Punce živijo!
Saj mogoče sem jaz čudna, ampak kar je meni najhuje od vsega, da v bistvu ne morem govoriti o tem. Načeloma sem zelo ekstrovertirana oseba in imam kar nekaj dobrih prijateljic, ampak prav nobena ne ve, da se že več kot leto in pol trudim zanositi. Jasno, medtem so zanosile one... Kot zakleto...
Tale forum je zame čist katarzična zadeva in vsaj vem, da nisem edina...
Ampak zdi se mi, da ko bom enkrat začela na glas govoriti o tem, da bo zadeva šele ratala zelo resnična... Do takrat sem samo ena, ki ji ŠE ni uspelo, potem pa bom TISTA (jalova) prijateljica, ki jo vedno omenijo v anekdoti...

Da ne bo pomote: Imam super moža, ki mi ves čas stoji ob strani in bolj ko gredo stvari narobe, tesneje sva povezana...
Ne vem od kje mi te zavore... Amapk mene je SRAM in STRAH...
Sem čudna?

Te razumem, ampak prave prijateljice to razumejo in se ne bi posmehovale .
Bodi optimističa in tudi tebi se bo nasmehnila sreča.

LP in srečno

Tudi midva se trudiva že osem mesecev, pa nihče, razen moje mame tega ne ve.Ko me kdo vpraša, kaj čakava, rečem le da je še čas.Pa kaj koga briga in zakaj bi bila dolžna komu kaj razlagati.Raje rečem, da si še dajeva čas,..

Punce jaz nimam kaj dodat na to temo želim vam le vse dobro in da bi sem vam kmalu uresničila želaj po otroku.
Držim pesti za vse vas.

Seven of Nine... je bilo kdaj njo sram za karkoli? Hehe, malo šale, punca je bila res odločna in vase prepričana blondinka :P Malo te samozavesti še nam, prosim

Midva se tudi že kar nekaj časa trudiva narediti pikico, pa je bilo tudi meni na začetku ful neprijetno govoriti o tem. Zdaj pa sem nekaterim povedala, drugim ne. Tisti, ki so pravi prijatelji, razumejo in te podpirajo. Za ostale pa naj ta informacija ostane skrivnost. Nikakor nisi niti malo čudna, jaz te popolnoma razumem.

Želim vama, da bi vama hitro uspelo narediti !

Midva sva čakala malo več kot 3 leta na pozitiven rezultat.
Nikoli, res nikoli mi ni bilo neprijetno govoriti o tem. Sorodniki in prijatelji so to vedeli in zato tudi nisva bila deležna kakšnih debat z njihove strani, ki  bi naju prizadele.
Mene so najbolj bolela vprašanja tistih, ki pač niso vedeli o težavah: "Ja, kaj pa vidva čakata?, Kaj še ne mislita imeti... saj imata službo, pa dom,.....?

Neplodnost je največkrat povezana z boleznijo in zakaj se o tem ne bi pogovarjala s prijatelji  ... A samo o drugih boleznih  se ljudje lahko sproščeno pogovarjajo?

In kje piše, da je samo ženska lahko neplodna? V veliko primerih so težave kar pri obeh ali pa tudi samo pri moškem.

Držim pesti za vaju in sama presodi, če želiš o tem spregovoriti s tvojimi prijateljicami.Ti že sama veš, kako čutiš. Nismo vsi enaki glede tega in čudna tudi nisi. Sram pa te naj ne bo zaradi tega ... mene res nikoli ni bilo.

Še to: če se trudita leto in pol še ni takšne krize. Saj bo uspelo, tudi zdravniki lahko uspešno pomagajo.

lp



< Sporočilo je popravil PBJ -- 30.5.2006 20:09:33 >

_____________________________

Čudeži se dogajajo, samo prepoznati jih je treba znati...

Seven of Nine!

Tudi jaz sem bila kar dolgo tiho. Poskušala sva, pa nič. Vse moje prijateljice so bile nosečke ali pa so že imele doma kakšnega sončka. In dobesedno sovražila sem tista vprašanja: "Kdaj bosta pa vidva kaj naročila ?" In podobne fore . Tudi jaz sem se bala, da bi se zbudila v kruti resničnosti, če priznam na glas kaj se nama dogaja. Ampak ta neprestana vprašanja so mi pognala pokrov visoko v zrak. Lepega dne sem začela vsem odgovarjati po resnici:"Štorkla za naju nima časa, se bova morala kar zdravnikom prepustit!" In od takrat naprej naju nihče več ne nadleguje s temi obrabljenimi vprašanji. Pred nikomer ne skrivam te zadeve. In počutim se veliko bolj svobodno kot prej, ko sem vedno morala nekaj tiščat v sebi...

