V vsaki zvezi je treba sklepati kompromise, če ne ostaneš sam.
Kakšne in koliko je pa odvisno od partnerjev, ampak dejansko se po tvojem pisanju sklepa da si zelo samovšečna in si povsod ti na prvem mestu.To se mora spremenit, če ne boš ostala sama.
Jaz pri partnerju pač popustim tam, kjer vem da je njemu pomembno, pa recimo k tašči greva dosti večkrat kot bi meni pasalo (razumem da jo ima rad in pač gremo), pa v dosti stvareh mu ustrežem.On pa meni v še več, tako da res klapava ok in se zeloooo poredko kregava (v skoraj 8 letih je dvakrat res počilo).
Malo bo treba trmo in ponos umirit in bo, pa to velja z obeh strani,
LP,
Sibil

Mislim, da sploh ni potrebno toliko sprejemati  tisoče kompromisov, temveč je zelo važno, da človeka sprejmeš takšnega kakršen je. TO je en velik KOMPROMIS. Seveda je to težko in ne bom pametovala, da jaz pa to obvladam, mi pa že to veliko pomagam, da se zgornjega stavka sploh zavedam in dnevno delam na tem.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ene par vaših postov mi je dalo misliti, ampak na nekatere lahko pa samo ponovim tisto, kar sem že v prvem napisala - da moja samostojnost v napačnih trenutkih izpade kakor samovšečnost. In natanko tako ste jo nekatere tudi tukaj razumele. V tem postu in na RR na splošno. Ampak če ne bi bila pripravljena na vse možne odgovore, tega sploh ne bi šla sem pisat.  Za tiste pozitivne odgovore pa...
Priznam, da sem sama sebi pomembna. Ni mi jasno, kam bi sploh prišla, če sama sebi NE BI bila pomembna. Nisem pa si na prvem mestu. Ko se za nekaj odločim (preden se RES odločim, pa TRAJA), potem tisto izpeljem. Slej ko prej. Ja, v tem primeru rinem z glavo skozi zid. Ampak to počnem v tem našem preljubem materialnem svetu, ne pa v partnerskem odnosu. V slednjem pričakujem kompromise. Ampak včeraj se mi je pa zazdelo, da so ti kompromisi prekoračili mejo. Nekatere ste me razumele, druge ne. Pač. Zato sem samo spraševala, koliko "sebe" pomakniti na stran in koliko "druge osebe" postaviti naprej. In kdaj. V kakšnih primerih. Vem, da nisem navedla konkretnega razloga, zakaj je med mano in Kamikazo počilo (nekaj zasebnosti pa le mora ostati, anonimna nisem pa nikoli), zato tudi konkretnega odgovora ne morem dobiti. Bom pa rekla HVALA tistim, ki ste nekaj malenkosti v moji buči kljub temu razsvetlile.
Jaz bom pa pač vedno ostala jaz. Vedno si bom pomembna, vendar vem, kdaj moram kaj drugega za trenutek postaviti predse. Tole včeraj me je pa pač samo malo zmedlo in nisem bila več prepričana, "koliko Kamikaze postaviti predse", če razumete, kaj hočem povedati.

Predraga Anonimna s konca prve strani... tebi pa enostavno moram odgovoriti... hehehe... Če bi me tako zelo poznala, kakor si hotela "med vrsticami" nakazati v svojem postu, potem bi vedela, da ne dojim... In ker si ena "tistih" anonimnih (saj veš, katerih, a ne?), ti bom rekla samo to (da boš lahko še malo "zakašljala" - kadim pred otrokom. Zdaj me pa v arest popokaj...

Daddy je pa mal hud....
Upravičeno in popolnoma na pravem mestu, seveda...

Dobro jutro, Kerensa. Gotovo je danes juha manj vroča

_____________________________

Vsako noč nekdo misli name, preden zaspi:)

pazi da ne boš spet ostala sama! Nekaj kompromisov pa res moraš sprejet, saj zato so!!!!!!! Na tem temelji vsaka veza. Noben ni nobenem enak, da bi vedel kaj drugi razmišlja in kam cilja. Še enkrat premisli, preden ti spet poči. Preveč si eguistična!!!

