Joj, zdaj ko berem te zgodbice, mi je kar žal postalo, da si nisem kakšnih kam zapisala. Si morem kak zvezek vzet in kar začet.
Saj imajo skor vsak dan kakšne smešne naši malčki.
Trenutno se spomnim teh:
Ko se vozimo z avtom, David večkrat vpraša, če čakamo na zeleno luč. Včasih je pač neučakan in enkrat pravi: "Atiii, peljii!". In takrat mu je ati rekel: "Ja David, ne moremo kar tete povozit". In David, čisto nič hudega sluteč: "Zakaj ne?"
Ali pa če mu kaj ni všeč, ko nariše. Se postavi malo vstran, gleda postrani, zamahne z roko in reče: "To je bezveze." Še bolj smešno pa zato, ker izgovori s širokimi e-ji.
Najbolj mi je všeč, ko prideta zjutraj(na poti v vrtec in službo)mimo moje službe. Nagnem se k njemu po ljubčka, me zgrabi za obraz in mi naredi tako: -"posrka" mojo ličnico in reče "mmmmm, pa kavica, pa mamica".
Na stranišču: "Idi ven, pa zapli vlata. Tukaj bo smldelo."
Končani izdelki: "Ooooo, kaka klobasa!", "O, tlije kakeci. Mamica, ati in otlokec." Itd.
Pa tako luškan je, ko se pride opravičit, če se je med igro preveč razživel(mi kaj vrže, ugrizne-me je zadnjič pa dolgem času) in sem jezna. Pride do mene, mi reče: "Oplosti, ne bom več tega delal. Sma pijatelja?"