Tudi midva z bratom (mlajši je dve leti in pol) sva se veliko ravsala v določenem obdobju, pa vendar sva se imela vedno zelo rada. Zdaj se razumeva in sem zelo vesela, da ga imam. Se pa z mamo strinjava v tem, da bi se z bratom verjetno manj kregala, če bi imela še enega brata ali sestro - tako ne bi bila samo midva in bi se sile malo razporedile. Moj ati si je želel tri, mama je bila iz različnih razlogov proti - in čisto za vse razloge zdaj pravi, da so bili napačni in da ji je žal, da se je tako odločila.

Zato me je vedno vzpodbujala, naj imam toliko otrok, kot si jih želim. Zaenkrat si želim tri, mož bi celo imel štiri. To bomo pa še videli. Tri vsekakor, če nama bo le dano.

Edinci se mi ne zdijo nujno razvajeni, ker mislim, da je razvajenost povezana z drugimi zadevami, ne ravno s številom otrok (tudi trije so lahko razvajeni, brez skrbi, ali pa samo eden od treh). Poznam pa kar nekaj otrok, ki so edinci in pri tem zelo hrepenijo po družbi brata ali sestre. Konkretno v prijateljskem krogu mojih staršev sta dve punčki (vnukinji njunih prijateljev), ki sta obe edinki (ena iz zdravstvenih, druga iz kariernih razlogov staršev). Kako planeta po Vasji, ko ga moja starša pripeljeta s sabo! Razvajeni pa nista, samo osamljeni...

Ker sem sama edinka sem vedno govorila, da bom imela 3 otroke, kajti ni lepo, če si sam. Jaz sem si skozi celo otroštvo želela, da b dobila bratca ali sestrico.

Jaz sem si pa vedno želela 3 otroke. Ko pa sem rodila, pa sem rekla, nikoli več. No, po letu dni sem si premislila in moja želja sta sedaj dva. A pri meni ni tako lahko. Moj mož namreč niti slišati noče še o enem. In bojim se, da bo tako ostalo, da bom v sebi trpela in moja želja ne bo nikoli izpolnjena. Prisiliti ga ne morem in tudi nočem. Eh, kaj češ, tako je življenje.....

No punce, če boste tudi naredi vsaj tri (kot si želite), potem nas bo kmalumalo več.

Bravo Daddy , bravo MISKA01


_____________________________

-----------------------------------------------------------------
Otroci so vredni najboljšega, ker so otroci in iz nobenega drugega razloga. Svoje dostojanstvo in svojo vrednost imajo preprosto zato, ker so.

Jaz pa sem vedno govorila, da bom imela samo eno princesko - prejšnji teden je praznovala dve leti. Včasih me ma da bi ponovili vajo , ampak se še vedno oba bolj nagibama k eni in edini .
Razlogov je več!
Jaz sem edinka nikoli nisem bila preveč razvajena, znala sem poskrbeti sama zase, nikoli mi ni bilo dolgčas in se niti slučajno ne spomnim, da bi si kdaj želela bratca ali sestrico!
Na drugi strani pa ima moj dve sestri! Skupaj sva že več kot deset let in v teh letih se ne spomnim, če so si bili vsi trije kdaj dobri (enkrat je ena sestra skregana z mojim, drugič je druga skregana s prvo, tretjič se nihče ne pogovarja z nobenim....) uboga mama še ko ima rojstni dan jo skrbi kako bo zadevo izpeljala.
Saj me ima, da bi še enkrat občutila tisto brezmejno veselje, ki te preplavi, ko ti na trebuščka položijo del tebe in ko veš, da te potrebuje bolj kot vse na svetu. Tistih trenutkov ne bom nikoli pozabila in zdaj ko so okoli mene same nosečnice me kr ma da bi, bomo videli - zarečenega kruha se največ poje! Pet let pa še sigurno ne ker sem si dala konec lanskega leta vstavit mireno tako, da nimam namena 40 jurčkov vrečt v smeti. Potem pa je vse mogoče!

