IZVIRNO SPOROČILO: Gina
Hecno, ko pa jaz to malce drugače napišem, mi pa napišejo, da sem cankarjanska....
Jaz sem mislila, da se to dogaja eno leto, zdaj sem pa malo boljše prebrala, pa piše, da je otrok eno leto star, saj sem tudi za na luno... Drugače je pa tako, da nekateri ljudje lahko potrpimo na nekem področju, drugi pa na drugem (vrednote), zdaj je pa vprašanje, kje lahko potrpi ustvarjalka tega prvega posta....
Saj ne, da je trpljenje neka huda in občudovanja vredna značajska lastnost, ampak ob čisto vsaki oviri v življenju pa res ni treba postati "drama queen" in leteti kot malo pišče mami pod krilo... Saj smo vendar odrasli
Je pa res, da imamo verjetno eni daljšo "lajtngo" kot drugi... Mogoče tudi "življenska kilometrina" naredi svoje...
24.03.2006, 12:20
Anonimen
Vsem tem, ki ste nasprotovali moji reakciji sporočam, da se je stanje (5 dni) spremenilo. Zdaj, po vsem tem, pa le lahko hodi ob pol šestih (najkasneje) domov. Ni si upu šefu obrniti hrbet in mu razložiti, da ima doma družino, ki mu pomeni največ na svetu. Zdaj pa lahko reče, da mora domov? Dobro, še vedno je njegov delovnik 10 urni, ampak sem nad svojo reakcijo zelo zdovolna. Še enkrat sva se po mojem izbruhu usedla in pogovorila, tako da je zdaj spet tako kot je bilo. Obljubila sva si, da bova zdaj zadeve reševala doma, da ne bom prehitro odreagirala in da se bova imela rada. Prej naju ni videl. Videl je samo sebe, svojo službo in šefa, ki je bil nad njem strašansko zadovoljen. Tudi zdaj bo zadovoljen, ampak bova zadovolna tudi jaz in otrok. Zdaj sem ponovno spoznala, da se imava res rada!
Hvala vsem za spodbudo in prijetne odgovore.