Tako da, vsaj z moje strani, ti priporočam, da tega ne skrivaš več. Resnica je takšna in nič drugačna, pa če jo skrivaš ali ne. En lep pozdravček in vso srečo ti želim . Karmen.

Hvala punce!
Saj vem, da so vsi ti moji občutki več ali manj neracionalni,,, Samo ne morem si pomagat... Dolgo itak ne bom mogla skrivati, ker mi bo res vsak čas pisker odneslo s tistimi glupimi vprašanji...
Prisežem, da jaz ne bom nobenga spraševala takih glupih stvari na temo: Kaj pa vidva čakata?. Mene vsakič zaboli.

Da ne govorim koliko enih strašljivih scenarijev se mi rola po glavi...


Hvala še enkrat vsem skupaj!

Seven of Nine

Te čist popolnoma razumem, kako se počutiš. Tud midva s partnerjem sva že več kot 10 let skupaj in že pred člasom sva si uredila skupen domek in od takrat naprej non stop vprašanja; A si že noseča? Kaj pa čakata?,......???
En kup enih brezglavih vprašanj, noben pa ne pomisli na možnost, da te s svojimi neumesnimi vprašanji lahko hudo prizadane! Tud jaz sem neki časa goovrila, da mava še čas in vse živo, pol sem se pa tud jaz naveličala. Zdej pa vsakmu direkt rečem, da upam, da bo njim kaj lažje priti do !  Tko pač je in prej nehaš skrivat, bolš je-prej odnehajo z neumnimi vprašanji! Sramovat se pa tega ne smeš, ker nisi sama kriva! Boš vidla, da bomo tud me enkrat srečke !!!  DRŽIM PESTI !!!

Da se vam pridružim s podobnimi forami s strani drugih.... Prav bedno se mi zdi, ko ti govorijo in sprašujejo, kaj še čakata?. kako da imata dva psa, kje je pa otrok?...ma bog jim pomagaj takšnim.Jaz ponavadi ne komentiram, samo globoko jih zabodem z očmi. Iskreno pa zaupam dvema prijateljicama.Če dobro pogledate okrog sebe ima človek 2-5 res dobrih prijateljev v življenju. Vse smo pač različne glede tega.

Midva imava pa taki družini, da ne moreva, da ne bi vedeli kaj se dogaja. Vsaj midve z mami sva dosti povezani in ji veliko povem.
Vsi čakajo na otročka, ker bo to z naše strani prvi vnuk in ko sem imela SS sva pač povedala in vsi so mi res stali ob strani. Tudi sedaj jih zanima kako in kaj.
Tudi najini prijatelji vedo, kaj se dogaja pri nama, ker se pač pogovarjamo o otrocih in sem vedno naletala samo na dobre odzive. Nikoli naju nihče ni označil kot "jalova", temveč sva vedno deležna le spodbudnih besed.

Ne vem zakaj vam je tako težko govoriti o tem, da ne morete zanositi. Danes je malokdo ki zanosi "v prvo" ali pa prej kot v roku 6ih mesecev. Če ti to rata si "car". Je pač tako, da na nas vse bolj vpliva stres, pa naj bo to v službi, doma ali na sploh.

Sram, naj te ne bo sram govoriti o tem. Mogoče ti bo pa katera lahko pomagala, pa sploh ne veš!

Zdravo punce,...

ko prebiram vaše komentarje se mi zdi kot da bi sama svojega napisala. Tudi sama poslušam vedno znova: Al še nič ni? Kdaj boste pa naročili,... Moram pa priznat, da še nisem toliko samozavestna in da me ta vprašanja vsakič znova poženejo v jok.
Kar se pa tiče, da nikomur ne rata v prvo,... Ne vem sicer, toda kar tri moje prijateljice so zanosile v prvo. Vse so sedaj srečne nosečke. Tako da očitno kar nekaterim rata,... al pa lažejo?
Sama pa se še vedno obremenjujem, ker mesec za mesecom ni nič novega.