Kerensa, sicer sem trenutno čisto na tleh, a to ti lahko povem : spreminjanje ne vodi nikamor : prilagajanje je pa nekaj drugega. In predvsem kuhanje mule ti ne bo nič pomagalo : odkrit pogovor je rešitev, sprejeti neke smernice, do kod lahko gresta, a ne zahtevat od partnerja, da se spremeni, ker potem on več ne bo on. Isto velja zanj: od tebe ne sme pričakovati nekih korenitih sprememb, ker to potem ne boš ti.
Če te je imel na začetku rad tako kot si bila, potem ga to ne sme motiti nitizdaj. Isto velja zate!

Spreminjanje je nekaj umetnega, prilagajanje pa naravno!

Zanima me, kje so meje kompromisov in kako daleč se "spustiti"?

Jaz osebno mislim, da se spustiš do tam, do koder se lahko. Vsak človek ima svoje karakterne lastnosti, svoja prepričanja in nenazadnje svoj način življenja, pa čeprav živi v partnerski zvezi.

Glej, teoretično, recimo da mojega partnerja pri meni motijo 3 stvari. In mi to pove. In 'zahteva' da se spremenim. Ok, eno stvar mi sploh ni problema spremenit in zato to naredim njemu na ljubo. Drugo lahko spremenim (popustim, se prilagodim) tu pa tam in to tudi naredim, če vem, da mu veliko pomeni.
Tretja stvar je pa recimo stvar, ki je ne morem (lahko rečem tudi nočem) spremeniti, ker potem to ne bi bila več jaz. Ker je ta stvar del moje osebnosti, že ves čas je tam prisotna, vedel je za njo že prej in ga (očitno) prej ni dovolj motila, da me kljub temu ne bi 'vzel'.

Torej: trudiš se delat kompromise do tam, kjer jih lahko. Če greš čez mejo in se nekomu totalno podrediš v eni stvari, boš jezen sam nase, ker si poteptal svoje prepričanje in boš partnerju to slej ko prej zameril. Vsaj jaz mislim tako.

JAz si vedno ogledam cilj, ki ga želim imeti in potem se odločim za pot ki jo bom napravila. Tako se izognem lastni trmi in ponosu, ki bi me omejevala.
Druga stvar pa je, da sem ugotovila, da se mnogokrat borimo proti napačnim ljudem. KAj hočem s tem povedat? Vsi, ki smo imeli težje situacije oz izkušnje v življenju in poskušamo okolici dati vedeti, dokazati tisto kar nam je bilo vzeto. Karkoli.. da smo dovolj vredni, da smo sposobni, konec koncev da smo boljši, kot nam je bilo rečeno. In potem vse to vnesemo nevedoč tudi v razmerje, kjer tega ne potrebujemo, ker nas ima partner rad in bi se z njim morali dopolnjevati, ne pa 'tekmovati' ali dokazevati. Dejstvo je da se borimo z napačnimi.. Tukaj je pa potem potrebno narediti korak, stavek ki sem ga prvega zapisala. Prilagajatei se je potrebno en drugemu, najti skupno pot pri kateri oba naredita korak. Vsakemu je treba ponuditi svež začetek in se neomejevati na pretekle izkušnje, predvsem pa jih vleči v novo razmerje, ki nima nobene povezave s starim. Preteklost je samo toliko, da imamo od nje izkušnje, katere pa nas ne smejo omejevati, ampak nam samo pomagajo pri odločitvah.
Premisli kaj si želiš od vajinega razmerja?

Po moje je pomembno za kakšne kompromise gre, oz. kakšne stvari so tu vmešane. Tu trma ne velja nič. Ker ko pride do tega, se odnos definitivno poruši. Da gledamo na to, kdo bo pričel pogovor, kdo bo popustil in tako naprej, potem lahko stvar zaključimo.
Pri kompromisih je pomembno seveda to, kaj je stvar pogovora. Če je to ponočevanje in pitje alkohola, je definitivno potrebno da tisti ki to dela, to ukine, ali vsaj zmanjša. Če pa gre za neko banalno stvar, kot je npr. da ti gre pri parnerju naživce, če on dolgo v noč gleda tv, potem je tu nekaj drugega. Hočem povedati, da so nekatere stvari za odnos pomembnejše kot druge in da je potrebno nekatere stvari bolj vzet v roke in tam so kompromisi močnejši. Sigurno je pa potrebno VELIKO prilagajanja, vendar ne podrejanja. Lep dan.

