Čestitke teta Draja!. Naša pingvinka bo verjetno tudi praznovala kar s svojo sestrično, ker je le par dni razlike vmes (no, pa še 4 leta), pa še v isti hiši živimo.
Zdej mala spi, sinko pa je šel z očkotom na sprehod (no, službeno, po naročilu mamice v lekarno
). In mam čas za mojo porodno zgodbo, ker vem, da vas zanima
:
Prejšnji teden iz torka na sredo mi je celo noč otrdeval trebuh. Imela sem kar močne bolečine, ampak se mi ni dalo niti gledat na uro, kako pogosto se popadki pojavljajo (oz. sploh nisem bila prepričana, da so to popadki, pa čeprav sem nedolgo nazaj že enkrat rodila
), ker sem v sredo itak imela CTG. Zjutraj sem imela rahlo rjavo obarvano sluz - verjetno se je začel luščit čep. No in ob 11.15 grem k G, na CTG pa sem bila priklopljena več kot tričetrt ure, ker se je tamala tolk obračala, da sestra sploh ni mogla utripa lovit. In je pol samo trgala liste stran in - jovo na novo. In ne boste verjele - ves ta čas - niti 1 samega samcatega popadka. Nič, niente, nada. Povem G za izcedek in jo vprašam, kol časa pa zna to zdej trajat. Ona pa, ja kolk prej ste pa prvič rodili? Jaz pa, ja 2 dni prej. No, reče ona, pol imate pa še 3 ali 4 dni fore
. Nič me ni pogledala
. Ob enih prideva z
domov, jaz pa dam sušit perilo in začnem likat. Ob ene 2h spet začnejo popadki. Ampak kar močni, me boli kot
in več al manj ležim na likalni mizi, moj pa teži naj se uležem. Ampak ne, jaz moram zlikat do konca
, pa še malo pospravit (na srečo tamali spi) pa itak manj boli, če se premikaš, kot če ležiš in se sam sebi smiliš. Ampak mi je blo kar naenkrat nenavadno pogosto vse skupaj in ob 3h so bili popadki že na 5 minut. Čez pol ure pa že na 2, 3, ampak manj močni in potem, na srečo) spet na 5, ker drugače verjetno niti do P ne bi prilezli.
gre pogledat po hiši, kdo je doma (btw - tu nas živi 9 odraslih oseb), da se dogovori, komu bomo pustili tamalega v varstvu in glej
, žive duše nikjer. Tast nedosegljiv, tašča v trgovini, svak v službi, svakinja kdovekje,... No, vsaj tašča pride čez pol ure domov. In pripravimo prenosno posteljco in ruzak za tamalega, če bo mogu pri tašči prespat in čakamo. Pa čakamo. Čez pol ure kličemo taščo da kje je - ona pa v trgovini na blagajni. Ja pred pol ure pa je rekla, da bo zdej že doma. Ampak je srečala sosedo in šla z njo v Koper v trgovino
. Nič, sej bo svak vsak čas prišel iz službe in gremo čakat pred hišo. Pustimo mu tamalega, ki se mu sanjalo ni, kaj se dogaja, samo začudeno je gledal. Midva se hitro vsedeva v avto, kajti popadki so spet pogostejši - na 3-4 minute. Na zadnjem izolskem semaforju pa se spomnim, da sem pozabla telefon doma -
, obrni! Če ne ne bom mogla nobenmu sporočit
. In sva se res vrnila domov, pa nazaj v P. Sprejeta sem bila ob 18:16 in takoj hotla EA. Pa je babica komplicirala (pa da ne rečem, da je bla ista kot pri prvem porodu in sem rekla, da če še enkrat naletim na njo, se na vratih obrnem in grem domov, ampak kaj češ, nimam sreče), da se je treba najprej pomenit z zdravnico, pa da sem itak že 5 cm odprta in bom hitro rodila, pa da morajo domov klicat anasteziologinja in ta verjetno itak ne bo utegnila prit, pa da nej se že odločim
. HOČEM EA!!! Ne morem opisat, kolk me je blo strah - ker je bil še živ spomin od muk prejšnjega poroda. In tko je po pol ure pršla zdravnica in rekla: če hoče ženska EA, pokličte anesteziologinjo - če pride pride, če ne, pač ne. Imela sem ful močne popadke, niso mi pa predrli mehurja, ker če ne bi v momentu rodila. Je utegnila prit anesteziologinja in - svaka ji čast - kar med 3 močnimi popadki ji je uspelo vstavit kateter
, mene pa je takoooo moioočno tiščalo dol, da jim je uspelo ravno dat poskusno dozo, poklicat mojga v porodno, prerezat presredek, predret mehur ob 19:03 in ob 19:04 je prišla naša
Diti. Ekspresno. In če me ne bi blo tolk strah in ne bi čakali anesteziologinje, bi bilo še hitreje. No, rodili smo brez EA, anesteziologinja je rekla, da če bo šlo še tako hitro, naj jo naslednjič spet pokličemo
. In je ukazala, da počakajo 5 minut s šivanjem, da če je že vstavla kateter, mi bo dala 1 dozo EA, da me vsaj pri šivanju ne bo bolelo
. Tako smo dobili našo princesko, ki pridno je, no, prav nažira se (malo manj pridno spi). Že ob odpustu je pridobila 10 dag, do včeraj pa še nadaljnih 12, tako da RASTEMO! Kar ne morem verjet, kako lepo jo je sprejel 17 mesečni bratec, jo samo objema, ljupčka in boža. Res nas je presenetil.
No, ravno brez težav ne gre. Mami ima sicer mleka za izvoz (tako je bilo tudi prvič, ko smo morali spraznit skrinjo in hitro pojest meso, da smo imeli plac za mleko zamrznit), ampak spet
probleme z bradavicami. Krvavijo, auč
in nič ne zgleda, da se bo kaj kmalu umirilo (prvič se je nekje pri 6 mesecih, ko smo res začeli jest GH in smo se samo še3-4x dnevno dojili - naš fant je namreč jedel 10 obrokov dnevno in močno upam, da bo punca izbrala drugačen urnik, ker to je pa res preveč!). Tako da večino dneva (in noči) črpam mleko, dojim malo (tolko da vidim, da ne bo pozabla
), ker se takoj pokaže kri. Res se mi zdi, da imam skoz črpalko v roki, ker mala pa je in je in je. Zvečer tudi po 300 ml in več v eni uri
in je potem čez kaki 2 uri spet lačna. Pa še vnete učke ima (isto je imel bratec), dobili smo antibiotike in včeraj bili zaradi tega v bolnici, da so ji vzeli bris. No ja, sej bo. Samo da smo drugače zdravi.