Veš kaj Marogica, saj otrok tudi ni ena stvar, da ko ti paše, ga boš hotel vzet in se malo igrat, ko ti ne paše pa ne prideš blizu. Saj veš, da ni tako, če imaš otroka ga imaš za celo življenje in vedno, tudi tiste trenutke ko ti ne paše in bi rad imel mir. Če ne, ga pa nimaš. Mislim, da bi tako ravnanje otroku samo škodilo. Kako naj otroku čez kako leto razložiš, da ima očeta samo parkrat na leto?
Pravice očeta?! Lepo prosim, ti očetje imajo nekam preveč pravic proti obveznostim in odgovornostim. Marsikomu (tudi nekaterim mamam) bi pasalo imet pravice nekajkrat na leto, ko ti paše.
Tisti, ki imamo otroke, pa vemo, da temu ni tako.
Tisti trenutek, ko se rodi, je tu in je tvoj za celo življenje. Če ne moreš tega sprejet, ni treba nič. In zanj moraš skrbet in ga imeti rad vsak dan in vsak trenutek, ne samo ko ti paše.

Anonimna, ti kar vztrajaj, imaš prav - v dobro otroka. Saj ga bo ta "oče na obroke" čisto zmedel.
Če pa se odloči, da bo oče, ampak oče, pa naj poskusi, samo ne parkrat na leto.

Najbrž ste me narobe razumele oz. sem se jaz narobe izrazile. Se strinjam, s tem, kar ste napisale, vendar je včasih bolje, če se stvari ne izsiljuje, ker le tako nastane pristna vez. Grožnja s CSD in podobne stvari ne rešijo problema, naredijo samo to, da se jih nekdo drži, vendar s srcem ni pri stvari. Jaz sem izhajala iz tega, da se da na diplomatski način "pritegniti" očeta, da bo tudi s srcem pri otroku, ne pa pod prisilo. Kaj ti pomaga "dogovor"(beri prisila), kar se tiče obiskov in ostalega, če je to človeku nekaj mučnega, namesto, da bi mu bilo v veselje? Kaj pomagajo otroku obiski, ko ima ob sebi očeta samo fizično, drugače pa ne? Kaj mislite, da otrok tega ne začuti?
Iz takšnega razmišljanja sem jaz izhajala, ko sem podala odgovore. Imeti očeta, samo da ga ima, ali imeti očeta, ki se z veseljem in ljubeznijo zanima za otroka, sta pa dve različni stvari.
Anonimna, verjamem pa, da ti ni enostavno. In medtem, ko ti to pišem, jaz nisem čustveno obremenjena, ti pa si, ker se oač opisana situacija tebe tiče, ne pa mene. In v tem je pač razlika.


_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Jst pa mislim,da je cist brezveze,tko silit nekoga v nekaj,kot diplomatsko pripravit na nekaj...al zacutis tisto al ne...tko je...in ce se je pac nekdo odlocil,da ni pripravljen na otroka, potem je to njegova pravica in to je treba spostovat...s pametnim dogovorom in DEJANJI se da veliko narest in dosezt, ceprav, ce do sedaj ni bilo nobenega konkretnega odziva,potem verjamem,da ga se lep cas ne bo...mogoce pa, ko bo otrok dovolj star in ko bo sam poiskal pot do  njega,se bosta pa takrat nasla...to so delikatne stvari in jih najbols resi le cas...

Ves sej sem se sama ubadala s podobnim....na zacetku je bila jeza, danes pa se to ne vec...gledam izkljucno na otroka, njegovo varnost...in predvsem dejstvo je, oce je tisti,ki vzgaja in ne tisti,ki ga naredi....

Pardon izrazu ampak:"Klinc gleda deca, ki ni hotel priznati svojega otroka!"
Naj najprej uredi vse formalnosti, pa boš potem videla, da si  ne bi slučajno mislil, da boš pol kr dol od sreče padla! Res, je sam navaden semenodajalec brez pravic. Nič se ne sekiraj, ker je verjetno imel sam kak preblisk in ga tako ne bo več blizu, če pa bo želel, pa bo moral kaj več naredit.

Jaz pa marogico razumem. Nekatere stvari včasih priratejo k srcu. To je tisto kar želi povedati. Ne vemo za konkreten primer ampak dejansko je tako. In če bo oče vedno daleč in pod pogoji, ne bo niti priložnosti, da bi mu otrok prirasek k srcu. Če otroka ne bo videval, mu ne bo pomenil.