Lahko noč

Maja

no končno!!!
 
sem enih 5x probala odpret stran pa ni in ni šlo - sem glih objavla post na "o portalu". pol sem pa za foro pritisnila tist link, pa sem uspela prit noter. hudo...

no glede otročk - ker se o tem gre tlele - jest bi imela na vsakem prstu po enega, čim več jih je, tem bolje. enih 3 ali 4 najrajši.  več verjetno ne, ker ne vem, če bi jih več zmogla...

ampak žal to ni izvedljivo iz več razlogov:
najprej - imela sem že 2 CR, baje da  še 2 lahko imam ampak pa sta oba dosedanja bila zelo naporna in tud sem bila v zelo klavernem stanju po operaciji - pa vse imam zabrazgotinjeno (baje). tako da ne vem, če bi sploh še lahko zanosila (1. sem z IVF, drugič normalno), ker imam po besedah zdravnice vse v brazgotinah in se je sama čudila kako je to možno, da sem postala nosečka... druga reč glede operacije je pa tale, da sem imela obakrat zelo velik pritisk, prvič sem jim skoraj krepnila, pa sem bla 2 uri not, a so me uspeli skup zaflikat. si ne želim še ene take izkušnje, sploh, ker je bila 2 OP podobna.

potem je tu prostorska stiska - komaj komaj si utegneva urejat stanovanje, zapufana sva totalno, za vsakodnevno življenje ostane zelo malo in smo prisiljeni šparat kolkor se da. jaz sem sicer na porodniški, ampak sem že en cajt brez službe. še internet bi odpovedala, pa ga žal rabim. tale adaptacija oz. sanacija stare bajte naju stane grozne cifre, pa časa in živcev tudi. trpi vse, tudi najin medsebojni odnos. ampak upam, da bomo kmalu na svojem in da nam bo tolko lepše - po vsem prestanem. pa da se bo stanje normaliziralo. predvsem, kar se živcev tiče in negativnega stanja na računu.

tretja reč, pa mislim da je tud med ta pomembnejšimi je pa finančna plat. otrok lahko maš kolko češ, če jih imaš s čim hranit, oblačit, pa še za kake izlete, šolo (učbenike), itd... Kadar finance niso problem, se vse da organizirat, tud varstvo, ali pa dopusti itd... recimo - če bi jih res tolko imela, bi bla več ali manj par let skup na porodniški itd.. pa bi jih tud ne blo treba v vrtec dajat in podobno, dokler se ne bi šli šolat. pa če bi bil denar, bi še pol lahko bla doma kot mama in gospodinja in skrbela za čredico...

iz navedenih razlogov bo najbrž ostalo pri 2 čebelicah. eventuelno (drugo leto, ali pa čez 2), bova morda - glede na naše finance - še enkrat načela to temo, čeprav najbrž ne bo sadov.
vsaj 2 zakladeka imava - prvega je blo treba zelo dolgo čakat in je bil zelo zaželjen - drugi pa je prišel tudi zelo zaželjeno in  v najino veselje kmalu potem. tako da vsaj najina Viktorija ni sama in ni edinček, pač pa imava sedaj še Evelin, še eno lepo princesko in se bosta lahko igrali... sta pa največja sreča, kar sem je kdaj v življenju doživela - tega se ne da primerjat s čem drugim. tud me imamo kak slab dan vmes, ampak brez mojih otrok si ne morem življenja predstavljat, kako prazno in pusto bi bilo. resda mirno in ne tako stresno, ampak bi bila prikrajšana tudi ob te mile otroške učke, ki te tako lepo znajo pogledat, pa vriskanje in živžav in otroški smeh... moji punci sta moja sreča.

Imela bi jih več kot enega, ampak ni ne prostora, ne časa (beri denarja). Če se to spremeni bomo šli na delo .

Vedno sem si želela tri. Trenutno imam dva. Po prvem sem si prisegla, da z istim dedcem nobenega več. In sem poskrbela, da je bilo res tako, pa tudi dedca sem se znebila. Zdaj, ko imam takega, kot se spodobi (kolikor je to pri moških sploh mogoče  ), imava še eno dete. Ko bova pa prišla do svoje strehe nad glavo, bo pa še tretja. Ja, tretjA, ker sem mu zabičala, da mora narediti punčko. Zdaj imava namreč dva fanta in sem popolnoma osamljena med moškimi.

Trenutno imam enega starega 15 mesecev, bom pa sigurno mela še kakšnega otroka, ampak verjetno ne prej kot čez kake 4leta.

moj je bil 9 let edinček, mamin sinček
vedno sem govorila, da bom imela le enega in potem me je prvi porod še bolj prepričal v to - a po osmih letih sem stvari mal pozabila, pa EA se je pojavila in kar na lepem me je prijelo, da bi imela še enega  moj se je strinjal, čeprav je pravil, da ima dovolj otrok (2 iz prvega zakona)  
in tako imamo dva edinčka  in prav fajn je taka velika razlika

Jana se strinjam s tabo, da je velika razlika fanj. Imam namreč devet let mlajšo sestro. Meni ni bilo všeč da sem bila edinka. Pa še cele dneve sama, ker so bli starši prezaposleni. Skratka medve se zelo razumeva, najbrž veliko bolj kot če bi bile samo dve leti narazen.