Kerensa, človek je prvi dve leti partnerstva slep za pomanjkljivosti sopartnerja. Potem pa poči. Bitka med spoloma. Bitka za prevlado. Grdo rečeno ampak tako je. Le redki so pari, ki temu ubežijo. 

Tvoje značajske lastnosti so tisto, ki te določa kot človeka. Kot posameznika, ki je edinstven. V partnerstvu pa je žal treba sprejemati tudi kompromise. Ampak ne prevelike. Če tvoj dragi hoče, da ne hodiš v trgovino vsak dan ampak le vsak tretji, lahko to brez težav sprejmeš. Če pa želi odpraviti npr. tvojo trmo, ambicioznost, pretirano samozavest, potem moraš o tem dobro premisliti. Vse te lastnosti sicer lahko NEKOLIKO zmanjšaš, nikakor pa jih popolnoma ne zavrzi. To si vendar ti. In če se boš začela obnašati tako, kot bo želel partner, boš ti tista, ki bo prej ali slej pobegnila iz te zveze ali pa boš postala apatična, melanholična, vase zaprta ženska. In to je potem težko pozdraviti. Kerensa, pogovorita se. Začrtajta meje, do koder še lahko gresta in ki so še sprejemljive za oba. Če bosta te meje znala spoštovati, bosta imela krasen partnerski odnos, ki bo poln zaupanja in pozitivnega naboja. Recept iz prve roke.  

Ste mi dale misliti, babe (no, pa tudi kakšen dedc vmes, seveda, da ne bo prikrajšan)...
Ampak pikolovec, kakršen sem, se bom pa (čisto zanalašč, odkrito priznam) spet spotaknila v tistole anonimko tamle zgoraj. Tisto z izjavo "da ne boš spet ostala sama". Dušica draga, bi mi zaupala, kdaj pa sem? Gospoda bivšega sem jaz pustila, da ne bo pomote. Če bi bilo po njegovo, bi bila še danes skupaj. O kvaliteti zveze ne bom razpravljala, dejstvo pa je, da sem jo končala jaz.
Tako, da, preden naslednjič postrežeš s katero od svojih bistroumnosti, vsaj malenkost razmisli. Ker samo dokazuješ, da se ti niti sanja ne, kdo sem in kaj sem. No, upam, da tale zadnji stavek ne bo spet napačno razumljen. Eh, če bo, pa bo - nič novega za anonimne na RR, hehehe...
Če se mi pa javiš odkrito, anonimna, ti pa obljubim (prisežem na oba svoja otroka), da boš prva, ki boš dobila mojo avtobiografijo v roke. In bom počakala, da jo prebereš. Že vnaprej ti dajem pa javno pisno dovoljenje, da jo komentiraš na RR... Potem se pa dajmo...

Uf razumem o čem govoriš.
Pri naju je malce drugače, ker sem trmasta samo jaz. On je tisti, ki se bolj prilagaja - na srečo, čeprav teg ane izkoriščam.

Spomnim se, da sem mu po 14 dnevih, ko sva se spoznala "servirala", kaj ne sprejemam pri moških in kaj na sebi ne bom spremenila, pa če se svet obrne!
Seznam je bil dolg:  Če me takrat ni pustil, me ne bo nikoli, ker bi marsikateri moški takoj pobegnil.
1. Da ne prenesem nasilja. Da je moj oče edini moški v mojem življenju, ki me je tepel in me psihično maltretiral.
2. Da se ne bom cerkveno poročila zaradi nobenega moškega.
3. Da ne bom spreminjala zaradi moškega priimka.
4. Da ne maram nikakršne nestrpnosti. Da naj takoj pove, če ga moti, ker so moji starši z Bosne in ne znajo dobro slovensko.
5. Da zarad moškega ne bom zanemarjala prijateljic.
6. Da zarad moškega ne bom zanemarjala svojih hobijev
7. In še ena pomembna stvar je bila na seznamu, vendar je to daljša zgodba : še z dvema prijateljicama imamo odprt varčevalni račun, na katerem vsaka daje po pet jurjev na mesec. Za počitnice  Šparamo ene pet let in gremo. Za teden ali 10 dni. Do zdaj smo bile v Turčiji in Egiptu. Verjetno bomo čez dve leti spet dovolj našparale  In to bomo obdržale do konca življenja. Ko bomo stare bakice bomo še vedno hodile na počitnice  SKRATKA: tu sva imela največji konflikt. Njemu se je zdelo nepojmljivo, da ga pustim za 10 dni samega doma, medtem ko jaz uživam s prijateljicami na dopustu. Poleg tega pa... to je 60 jurjev na leto, ki si jih jaz privoščim samo zase, on pa si ne more takega zneska kao privoščit. Metal mi je naprej, da a takrat ko bova imela otroka, bom tudi šla? Pa sem rekla da ja, in da ma otrok tudi očeta, ki lahko en teden na letu popazi nanj. Skratka zarad teh mojih počitnic enkrat na pet let sva se prekregala in prekregala. Ni in ni hotel popustiti, jaz pa tudi ne. Pa sem "zmagala" - v smislu, da sem obdržala tisto svoje-tisto kar rabim