Anonimna lahko vse naredi, da bo otrok očeta imel ali ne naredi nič za to in mogoče priložnost izgine.

Pa sej ravno v tem je hec, da do sedaj ni imel nobenih pogojev, pa ga ravno tako ni bilo. V enem letu je prisel 6x (od tega dvakrat sam od sebe - no od tega enkrat v porodnišnico, enkrat pa s starši)... Če bi vedela da bo redno prihajal ne rabim nič met; samo ker ga poznam vem da bo tak kakor se mu bo sprdnilo... Vsake kvatre enkrat in tega ne mislim dovolit.

Otrok rabi očeta, ki skrbi za njega ne pa da mu samo obljublja, da ga bo obisku. Otrok rata samo zmeden, pa sebe krivi ker ga oče ne sprejme. Nič dovolt obiskov če ne želi izpolniti vseh dolžnosti.

Anonimen2

Pa še to, jaz sem bla skoraj na istem. V obrnjeni vlogi, jas sem bila takrat otrok. Sicer me je oče priznal, ampak zato, ker sta bla takrat z mojo mami še poročena in je očetovstvo takrat bilo avtomatsko. Potem sta šla narazen. Hotel me je videt eneparkat, pa mami hvala bogu ni pustila. Pol se pa je spomnu šele po 25 letih, da ima nekje hčerko. Ampak je blo prepozen. Sedaj pa jaz nočem. Pa vsi drugi so bli vse krivi on pa nič. Mami mi ni nikoli nič čez njega rekla, on pa je v tisti uri srečanja njo oblatil od repa do glave. Kaj pa misli da je.
TI SAMO BRANI SVOJEGA OTROKA, VEČNO TI BO HVALEŽEN.
Anonimen2

hehe tud moj bivsi je iste sorte...ko se je otrok rodil,je napisal kartico, ki je bila naslovljena na nagajivcka in naslov ..valda so postarji crkaval od smeha...nakaj je na KARTICO pisal,kje je bil otrok spocet in me blatil tako,da je bilo groza...domaci mi nekaj casa kartice niso hoteli pokazati,saj se jim je zdelo totalno bolano...ko pa smo ga vprasali,zakaj je blo treba traparije pisat na kartico je rekel..tako sem cutil ...en razlog vec,zakaj zelim otroka zascitit...

Tehnofil, oprosti mojemu razmišljanju, ampak jaz (mislim, da ostali enako) nisem imela nobene probe, da uspem najprej spoznat mojega otroka, če mi bo mogoče prirastel k srcu, ga bom pa vzela za svojega al kaj? Če mi pa mogoče ne bo, ga bom pa vrnila. Halo? Otrok je njegov od trenutka, ko je bil spočet, če bi ga karkoli v zvezi z njim zanimalo, bi se vsaj prej pozanimal, potem pa mogoče ugotovil, da je to zanj preveč in se umaknil. To bi še razumela.
Nekateri pač ne zmorejo prevelike odgovornosti, kar otrok definitivno je, saj eni še zase niso sposobni skrbeti, kaj šele za koga drugega. Pač nismo vsi enaki. Samo naj se  tip že enkrat odloči, ali mu hoče biti oče, kot se spodobi za očeta ali pa ne. Saj bodo drugače otroka čisto zmešali. Za odrasle me ne skrbi, se bodo že znašli, ampak ubogi otrok, ne bo vedel več, pri čem je.

Lahko greš na nož ali bolj na mehko. "Na nož" po moje ne bo prinesel rezultatov. Do kje iti mehko je tudi vprašanje. Odvisno je kaj anonimna želi.

Ok. Oče je lufatr. In sedaj je potrebno od tu štartat naprej ali pa čist zaključit. Mislim da zapiranje vrat ni rešitev.

No, potem je stvar zaključena. Če je?