Pri meni je isto, da molcim in nic ne recem, se moja mamika nic ne ve o tem. Pa se mi zdi kaj jih bom obremenjevala.
Vedele so tri prijateljice, da nekaj ni v redu, ko sem pa izvedela da bom mogla na ivf, sem pa povedala samo dvema prijateljicama.

Ne gre za to, da me je sram, ker me ni, pri nama je bolj vzrok to, ker je toliko ljudi, ki so najinemu uspehu fausni in nama zato privoscijo nesreco ne glede na to kaksna je . In zaradi taksnih, da jim tega veselja ne privoscim, sem raje tiho.
Sicer bi se pa jaz z mamo rada pogovarjala o tem, ampak nekako pravi moj mozek da se malo pocakava.

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

Pozdravljene!
Vsak dan prebiram forum. Nikoli si nisem mislila, da je tak problem zanositi. Ko sem bila stara okoli 25 let si sploh nisem še predstavljala imeti otrok. Danes pa je drugače. Stara sem 34 let. Otrok pa še ni. S partnerjem sva skupaj že 5 leto. On sicer ima neštetov če-jev. In kar nekja odlaša. Ko sem nehala jemati KT sem šla na pregled. G je rekla, da je zaenkrat vse Ok in da lahko začneva delati otroke. Partner si je pa sedaj umislil, da pa bi bilo dobro, da gre na pregled še on - spermiogram. V otroštvu je sicer prebolel mumps..pa ima filozofijo, da je neploden. Bivša žena je sicer zanosila, ampak je imela spontani splav. Priznam, da se strinjam s tem, da gre. Ne strinjam pa se s tem, da v kolikor bodo rezultati slabi oziroma da je neploden me bo odslovil in pustil, da nadaljujem svojo pot. Danes ima ta pregled. Jaz pa že 3 dni   in sem vsa nervozna. Danes mi je kot zakleto prišla še ta . Upala sem, da sem pa le mogoče zanosila in da bo test ne potreben. Tako, da imam vse na kupu. To bo trajalo vse do rezultatov. Najraje bi se kar pogreznila v zemljo. Sedaj lahko le upam in prosim Boga, da bodo testi normalni.

_____________________________

Lep dan.F.

tudi jaz morem povedat svojo iskušnjo .pri meni vesta samo dve prijateljici, ki se tudi trudita zanosit, drugim pa nočem povedat oziroma se bojim odziva, ampak me vsakokrat zaboli ko mi od ene kolegice fant, ki že imata otroke reče, kaj pa vidva čakata,, ali pa a je tvoj neplodn al kaj? mislim, bi se kr razjokala tisti trenutek.res mi je hudo in ne vem kako  dolgo bom še lahko držala to bolečino v sebi, saj si zelo želim  pa je ni in ni, pa imam samo pco in probleme z ovulacijami, pa ne rata in ne rata.

res ne vem kaj bo.

Anonimna ne se sekirat prevec ker to tudi pomalem škoduje.
Tudi mene zboli ko me sprašujejo kaj čakam-pa za težavo ve cel svet.
Koliko nas je ko ne rata takrat ko želimo-pustimo se presenetiti.
Za vsakogar posije sonce pa tudi zate bo boš videla,glavo pokonci.
Jaz sem se že nekako sprijaznila s tem.

Dobro jutro!
Moj dragi je šel včeraj na spermiogram in tudi takoj dobil rezultate. Njegovi spermički so živahni. Torej je vse OK. Zelo sem vesela in pomirjena. Želim vam vsem pa tudi meni, da bi čimprej zibale. Lep sončen dan.