Ne vem Keresna, kaj naj ti rečem.
Ko si v trmi, se ne da nič pomenit. To je moj občutek.
Ko bo tale ruker za vama, se vsedita, ko vama bo najbolj lepo in se pomenita vse te stvari. Za nazaj in za naprej. Ko boš umirjena in ko bo umirjen on se zmenita, kje boš ti čisto mičkeno popustila in kje bo on čisto mičkeno popustil. Z malimi koraki bosta prišla do cilja
Vama držim pesti

Aleluja!!! Nekdo je dojel bistvo...

Karensa, kot so ti že drugi povedali, je trik partnerstva v sprejemanju kompromisov. Ne vem zakaj bi se spuistila nizko, če bi sprejela kompromis z življenskim sopotnikom. Vedno lahko partnerju popustiš in ohraniš svojo samozavest in dostojanstvo, ki ju mimogrede občudujem pri tebi. Prepir je zdrav za vsak odnos. Pri nekaterih poči parkrat na teden po malo, pri drugih se pa nekaj let nabira in potem močno raznese in očitno je bilo pri vama slednje. Poizkusi si rečt, namesto JAZ SEM SEBI POMEMBNA, MI SMO MENI POMEMBNI, pa boš mela pol že rešenega.
Bom pa ponovil mnenje ene anonimne, če nisi sposobna sprejeti kompromisa in zavoljo zdravja svojih otrok kaditi zunaj, boš težko sprejela katerikoli kompromis v partnerstvu. Vem, da to težko slišiš, samo če dobro premisliš je zelo res.

Glede cigaret je jasno, da zagovarjam samo sebe, ker sem pač kadilka, in glede tega niti ne iščem opravičila, ne zase ne pred drugimi. Dokler nimam želje ali potrebe po prenehanju kajenja, bom pač kadila. Nisem ne prva ne zadnja ne edina. In kot kadilka pač razmišljam tako, da je marsikatera stvar v življenju mojih otrok enako ali večinoma celo še bolj škodljiva kakor občasno vohanje cigaretnega dima (by the way - v stanovanju kadimo samo v enem prostoru, poleti pa večinoma na balkonu). Tako, da se mi zdi "malenkost" nesmiselno delati primerjavo med tem, da občasno kadim pred otroci in med tem, da iščem optimalno linijo kompromisa v partnerskem odnosu (za oba, ne samo zame).

No, če dobro premisliš je ta primerjava še kako smiselna, sam očitno glede kajenja nikoli ne pridemo skupaj, ker se mi zdi, da je za otroka preveč še tako razredčen cigaretni dim, tebi pa ne. Poznam veliko kadilcev, tudi sam sem bil med njimi, ki kadijo zunaj pozimi in poleti, ker se zavedajo, da s cigaretnim dimom škodijo drugim, še posebej svojim otrokom. To, kar si napisala zgoraj je kup opravičil, s katerimi slepiš samo sebe vsakič, ko se ti ne da oblečt bunde in stopit na balkon na čik. To bi bila tvoja žrtev za boljše zdravje tvojih otrok. Podobno je pa v partnerstvu, nekaj daš, nekaj drugega dobiš.

Pa lep dan želim

Kalbo