Koliko otrok je fanj imeti je pa definitivno odvisno od posameznika in njegovega razmišljanja. Jaz sem si vedno želela imeti tri. Danes mi je popolnoma jasno, da pač ne bo šlo. Če bom dočakala in dobila vsaj enega bom neopisno vesela. Tiste, ki imate tako srečo, da si število otrok lahko same določate, to izkoristite. Z enimi se življenje namreč malce poigrava in je že en otrok, ki se rodi po večih letih čakanja, pravi blagoslov. Jaz sem trenutno še na tistem nepojasnjenem čakanju.

Srečno vsem.

Jaz jih imam tri.Pri prvih dveh smo že dali čez vse težave odraščanja.
Ostaja nam še tretja,da jo varno pripeljemo do odraslosti.
Nič mi ni žal,niti enkrat nisem na to pomislila.

midva imava 2, enajstletnika iz moževega prejšnjega zakona in 16mesečno princesko, razumeta se odlično, bratec jo obvlada, zanjo pa je on 'zakon' in mu je ves čas za ritjo...jaz si želim čimprej še enega, prav tako sin, sedaj morava prepričati še 'tastarega' , ki čaka na hiško... oba delava precej doma (v dnevni), pa mu gre včasih na živce otroški direndaj...

sama imam 8 let mlajšo sestro s katero se odlično razumeva, dobila sem jo pa, ker sem se v mali šoli (v vrtcu nisem bila) metala po tleh, da imajo vsi bratce ali sestrice...

jaz bi imela majhno razliko, čeprav je pa sedaj super, ker se kljub razliki v letih ogromno igrata skupaj in mi vse dosti olajša, da lahko marsikaj postorim... fant se je kar razcvetel odkar ima sestrico (mama ga je večkrat zapustila...), mala je pa pravi hudiček, saj jo je naučil že kup neumnosti in se v vrtcu odlično znajde... vse je za nekaj dobro

Noseča sem s prvim, imela bi pa tri.

Sem imela sodelavko, ki je imela 4 otroke enega za drugim in ni imela niti najmanjših težav z njimi, čeprav je bila samohranilka. Lepo so se znali rihtati med sabo.

Za večino so to bolj sanje kot resničnost, to bom verjetno kmalu spoznala tudi sama.

Zdi se mi pa tako: eden je premalo, dva je bilo včasih tako...običajno, trije so pa že kar prijetna družba.

Mene je tudi zgrabila ''volja'' da bi imela še enega, ampak tukaj me nekaj močno brzda :
- moj ''ljubi'' niti slišat noče še o enem  ( češ, finančno bi šli kar težko 'skozi', noče, da spet padem v dep., je bil preveč navajen ''luftanja'' od prej - je bil nevezan dooolgo pri mami )
- bojim se novih zdravstvenih težav in zapletov ( saj veste, poporodna depresija, nervoza in to..). Ful se bojim, da bi se vse skupi, ko sem prvič rodila ponovilo. Jaz res ne bi rada da se.

Pa ful kolegic okoli mene nosečih... ravno včeraj je dobra kolegica rodila punčko Gajo - drugi otrok. Z njo sem bila prvič v porodnišnici, sva rodili z 2-dnevnim zamikom!Kaj naj? Mene full vleče za še enega..

Alja

_____________________________

Trenutno imamo enega sončka. Odločili smo se da bomo slej ko prej začeli delati na še eni  .

Ampak trenutno mene drži, da bi imela 3 otroke če bo le dano.

Že kot otroka so me vedno impresionirale številčnejše družine. Večje kot je bilo število otrok, bolj sem bila navdušena. Moja babi je imela 4 otroke in od tam nekje, se je zame začela "prava družina". Nikoli pa nisem razmišljala o tem, koliko otrok bom imela jaz.
Po prvem otroku in zelo travmatični porodni izkušnji, sem se hotela kar sterilizirat. K sreči to ni bilo možno. Potem se je kar naenkrat pojavila goreča želja po drugem otročku. Trajalo je kar nekaj časa da je uspelo in sreča je bila še toliko večja. Potem se je nepričakovano najavil naš tretji bučko...
Moram rečt, da je sedaj vse drugače. Dosti bolj smo povezani, otroci skrbijo en za drugega, uživajo, kadar so skupaj (no, jasno da se tudi pričkajo in ravsajo...), družina je prežeta z optimizmom in na povsem drug način se spopadamo s problemi.
Težko je z besedami opisati, lahko le rečem, da je čudovito, živahno, pestro, nepredvidljivo,...
Moja tiha želja je, da bi imeli še enega. Dozorela je šele po rojstvu tretjega srčka...še ljubega mora zagrabit, pa bo pri nas še bolj veselo