Joj, da bi tole prebrala tri mesece nazaj..hvala v imenu vseh, ki smo na istem. Res koristi pogovarjati se o enakih izkušnjah in škodi pogovarjati se s tistimi, ki imajo drugačne otročke...

to je pri men blo isto. mal počak, da bebica zrase, pa boš vidla, da bo čisto drugače.....

Ja, Dejana, včasih si tudi jezen na tako pričakovanega otročička, ki kar naprej zahteva svoje. Enkrat sem bila tako huda, da sem se kar zadrla nanj, da naj se že neha dret in kaj je naredil - začel se je smejat

Anonimna, nima te kaj biti sram....jaz sem sem počutila isto....pa še zdaj ko je malce večji, je kak dan takšen. Moj ni hotel biti v vozičku, medtem ko so druge mamice lahko 3 ure šetale brez problema, ni hotel spati podnevi....samo roke....

Jaz sem samo enkrat mojega dragega vprašala, zakaj mi ni nihče povedal, da so dojenčki tako zelo naporni

Jaz sem še zdaj prav vesela kadar ga ima ati ali kdorkoli.....samo da si jaz malo roke odpočije.....

Evo, pa me tega ni sram javno priznati.

Svojega sončka pa kljub temu ljubim bolj kot karkoli na svetu.

naša je tudi že od rojstva zelo zahtevna, ko je bila stara cca.2 meseca je bilo isto kot pri tebi, ampak naj te potolažim, da je iz dneva v dan lažje, vedno manj joče (občutno manj) in vedno več čeblja in se smeji! to je veselje. zdaj je stara 5 mesecev in res- ti lahko zagotovim, da bo bolje! drži se - do tedaj pa otroka prepusti tudi drugim malo, gospodinjska dela pa naj kar čakajo. sem pa prebrala, da so takšni otroci kot so naši nadpovprečno inteligentni - tk da....

_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

ANonimna, tudi jaz moram reči, da sem doživljala podobno, pa moja dva otročka nista nič jokala ali skoraj nič. Vendar sem bila vsak dan vesela, ko je mož prišel iz službe, da sem mu ju v roke potisnila in si vzela svoje pol ure, čisto zase.
Jaz temu pravim zdravi egoizem. Tako, da se ne sekiraj.

uh, jaz pa ne poznam nobene mamice, ki v prvih pol leta ni bila čisto fertik od skrbi za otročka - in jaz sem zraven, seveda.

Pa ne smatram svoja dva sončka za pretirano zahtevna, ampak tako naporna, kot je začetna skrb za novorojenčka, ni nobena služba. nikjer!

in ja, kmalu pridejo lepši dnevi, še malo. bolj kot se trudiš v prvih mesecih in se zliješ v eno z otročičkom, laže je potem kasneje predvideti njegove želje in ga naučiti, kaj sploh potrebuje za življenje - samo prepusti se mu, da najdeta skupni jezik - tudi on je tako nebogljen kot ti

_____________________________

iz malega zraste veliko

Anonimna, naj te ne bo sram.
Mogoče ti bo lažje, če napišem, da je pri meni bilo isto.
Pa ti občutki niso trajali samo prva dva meseca, ampak kar neki časa. Moj sinko je bil hudo, hudo naporen dojenček. Vsako noč se zbudi vsaj 3x, pa je zdaj star 15 mesecev. Nekja mesecev se je zbujal vsako uro.
Neštetokrat sem sredi noči pomislila, da je bila vse skupaj napaka.
Sprehodi so bili nočna mora, saj se je v vozičku drl in potem sem ga skoz nosila. Medtem ko so se druge mamice lepo sprehajale, sem ga jaz nosila in mirila, ali pa poslušala grozno dretje v vozčku.

Pa smo preživeli. In zdaj mi pomeni vse in ga imam najraje v vesolju.

Glavo gor. Bo že bolje.


