Tudi mi spadamo med tiste sirote, ki morjo vse same. Ni staršev, ki bi lahko finančno kaj primaknili. Moji nimajo, njegovi pa niti niso v slo, imajo pa še manj. Pravkar si kupujemo stanovanje, ampak se bomo tud do daske zakreditirali za 15 let.
Do decembra smo stanovali v najetem stanovanju, vendar smo trenutno pri mojih starših, ker je najemnina samo naraščala in ni blo računice. Bomo raje dali ta dnar za kredit. Ker nimamo nič prišparano, bo kredit seveda znesel še več kot prejšnja najemnina, samo bo pa enkrat naše. V bistvu smo tudi mi v tej godlji, ko daš večino dnarja za kredit in stiskaš do konca, da prideš skoz mesec.
Pa še cene stanovanj so šle ful gor in mislim, da se ne bodo ustavile, zato smo se zagrebli zdaj, preden bomo še na slabšem.
Trenutno pa nestrpno čakamo našega drugega dojenčka in se seveda veselimo svojega lastnega doma, ker doma živet ni fajn. Preveč ljudi in brezveznih prerekanj. Komaj čakamo da bomo na svojem, čeprav bomo sirote. Ampak res je važno, da se imamo radi in da ne tratimo energije za nenehno dretje, ki nima smisla. Nekak bo že moralo bit.

MIdva sva se tudi najemnika.

Zaenkrat še ne upam sanjat o svojem flatu, upam pa da v naslednjih letih kaj pade.

Sva pa seveda sama za vse, vse delava iz nič, brez pomoči staršev, tako to je.

Pa bo že.

Midva sva tudi podnajemnika. Zaradi službe (sicer začasne) sem prišla v Lj., če bi ostala doma na Primorskem, bi lahko bila v hiši mojih staršev. Ker ima moj partner stalno službo na Gorenjskem, se ne bova selila na Obalo. Njegovi starši so ločeni, mama živi s svojo družino v hiši, ki je dvostanovanjska, ampak v zg. štuku živi že stric z družino, zemlje okrog za gradit, ni.
Njegov oče ima tudi družino in živi v hiši, možno je edino, ker mu je lani umrla mati, da dobi tretjino hiše in zemlje. Če izplača brata, sestra pa je v tujini, bi lahko midva začasno prišla živet v tisto hišo, potem pa gradila novo. Zdaj čakamo na sestro, ker je začela komplicirat, čeprav že 30 let živi v tujini. Vse je odvisno od očeta.

Jaz kredita ne bi mogla vzet, ker nisem redno zaposlena, zdaj sem na porodniški, potem pa ne vem, kaj bo s službo. Saj tudi če jaz ne bi imela dohodkov, z eno plačo ne moreš plačevati najemnine in vsega. Tako da čakava, kaj bo s to hišo, kako se bo oče spogajal.

Midva sva v  najemu (37 m2 80.000). Jaz 31, fant 34. Ko pomislim, da mečeva denar skozi okno, pri vsaki najemnini... me stisne. Jaz imam redno službo 12 let, moj je privatnik. Kredit lahko vzamem le jaz. Tako, da si lahko mislite. Najhuje je, da bi jaz menjala službo,.... pa me je strah, ker sem tu 12 let in je sigurna, ko menjaš nikdar ne veš. Tako, da imam same vprašaje na glavo in o kreditu razmišljam že vsako noč,. Ali kredit ali najemnina, ali kredit ali najemnina. Nova služba za seboj potegne ogromno stvari in pojma nimam kaj narediti. Najemnina je skoraj že kredit a kaj, ko ga ne dobiš za tak znesek. Očitno bom do konca življenja v najemu (bova). Tko pač je, enkrat deduješ a na to nočem misliti. Skratka očitno nam je vsem težko in kako naj se potem odločim za otroka, če niso službe redne, če ne moreš do kredita,ker ga enostavno ne upaš vzeti Skratka upajmo, da bo za nas mlade kaj bolje.

Meni in možu so parcelo za gradnjo hiše kupili moževi starši. Hišo sva sezidala sama, vendar sva oba vzela kredit. Vsak na deset let, vendar sva ju odplačala dve leti prej. Opremo hiše pa sva kupovala sproti, na gotovino. Nekaj sva dobila tudi kot darilo od obojih staršev in tudi od starih staršev. Preden sva se vselila v skupno hišo, pa sva živela vsak pri svojih starših v njihovih hišah. Nikoli nisva bila najemnika.