O maj gad.. Pa sej si še lepš opisala vse skupi kot jaz.. Sploh tisti del, ko sta tvojedva še skupi in ima tvoj oče dolg jezik, mami pa skoz eno uho not in skoz drugo ven. Točno tko je pri mojih dveh.

In veš kaj??? Ti si moja soimenjakinja.

Ne me j...      Evo ti objemček al pa kar dva, za sigurno.    

Vidim, da me čisto razumeš o čem govorim. A ni grozno pomislit, da bi zdaj tvoj otrok moral živeti v takih razmerah, kot sva midve ali pa zdaj Anonimna? Ti povem - moja nočna mora. Saj bi kar koga štihnu.
Še sreča (moram potrkat), da imam mojo boljšo polovico, ki je definitivno moja boljša polovica, ker z mano živeti ni enostavno.

Ampak ,da si moja soimenjakinja ?!? Čisto noro.

_____________________________

Bila sem topel veter svetlozelenih poljan
in kot žrebe brez vajeti ujeto v sončen dan.
(Saša Vegri)

Sem vaju brala in nehote priklicala nazaj spomine...
Jaz si ne predstavljam, da bi moj otroček moral preživljati take strahove pred starši kot sem jih jaz in ostale...
Pa saj otrok potrebuje varnost in zaupanje, to je tvoj sonček, ti si njegov vzor, kako lahko? Kako?
Jaz ne bom povedala kaj vse smo preživele, dovolj bo le to, da je bila pištola na čelu in nož pod vratom, razbito stanovanje, kričanje, policija...na vsakodnevnem spisku.
Danes je to za mano. Ne razmišljam več o tem, pred mano so novi dnevi in vem, da si lahko naredim lepše, kot so bili pretekli. Sem čustvena, a zelo močna ob enem in ni ga vraga, ki bi mi še lahko prišel do živega!
Zato črne misli stran, stran od vseh teh ljudi, daleč stran, stran...

Sramezljivka ti tud  

Absolutno se strinjam, da so pred nami dnevi, ki si jih lahko kreiramo same in nismo več pod vplivom staršev.. Vsaj ne pod takim, kot smo bile. Mene u bistvu še vedno vse skupaj zelo boli, čeprav tlačim te stvari močno vstran. A zaboli me še vedno vsakič, ko moj predragi očka stegne jezik. Ampak, moja mami je moja mami, jaz pa sem jaz. Če je ona pripravljena še vedno živeti z njim, naj živi. Smili se mi le toliko, ker vidim, da se ne zna postavit zase.. Vse nardi, le da bi bil mir v hiši. Žalostno. Sicer ona mene ves čas tolaži, pa da ga ima kljub vsemu še vedno rada in da si brez njega pač ne predstavlja živet in da tudi on njo rabi in da ma tudi on njo tako rad.. Jaz ne živim več v strahu. Danes mu povem VSE!! Pa naj ga boli.. mogoče še premalo. Veliko premalo se on zaveda, kaj smo mi čutili kot njegovi otroci nekoč in sploh kaj čutimo danes.

ok, mogoče tole ni najbolj pravi odgovor, ampak punca SAMA MORAŠ POSKRBETI ZASE IN ZA SVOJA OTROKA, ČE SI SI IZBRALA TAKO NESIGURNEGA PARTNERJA

nič ni mogla priti tako iznenada, samo ti nisi videla ali pa si si zatiskala oči.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Ja seveda razumem... občutla sem na lastni koži.. Pri nas se še danes govori o tem. Žal tudi sosedi nikol ne pozabjo. Nič ne ostane za vrati skrito. No, marsikaj še verjetno je, kar nas večina sploh ne ve. Mogoče še boljše.

Ne, ne predstalvjam si, da bi moj otrok živel takole. Tega pod nobenim pogojem ne bom pustila!!!

Ravno štihala pa nebi.

Ja, soimenjakinja.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ja, alkohol, kaj vse naredi.

Anonimna, kako je pa z tvojo druzino? Al pa tvoji starsi, a ne mores iti  kam za par mesecev?

Sedaj sem vse poste prebrala in vidim da vas je kar nekaj ki ste imele taksno zaj... otrostvo. Se vam lahko samo pridruzim. Pri nas je bilo pravtako psihicno nasilje, puska, policija, ampak moja mamika je na sreco po dvajstih letih zakona le ugledala pravo pot.

Ampak ne razumem, verjetno ne bom nikoli, da zenske to se prenasajo. Da se ne da nic narediti, to ni izgovor, samo bog pomagaj otrokom v taksnih druzinah!

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!