< Sporočilo je popravil Naja31 -- 5.7.2006 20:28:18 >

Marogica, si imela srečo, ker tvoja dva nista jokala dosti. Jaz bi takoj take otroke  

Nikar naj te ne bo sram.Eni otroci so pač bolj zahtevni itd.
Moj ni bil že od rojstva hvala bogu

Nikar se sekirat, jaz sem prve tri mesece tudi komaj čakala, da je prišel mož iz službe, potem je postalo pa iz meseca v mesec lažje in bolj zabavno...vsi potrebujemo čas, da se navadimo drug na drugega, na drugačen ritem življenja, da nas nekdo ves čas potrebuje. Meni je in mi še vedno manjka ta občutek, da lahko v katerem koli trenutku spustim vse iz rok in grem...no ja tega še nekaj časa ne bo, ampak so pa druge stvari, ki polepšajo dan.
Kar se joka tiče...ja no dojenčki pač jokajo, tako je, jaz se s tem ne obremenjujem preveč, če vem, da ji ni nič hudega, da je sita, previta in da smo nerga, ker pač ne zna zaspati...
Skratka Anonimna...jaz sem se počutila povsem podobno kot ti in se spraševala, če bo kdaj boljše in zakaj ni nihče povedal, da je z otročki tudi naporno (predvsem psihično, fizično sploh ni tako hudo).

_____________________________

Nasmej se življenju, čeprav je včasih hudo (Medvedek Pu)

Pri meni je bilo isto, se mi je fuzlalo. Mali je imel skoz krče. Minute so bile dolge kot ure.
Sva se zadnjič s kolegico pogovarjali, da bi lahko prvih šest mesecev kar preskočil. Še zdaj je težko pa si rečem, da je samo enkrat dojenček in tako luškan kot cuker. Danes je bil tak tečko tečkič.

Pojdi sama malo ven s prijateljico za kakšno uro, saj bolje ne bo takoj, ampak se ne boš počutila preveč izolirano.

< Sporočilo je popravil faca -- 5.7.2006 20:50:04 >

Anonimna, tudi jaz se pridružujem mnenju ostalih. Tudi pod razno nisi slaba mama, si le normalna ženska, ki je tako kot ostale, bila vržena v vodo in zdaj moraš plavat. Če je dojenček zahteven, je plavanje še toliko težje.
To, da komaj čakaš, da pride mož domov, se meni ne zdi čisto nič posebnega. Jaz ti po pravici povem, da ne samo, da sem komaj čakala, da pride, ampak sem mu bila marsikatero (eno obdobje celo vsako) jutro hudo 'fouš', ker se je lepo oblekel, opedenal, nadišavil in šel v službo, med odrasle ljudi, brez poslušanja otroškega joka, 8 ur odklopa, jaz pa sem ostala doma z neopranimi zobmi, lasmi, z tamalo priklopljeno name skoraj ves čas, fouš sem mu bila za takšne malenkosti, da gre lahko na WC kadar hoče in za kolikor časa hoče, da lahko v službi v miru spije kavo...brezveze še naštevat, saj razumeš kaj hočem povedat.
Hudega veselja prvih par mesecev tudi jaz nisem občutila. Daleč od tega.

Ampak...mine!  Jaz sem si dan za dnem ponavljala: saj bo bolje. Z vsakim dnem, z vsakim tednom  bo bolje.

Moram pa priznat, da so prav ti občutki glavni razlog, zakaj se (še) ne morem odločit za drugega. Že sama misel, da bi bila spet celo doooolgo leto doma sama z jokajočim dojenčkom, me ubija.

Včasih me popade slaba vest, ko berem, da si nekatere želijo 3 leta porodniške. Jaz sem pa z vsakim vlaknom telesa komaj čakala, da grem že enkrat nazaj v službo. Taka pač sem, odkrito priznam.

Malo sem se razpisala, , sem čist noter padla.

Ja, kmalu bo 100% bolje, boš videla. LP, taška

Jooj mamice, koliko vas je.. Vcasih pomislim kaksna skoda je, ko je toliko mamic osamljenih na porodniskih, toliko zahtevnih otrok.. Ko bi le lahko bile skupaj in si pomagale, bodrile, klepetale, magari z umazanimi lasmi in velikimi podocnjaki..

_____________________________

Gospa sem.

Tud jaz sem imela iste občutke, obupana ker nisem vedela kaj ji manjka , da dojenček joka le če je žejen, lačen, ima polno planico, se dolgočasi, je bilo za vse poskrbljeno, navajena je bila zaspati sama ,samo kadar je bila budna je blo pa grozno.  tamala je bila zahtevna pri tej starosti, jok in jok pa samo na rokah je hotela bit, nič drugega  ni pomagalo. Čez dan ni skoraj nič spala. Ampak to je na srečo  že mimilo, pa se je  spet kaj novega našlo. Ampak je veliko bolje kot na začetku in sigurno veselje šele pride. Široki brezzobi nasmeh in dotik tistih majhnih prstkov na tvojem obrazu, ko te vlečejo za nos bodo vse  poplačiali. zato se nikar ne obtožuj, vse se bo uredilo in ni žalostno da imaš otroka , ker si sigurno super mami, nisi pa robot.
pa še ena rožica  tolažbo

Zakaj pa potreba po anonimnosti? Se mi zdi, da bi marsikateri mamici pomagalo, ce bi se odkrito pogovorile o tem. Verjamem pa, da je tezko, sploh zaradi "supermam", ki imajo idealne dojencke in vse zmorejo same.

