitka iti v dvoje na morje ali na smučanje, saj je v troje 1000-krat bolje.

brez otrok za en teden? nikakor. to zame ne bi bil dopust ampak mučenje.
za eno noč, oz. za dva dni. ja. enkrat letno si zasluživa dopust tudi midva. takrat sklopva, si odpočijeva, pa tud otroc si odpočijejo. potem je pa lažje in lepše, ko smo spet skupaj.

Kaj pa vem. Jaz zmorem 2 dni brez njega, s tem, da ze naslednji dan zjutraj razmisljam kaj pocne in kako mu je. Je pa res, da mi taksen oddih pase, egoisticno ali ne. Sicer pa spet ne obsojamo. Jaz pravim, ce ta teden pomeni mamici in ocku toliko, da rabita oddih,psihicni in fizicni, in ce to pomeni da bosta potem 110% boljse funkcionirala z otrokom, potem hvalabogu. Poleg tega so otroci razlicno navezani na starse. Tista bolestna navezanost tud ni prevec ok. Se mi zdi da se vcasih Jakob pri dedku boljs pocuti kot pri meni.  Verjentno cuti mojo utrujenost in hvalabogu, da lahko prezivi kaksen dan ali dva v kaksnem bolj normalnem, mirnem okolju.. Morda bo za njega to tudi dopust. Dopust od mame.  In ne mi prosim klobasat o kaksnih travmah in cem podobnem. Koliko mam je, ko imajo taksne sluzbe (pevke, igralke..ipd), da morajo biti odsotne tudi teden ali dva, pa otroci zrastejo v normalne osebnosti. Pa na njih cuva kdo drug, niti ne dedek ali babica.. Priznam, vcasih bi si zelela, da bi bil Jakob bolj navezan name, po drugi strani pa nekatere mame malenkost pretiravajo in namenoma otroke vezejo nase.. Vsak po svoje. Jaz zmorem kvecjemu dva dni. In zelo pase. Brez slabe vesti.

No, jaz bom še naprej klobasala o tem, da taki dopusti puščajo otrokom travme (s tem ne mislim na poldnevno ali celodnevno enkratno odsotnost ampak daljšo večdnevno odsotnost, ki si jo tako majhen otrok ne zna razložiti).
Koneckoncev o tem klobasa tudi kakšna raziskava pa kak psiholog bi znal tudi kaj naklobasat na to temo.

Sicer pa - vsak po svoje in po svoji vesti. Itak tej otroci niso moji. Posledice takega ravnanja pa bo nosil vsak sam.

O tem, da so otroci, ki jih starši puščajo same oz. v raznih ustanovah oz. pri varuškah, izredno osamljeni in vse življenje trpijo, tudi ne bi. Bo treba kako biografijo prebrat in premišljevat o življenju kakega otroka, katerega starši so del višje družbe in ki je vedno živel z guvernantami in mu nikoli ničesar ni manjkalo (materialno).
Je pa res, da je "normalnost" zelo relativen pojem.

Bi se ustavila še pri eni točki, potem bom pa s to debato zaključila - da je prav, da si mama kdaj oddahne. Se strinjam, da paše, da kdaj izklopiš, ampak ne v času, ko otrok še ni sposoben dojemati časa in pojma ohranitve osebe. V tem času je enostavno potrebno dati na prvo mesto potrebe otroka, na drugo pa lastne.

Po eni strani se nekateri grejo dobre starše s skrajno permisivno vzgojo in se pustijo izsiljevati na vseh koncih in krajih, po drugi strani pa otroku ne zadovoljujejo osnovnih primarnih potreb.

Me pa zanima, kaj bi na napisano rekla Gina.

Selena. Nisem htela biti osorna, ampak poznam mame, ki so sicer celi cas PRISOTNE , v resnici pa so precej ODSOTNE. Ves cas so z otrokom, pri tem pa otrok ne cuti njihove blizine, z otrokom se ne ukvarjajo. In ce je to posledica prenasicenosti, kar se rado dogaja mamicam, ki so cele dneve same z otrokom in na porodniski, je potem bolje, da taksna mamica odide na tedenski dopust, kot pa stakne poporodno depresijo. Otrok gor ali dol, ampak najprej mora poskrbeti zase, da bo lahko potem dobra mama. Egoizem gor ali dol. Niso vedno potrebe otroka na prvem mestu. Potrebno je gledati na zadevo dolgorocno.

Glej, Seven, ne poznam te osebno in verjetno veliko ne vem o tebi ampak recimo da sem o tvoji situaciji kar veliko prebrala. In razumem, zakaj tako razmišljaš, in vem, da ti ni lahko. In ti res želim vse najboljše in da bi se ta kalvarija z Emo čimprej rešila in uredila, ti pa spočila in "zaživela".
Razumem tudi to, kar želiš povedati, in se delno strinjam s teboj. Delno zato, ker mislim, da mami, ki je pred porodno depresijo ali celo v depresiji, ni potrebno ravno na dopust. Saj lahko ostane ob otroku, z otrokom pa se v tem času bolj intenzivno ukvarja kdo drug. Sicer pa razne depresije in slaba počutja najbolje preganja in prežene šport. Že ena ura telovadbe na dan pomaga, kaj več pa verjetno naredi čudeže. Za to ni potreben enotedenski dopust! Če si zraven vzame še uro na dan za branje knjig ali revij, odvisno kaj jo bolj veseli, in kak popoldan na teden za kak klepet s prijateljicami, otrok tega ne bo občutil. Enotedensko odsotnosti pa zagotovo bo!

Druga stvar so mame, ki so z otrokom, za otroka pa ne naredijo ničesar. Se tudi deloma strinjam. Deloma spet, ker menim, da otrok potrebuje tudi kvantiteto in ne samo kvalitete. In če že kvalitete nima, naj ima vsak kvantiteto. Idealno je seveda oboje.
Večkrat opazujem svojega sina, kako se igra, razmetava, sprehaja,... in išče, če sem zraven. Pa mi ni treba z njim brat knjige, peti pesmice, igrati besednih iger ipd. - dovolj je, da sem fizično prisotna. Kdaj drugič pa je seveda potrebna tudi kvaliteta - prej opisane dejavnosti.
Starši, ki so s svojim otrokom uro na dan, in pravijo, da je s tem za otroka odlično poskrbljeno, saj ima takrat kvaliteto, se hudo motijo. Zakaj, sem napisala že zgoraj.