Štefan je povabil svojo mamo na  večerjo v svoje študentsko stanovanje.
Med večerjo je njegova mama  ugotovila, da je njegova sostanovalka  Julija
zelo lepo dekle. Že  nekaj časa ji je po glavi rojila misel, da imata
morda le tesnejši  odnos. Nenadoma se je počutila nesigurno... Med večerjo ju
je  opazovala. Večkrat se je vprašala, ali ima Štefan z lepo sostanovalko
mogoče le več skupnega, kot normalno oko lahko vidi. Štefan je videl
zamišljeno mamo in rekel:
Draga mama, vem kaj misliš, ampak lahko mi  verjameš, ona je samo moja
sostanovalka in nič več! Čez slab teden pravi  Julija:
Štefan, odkar je bila tvoja mama tu, pogrešam majhen lonec. Nikjer  ga
ne najdem!
Štefan pravi: Ne verjamem, da ga je mama nesla s  seboj, vseeno pa ji
bom pisal. Usedel se je za mizo in pisal:
Draga mama, ne rečem, da si vzela moj lonec s sabo, in tudi ne rečem,
da  ga nisi vzela. Dejstvo pa je, da odkar si bila pri nama na večerji,
pogrešava lonec.
Tvoj Štefan.
Nekaj dni kasneje je dobil Štefan  pismo. Odpre ga in bere:
Dragi Štefan, ne rečem, da ti z Julijo spiš, in  tudi ne rečem, da ti z
Julijo ne spiš. Dejstvo pa je, da če bi ona  spala v SVOJI postelji, bi
lonec že zdavnaj našla...
Tvoja mama

_____________________________

They said we should all pay our tax with a smile. I tried- but they
wanted cash.

Hihi, mama zvitorepka 

_____________________________

Đoli:)