_____________________________

Gospa sem.

 

Pozdravljene!
Veliko prebiram ta forum, malo pišem, tokrat pa moram svoje iskušnje z vami delit!
Anonimna in vse ostale z težavnimi dojenčki, niste same, tudi jaz imam težavnega, zahtevnega,
večkrat tečnega kot ne, jokavega, itd dojenčka.Zadnjič mi je ena 20 letnica razlagala zakaj je
takšen, da sem ji skoraj za vrat skočla!
V glavnem, pri meni je identično kot pri vas, komaj čakam da pride iz dela, tudi jaz sem mu fauš ko
gre delat ali ko gre sam bilokam. Kolikokrat sem si mislila da bi raje šla jarke kopat, ko pa da moram bit
sama z odrenim   . Kr alergična sem na otroški jok. Zato tudi jaz ne verjamem, da se bom
odločla za še za enega .Kolikokrat sva se z  skregala, tudi očital mi je, da nimam rada svojega otroka,
ker sem dvakrat čisto pop . 100x sem si postavila vprašanje, KAJ MI JE BLO TO POTREBNO?
Pa naj mi še enkrat nekdo reče, da vse pozabiš!
Zdaj je star 8m, pa ja malo bolje, ampak res samo malo .Vsak teden ima nove finte.Da o spanju sploh ne
govorim, doktorirala bom prej, preden bo vsaj malo bolje spal.Zaradi kroničnega nespanja in vsega drila
imam ful probleme z zdravjem.
Tako je malo sem se že sprijaznila, malo navadla, tolažim se da bo enkrat minilo, pa se bomo imeli fajn.
Zadje čase pa je taki cukerček, samo zaspan ne sme bit.
Zdaj veš, da nisi slaba mama!
Punce, se večkrat kaj napišite! 

ja, res nas je več takih - neprespanih, tečnih, naveličanih, skratka utrujenih do konca...
naša Ana je bila točno tak dojenček kot praviš + imela je hude kolike in je zvečer 3 ure skup spuščala nore glasove iz sebe ... z vsakim mesecem je bilo lažje, je pa tudi sedaj še zahteven otrok - kdo bi rekel razvajena, ampak jaz menim da je to pač karakter + temperament...
hvala bogu je Aljaž popolnoma druga pesem, ampak ker imam popoldan oba skupaj kaki 2 uri ko pride tavelika iz varstva, sem še vedno utrujena, neprespana.... ampak trenutno zelo hvaležna, da sta zdrava

zdržala boš, ker mame zdržimo veliko!! ampak imamo pa tud vso pravico razmišljat obupajoče in se smilit same sebi.. zadnjič mi je ena mama rekla, da je bla enkrat tako na koncu ob vsem joku, da je možu rekla, da bo otroka kar čez okno vrgla - seveda ni mislila resno, ampak me vemo kaj je hotela povedat a ne?? no, mož je hitro prevzel stvari za nekaj časa v svoje roke da si je spočila.... tud jest imam hvala bogu zlatega moža in mamo.. - drugač pa ne vem kako bi šlo...bi bla že psiho

_____________________________

Svet je lep!!

no naj vam še jaz malo napišem!
Imam 7 mesecev stara dvojčka in še vedno samo čakam, da nekdo pride domov in ju malo popazi, vsaj 15 min, da pridem k sebi...

Tudi jaz ne morem poslušati joka in me to tako razkuri, ko jokata, čisto mi popustijo živci...

Potem pa še ponoči ne spita in si čez dan tečen sam sebi pa mala 2 sta tečna, če nista naspana in vam povem, da bi včasih najraje odšla nekam sama... No čez 5 min pa popusti in ne morem brez njiju...

Včasih se tudi jaz zderem nad njima, ker si ne morem pomagati in potem me moj okrega ampak kaj pa on ve, kako mi je, če pa ni nikdar sam z njima in še to je bolj malo z njima, ker nima časa...


V glavnem včasih je res težko biti mama