_____________________________

Lep dan.F.

menda ni nujno,da so vedno živahni,lahko se baje polenijo.Sj mene tud vsi sprašujejo,kaj pa sedaj čakata,Pika je 3 leta stara,a ne bo imela nobene družbe? Ja če bi tista "družba"takoj v prvem šusu uspela,bi sedaj doma cartali že 9 mesečnika-najmanj.Men se sploh ne da več s tem ubadat,če bo bo,če nau nau,če ne bo pa mau mau

Pri meni je bilo pa tako, da ko mi je G rekla, da imam PCO in po laparoskopiji, še endometriozo in da zaradi tega obstaja velika možnost, da bom težje zanosila, da sem to šla povedat mami in dvema kolegicama. Najbrž sem iskala tolažbo, ker me je vse skupaj najprej precej šokiralo, potem pa še potrlo in zaskrbelo. In se je zgodilo to, da mama sploh ni nič komentirala, se mi je zdelo, da ji je to vse nekako odveč, da si tega ne želi slišati in, da je naj ne obremenjujem. Kolegici, ki že obe imata svoje sončke, sta pa različno odreagirali. In sicer tista, ki je do svoje hčerkice prišla brez težav nekaj v smislu: "Ah, saj pa dan danes lahko že vsi imajo otroke. Greš na umetno pa je." Druga pa, ki se je kar nekaj časa trudila, pa mi je predlagala, da si čim prej najden enega "potencialnega darovalca semenčec" in se čim prej naročim za umetno, ker se baje dolgo čaka. Tako, da so me vse tri po svoje presenetile in zato več ne iščem neke tolažbe in ne razlagam več svojih težav, ker vem, da jih tisti, ki takšnih težav nimajo, težko razumejo. In potem temu podobno odreagirajo in ti je lahko samo še bolj hudo, ko vidiš, da ne vedo kaj naj ti rečejo, kako potolažijo.

Ok, zdaj vidim zakaj vam je težko govoriti o tem.

Če pomislim, da je ena napisala, da sta ji kolega rekla "a je tvoj neploden al kaj?"

Mislim groza!!! HALO!!!??? Sploh ne vem kako mora en kolega tako rečt oz. vprašat! Pa saj ti zdrava pamet da vedeti, da se iz takih stvari ne gre delati norca.

Je pa punce res odvisno, kakšno družino, starše in prijatelje imaš.

Ljudje sprašujejo neumnosti, ker si sploh ne predstavljajo, da mogoče pa kateri par ne more in ne more zanositi. Tudi moja znanka je prav butasto vprašala par, ki sta poročena že 6 let, da kaj še čakata, da bo hiška kot iz pravljice... pa žal ona ne more imeti otrok. Pa to sta vedela že daleč pred poroko.Sedaj čakata na posvojitev. In ta znanka je rekla, da ji v življenju se nikoli ni bilo tako žal za besede, nikoli tako hudo, ampak se ji ni sanjalo, da taka dva športnika ne moreta do otrok.

Ta mesec sem bila prepričana, da bo... 100%!!! Naj gre k vragu... Zdaj pa čist zares postajam depresivna in sram se je umaknil obupu.
Ne razumem... Res ne... Naj bi bilo vse v redu, PA NI! Ne moreš 2 leti vsak mesec čakati in upati, pa spet čakati in upati... 1X prej ali slej obupaš, ane? Da ne govorim kako si želim seksati, vsaj 1x ne da bi mislila na to!!!
In kaj potem? Bom stara in zagrenjena, imela 5 psov in 15 mačk, moža bom zapustila, ker nočem, da trpi zaradi mene... Vsak ima pravico do svojih otrok.

Še dobro, da je ta forum...

Vsaj veš, da nisi sam...


Neizmerno žalostna...

Seven of Nine ne obupat. Res je, da življenje gre svojo pot, enkrat ti je hudo drugič si vesela. Tako pač je, zato ne obupat. Tudi jaz potrpežljivo čakam, da bom v prihodnosti zibala. Če ni ta mesec bo pa drugi. Že kar nekaj časa prebiram forume na to temo in vedno se konča vsaka zadeva z ...ne se sekirati....ne misli na to...uživaj...sprosti se....Torej nama ne preostane drugega kot, da slediva tej zgodbi. Bo prišel čas, ko boš najmanj pričakovala....Med seksom pa raje uživaj in ne misli na ničesar. Usmeri se drugam...Npr. ena moja prijateljica je začela z dieto....pa je morala prenehate, ker je zanosila.....al pa kaj drugega....samo, da ne misliš ves čas na to....  
Stara in zagrenjena boš tako in tako....mogoče boš tudi imela 5 psov in 15 mačk, mogoče boš tudi moža nekoč zapustila al pa on tebe....nikoli ne veš kakšna bo usoda......Pozabi in uživaj. 




_____________________________

Lep dan.F.