Meni moja pupa gre. Pri 13 mesecih še ne hodi in ves čas čepi poleg mene, me vlači za hlače, ne morem kuhat, pospravljat, nič, ker se skoz obeša name in se samo cmeri, če se je ne usmilim takoj. KUhanje je pri nas prava borba. Ves čas me vleče za hlače in se tuli zraven, čeprav ji pojem, se pogovarjam z njo ...
Nimam niti malo miru, še ko spi podnevi, moram it z njo spat.
Imam pa tako službo, da moram še ogromno delat doma, a ni šans, saj ponori, če se le približam računalniku. Tako bi bila vesela, če bi se kdaj sama zaigrala, a ni šans.
Zvečer komaj čakam, da gre spat, da imam vsaj malo miru, a sem pogosto preveč utrujena, da bi lahko kar koli postorila.
varstva nimam, partner je večinoma odsoten ...
Skratka, groza. Delo doma skorajda ni opravljeno, za službo zaostajam, zadnje čase pa sem še tako prekleto utrujena, da je groza...
Drugače jo imam zelo rada in je pravi bonbonček, a ko bi bila vsaj malo bolj samostojna.
Včasih bi potrebovala gumb za off.

Nimaš kaj, eni otroci so pač bolj zahtevni od drugih. Moj je tudi bil približno tak, tako da kuhala pač nisem, kadar je bil zraven. Sem ga pa navadila, da je sam spal, pri tem pa ni bilo trte mrte. Po mojem moraš nujno to narediti tudi ti. Dlje boš čakala, težje bo. Ko ti bo čez dan spala, se boš tudi psihično malo odpočila od nje.
Torej uredite to s spanjem, pa bo vsaj 80 odstotkov bolje.

Ja, seveda. Men gre tamala na jetra, kadar trmari in vpije na ves glas. Sploh se ji ne da nič dopovedat, ona samo tuli vame in toči ogromne solze, se meče nazaj al pa v tla. Če ji govorim lepo vpije, če govorim naglas, pa vpije še bolj...če jo ignoriram, hodi za mano in se zaletava vame...no to mi gre reees na jetra.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

V bistvu skoraj ne več. Ker je res ratala fajn punca...

O ja, tja do enega leta sem mislila, da se mi bo strgalo.
Danes pa se mi to njeno obešanje in tečnarjenje stokrat obrestuje! Vidim, kako zelo je navezana name, kako priteče k meni, kako se stisneva, kako kar na lepem reče: "Ana ma vada mami," stvari, ki jih počne samo z mano in z nikomer drugim. Verjemi, potrpi še malo, pa se bo njena zdajšnja nesamostojnost obrnila v čisto ljubezen, ki pa je ne boš imela nikoli dovolj.

Na živce glih ne.
Si pa pogosto mislim, zakaj je prav moj otrok tako zelo naporen

Občasno,posebaj ko ma tak dan da je tečen,včasih je prav grozen,ampak ga mine.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Ma ne, očitno imamo res srečo, da je naš fantek precej priden in nezahteven. Sicer je živ sto na uro in ga moramo imeti skoz na očeh, sicer brž kakšno "odraslo" ušpiči, ampak ni pa tečen ali siten v tem smislu, da bi nas "teroriziral". Že brž smo se držali načela, da z jokom ne bo nič užugal, pa vedno probamo biti z njim dobrega razpoloženja, tako da je tudi sam precejšnji pozitivnež. Saj so dnevi, ko ga nosi luna, ampak na živce mi pa še nikoli ni šel, res ne.

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

To vsi doživljamo- da nam gredo otroci včasih na živce. Če je to prepogosto, kaže na to da si preutrujena in preobremenjena. Preveč imaš sama za opravit in si mogoče prezahtevna(glede pospravljanja). Kaj pa če bi si vmislila kakšno varstvo za nekaj uric, ali pa gospodinjsko pomoč? Če ne pa vsaj tisto kosilo nekako poenostavi, pa je. Vem, da eni hodijo v vrtec po kosilo, al pa v Merkator hipermarket, al pa kupi že pripravljeno, pa je. Ni vredno da se zaradi kosila vsak dan toliko namučiš, boste že preživeli nekaj časa z bolj "slabim". Tudi mene prime vsake toliko depresija zaradi preutrujenosti in občutka da nimam nič zase. Še dobro, da je to redko in takrat mi pomaga mož.
Probaj zrihtat predno ti poči film, ker tudi to se dogaja in je potem težko prit nazaj.

Redkokdaj. Včasih, ko je zvečer že fajn utrujen, pa tuli ma-miiiii, ma-miiiii, ati seveda ne velja. Pe se prilepi name kot cek. Ampak kot pravim, je redko, da si rečem, mater si tečen, na živce mi greš.

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

No, točno tko, kot je napisala Meta.

No, a se ne znaš nič svojega zmisliti, zdaj ko si noseča?