< Sporočilo je popravil tehnofil -- 11.4.2006 12:50:07 >

Sem zdele vse prebrala in moram rečt, da ima po mojem vsak od vas po svoje prav.
Je pa tol zapletena situacija in bog ve, kako bi ravnali sami, ko bi se znašli v njej.
Tako kot Anonimna 2 sem tudi jaz doživljala očetove pravice-neprijetno res. Da pa se bo anonimna zavedala posledic, ki jih prinesejo takile boji, bom na kratko povedala svojo zgodbo.
Pred tem naj povem, da se popolnoma strinjam z lory, moja mami me je ljubila od prvega trenutka in ni potrebovala nobenega "časa", da se me navadi!
No kako se jaz spominjam zadeve. Bila sta poročena, ločila sta se pri mojih treh letih. Glede obiskov in preživnine sta bila krvave boje, saj preživnine ni plačeval redno, pome pa je pozabljal priti. Enostavno ni imel časa zame. Spominjam se, kako sem stala vsa poštirkana z medvedkom v rokah na pragu in čakala očeta. Čez čas sem se vsedla na tla in tiho jokala. Ni ga bilo, kot že tolikokrat doslej. Mami me je tolažila, da ima oče veliko dela, pa da bo naslednjič sigurno prišel. Zvečer sem poslušala, kako ga je klicala in ga spraševala če ve kako to vpliva name, pa mu ni bilo mar. Pome bi moral priti vsak drugi vikend in bolj ko se je bližala sobota, bolj me je od pričakovanja zvijalo v trebuhu. Ko ga ponovno ni bilo, sem občutila v sebi veliko praznino. Očitala sem si, da nisem dovolj pridna, lepa, da sem grda ker nosim očala itd. Sčasoma mamici nisem več pustila, da me oblači in naroča, naj se lepo vedem-zakaj že, saj itak ne bo prišel?!!!
Pa se je pripeljal, ves navdušen, ker je imel ravno tak dan, da bi se igral očeta. Sprva sem bila ravnodušna, potem pa sem ga vesela in srečna spustila nazaj v svoj srček, vse do naslednjič,... ko ga spet ni bilo.
In tako so minevala leta. Zame je imel vse manj časa in dokončno nič, ko se mu je rodil zlati sinček. Bratca sem bila vesela, čeprav je imel zanj veliko časa, zame pa le parkrat na leto. Ko sem prišla v puberteto, sem začela do njega gojiti odkrito jezo-razen tega žal nisem občutila ničesar. Kako le, saj ga niti nisem poznala?!!! Obiskala sem ga vse poredkeje, tako da sva izgubila vse stike.
Potem pa čez toliko let kot strela z jasnega! Moj dragi očka se spomni da ima hčerko!!!! Zakaj že?
Njegova hčerka je naredila fakulteto, ima svojo hišo in čudovitega fanta, je tik pred poroko....Njegov sinček, pa je narkoman, pustil je šolo, parkrat ga je že nalomil...
Na poroko sem ga povabila, še danes ne vem zakaj. Tam se je na široko hvalil, da sem njegova hči in kako me ima rad. Zvijalo me je v trebuhu, ko se je metal ven pred tolikimi gosti in se drl lubica lubica moja, srček moj....
Včeraj sem ga obiskala, no obiskala sem babico in ko je kot petelin skakal okrog mene in ponosno vzklikal, da komaj čaka da bo dedek, nisem razen gneva občutila ničesar. Dotikal se je velikega trebuška, kje je moj mali sonček veselo razgrajal in mu rekla, da moj sin ne potrebuje dedka le takrat, ko ima on dan, ko pa bi igral to vlogo, pač pa dedka ki bo tam ko ga bo malček potreboval. Tega pa oba veva da ni zmožen. Objela sem babico in odšla.
Ja sama menim, da bi bilo veliko bolje, ko ga sploh ne bi bilo v mojem življenju. Tisti dnevi njegovega "očetovstva" so le razvrvali moj mali srček, prinesli so mi veliko solza, veliko žalosti, veliko očitanja, močno sem popuščala tudi v šoli. želela sem si očeta in ne igralskih nastopov, kot jih je vsake kvatre enkrat izvajal on. Bolje bi bilo, da ga ne bi poznala.

No, tako sem to doživljala jaz.

Veliko sreče in misli na svojega sinka, on je na prvem mestu.

Cmooook

Hvala za tvojo zgodbo. Točno tega se bojim in zato hočem zavarovat svojega otroka. Kdo ga pa bo, če ne jaz?

Pa lep dan!!!

Sramežljivka, ti si polna veselja. Zadaj pa skrite bolečine. Hvala za izpoved.