Ja, čisto res, ampak preden prideš do tega, si v fazi, ko sebe na določenih področjih sprejemaš več in na določenih področjih manj. Če hočeš preseči to fazo, moraš sam narediti kaj za to. In narediti moraš z razumom. V svoji glavi moraš tako mnogo razmisliti o tisti stvari, da jo razumeš. In če v nekem hipu stvar zameriš, jo tisti hip ne razumeš. Zato isti hip rabiš "samoterapijo" v smislu tega, da stvar začneš razumeti in jo sprejmeš. Včasih ne zmoreš sam na kakšnem področju nič, včasih pa ogormno. Saj jaz se tudi nisem rodila dovolj razumna, da bi vse štekala. Morala sem malo ali veliko premlet. Pa še danes me kakšne stvari razjezijo, kakšne me razžalostijo, kakšne bi pa najbrž tudi težko oprostila, pa čeprav so slednje res zelo zelo redke, ampak vseeno ne dam roke v ogenj, človek se v življenju sreča tudi z ekstremnimi situacijami. Ampak ko te kakšna stvar razjezi, imaš še vedno možnost nanjo pogledat zelo razumsko in sebi to jezo odvzet. To ni tako majhna ljubezen do sebe. Pravzaprav je mnogo večja, kot jo je sposoben povprečni svetovljan. Zato bi jaz vendarle vsakemu, ki to stori, čestitala za napredek. Če to odpuščanje pride iz globokega bistva tebe. Če to ti si. Hliniti tega ne moreš, niti se ne splača, še bolj ven butne ob naslednji preizkušnji. In jaz bi vsakemu čestitala, kdor to naredi zase. In kdor je sposoben pogledati skozi stvar. In verjamem, da iz tega ven izhaja to, da sčasoma ta sistem posvojiš, dovolj se spoznaš, da tudi jezen nisi kar takoj ali žalosten ali kaj vem kaj še. No in če bi bili zelo svetniške sorte, bi nam v končni fazi enkrat uspelo tudi to, kar ti, tjazy praviš. Da se ne bi nikdar razjezili in da ne bi nikdar čutili želje po zameri ali odpuščanju. Bilo nam bi vseeno, kaj se nam zgodi, mi bi bili mirni in zadovoljni.