Se strinjam z Meto.
Mogoče pa bi se včasih zamotila s kakšnim otrokom-povabi prijateljico ali sorodnico z otrokom, pa boš videla.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Jaz se tudi z Meto strinjam.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Ja, mi gresta na živce in to oba. Vendar ko pa razmislim zakaj, vedno pridem do istega zaključka- ne zaradi njiju samih, temveč zaradi mene. Pri ta večjem je to predvsem divjanje in drenje(imam občutek, da ne zna v normalnem tonu govorit), vendar ne vedno, temveč samo, kadar sem utrujena ali razdražena, drugače me to sploh ne moti. Pri tam malem je pa predvsem takrat, ko imam kakšno nujno delo-služba(predvsem zadnjih nekaj mesecev) in ko se spravim zraven, lahko delam ravno 5 -10 min, potem pa se začne: duda, pijača, previt... In zopet mi gre v bistvu na živce, da določenih stvari ne morem delati skoncentrirano.
Torej je to "na živce iti" največkrat pogojeno z mojim počutjem, stresom...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Men se je skor zmesal tja do prvega leta, ko je samo sitnaril,jokal...skratka poden...zej je sicer ze mal bols, tudi trmarjenje se je umirilo...kwa pa vem...zaenkrat trkam...

Ja, tudi vsake toliko časa. kadar trmari in se meče v tla, ali pa če ji moram 100x za eno stvar rečt, da tega ne sme, ona pa seveda še 101. naredi isto.

Ni panike...Sem še kar vzdržljiva...No včasih pa, priznam, se tud meni kadi iz ušes.  

Lej anonimna, saj vem, da je trenutno piškava tolažba zate, ampak otroci še prehitro zrastejo. Imam pubertetnika (16 let), ki je krasen fant. Pa je bil tudi on naporen majhen pobič, s katerim se je blo treba veliko ukvarjat, veliko je bil bolan, pa skoz ga je bilo treba zabavat. Ampak je zrasel in imava lep odnos- pa so mi šla in mi še gredo kdaj,njegova dejanja tudi na živce. To kar čutiš je normalno. Verjetno si preobremenjena. Nasvete so ti dale že druge punce, malo razmisli in si vzami kdaj čas zase.

_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

na živce glih ne...moj je samostojen....sam se zaigra ker se malogdaj igram z njim..sliši se kruto...ampak on ve gdaj se ne bom z njim igrala in kdaj se bom..ko vidi da mi ni za igro se gre sam igrat...bo bolje,boš videla

_____________________________

***moj mali leo in njegov ati sta smisel mojega življenja***

Se strinjam z Marogico, da je ogromno odvisno od lastnega počutja, ampak je pa tudi res, da ima naš ta večji take finte, da se včasih sprašujem, če mi slučajno kaj na čelu piše (npr. Je*** me v glavo!)
Najbolj mi gre na živce, ko pridemo domov in še dobro ne stopimo skozi vrata, že začne: "Dej mi risanko. Jaz bi pil, mami. Lačen sem. Čokolado bi. Pil bi čajček, prosim ..." V eni minuti izrazi 100 zahtev in želja, kaj vse on bi in hoče in želi. Pa mu rečem, naj se odloči, kaj bi sploh rad, pa začne jovo na novo, potem se zapiči v eno stvar in stokrat ponovi, da bi on zdaj to. Če mu rečem, naj malo počaka, da grem vsaj na WC ali da se preoblečem, on še kar teži in teži in teži, da on to zdaj bi - ma, vse skupaj je zelo podobno kitajskemu načinu mučenja.
Evo, to me res spravi ob živce, pa še to, da mu nekaj 1000x rečem, on me pa nedolžno reče:"Kaj? Kaj si rekla, mami?" OOOOOOOOOOOO, mater

Priznam, včasih mi gre res na živce. Pa se ponavadi pogovorim sama s seboj.
Drugače pa - pri nas je tako (mali je star 10 mesecev), da tudi zahteva 100% pozornost. Spi ponavadi zunaj v vozičku, tako da doma težko kaj naredim, mož je odsoten od jutra do večera (zidava) in včasih kot je že ena napisala zelo težko skuham. Ker joka. Nimam pa srca, da bi ga pustila.

Imam pa veliko srečo, da ga moja mami vzame za 2 uri dopoldne. Takrat pa pišem diplomo. SE ne pritaknem drugega, razen RR za 10 minut.

Pa tolažim se s tem, da bo vedno bolje. To bo pa sigurno.


_____________________________

http://www.ednevnik.si/?w=Margareta

Na živce mi glih ne gre, me pa ujezi, to pa. Pr men ma trmarjenje, pa metanje ob tla pa huronsko dretje brez solz sredi noči ravno kontra učinek. Je mulo mali že pogruntal to, in to pri 9tih mesecih, pa tega skoraj da ne prakticira več  ( pa naj mi še kdo reče, da dojenček ni razumsko bitje).

Tak sonček mi pa res ne more it na živce. Madoniš je luškan za pojest tud kadar se dere .