hm...

Vedno mi je bilo lepo pisat, ko sem se znajdla v težavah, čeprav sem se vedno odločila po mojem občutku.... Ampal tako prisrčno mi je bilo brati vaša menja, graje....
No, da vam obrazložim trenutno situacijo...
S fantom sva bila v zvezi pol leta, dokler mi ni zaupal, da je medtem, ko sva mutila, bil še z eno....  sama takrat nisem vedla ali bi se podala z njim v zvezo ali ne..., saj sem takrat prebolevala bivšega.  Ta njegova iskrenost me je takrat zelo ubila, saj sem si z njim že predstavljala, da bom z njim ostala celo življenje, saj sva se lepo razumela, kregala za stvari kjer je blo portebno... skratka res nama je blo fanj. Takrat ko sem to zvedla, sem ga pustila... a on mi je skušal na vsak način dopovedat, da to ni blo varanje, da je on bil takrat zmeden... in bla, bla, bla... Res sem mu to oprostila in zveza nama laufa kot po maslu... Res me razvaja na vse mogoče načine... ne v materialu ampak v razumevanju, čustvih... res se trudi. Ampak problem je pri meni... če me kdo vpraša, če mam fanta rečem... da sem srečno samska. Vglavenm sploh ga ne čutim ob sebi kot partnerja ampak kot dobrega prijatelja... Zdi se mi da so vsa ta moja čustva za ljubezen umrla in se mi zdi da sem samo še navezana. Čeprav bi rada da se bi nekoč zopet zaljubila v njega... Rada ga mam noro, a hudo je da si z nekom in ne čutiš tistega da si v zvezi... Čeprav očutek da bi ga zgubila me prav noro boli. Čudno a ne...
No in sedaj se po treh letih srečam sa fantom, a katerim sva mutila, ampak takrat zaradi okoliščin se nisva odločila za resno zvezo... Sedaj pa sva oba opazla da so med nama še iskrice..., čerpav ni nobeden spregovoril o tem. Le pogovarjala sva se da bi lahko šla kdaj na pijačko...
In zdej je nastal problem... kako naprej!!

Seveda je to prekmalu... ampak občutek da bi mogla nekoga od njiju zgubit je grozno...
Moram pustit času čas... vem
Je mela kera podobne izkušnje....

Pozdravček... jst, k vas mam rada*****

_____________________________

*ljubi nežno kot nebo ljubi zemljo*

do enga čutiš le prijateljstvo... drugega pa ljubiš, ne moreš pa brez obeh gorzno ja!!
jest  bi sledila srcu... se pravi.. tistemu "prijatleju" bi pač povedala, da mi ni več do tega, da bi bla "skupi", drugega pa bi "obdržala"

morš vedt s ko mje tebi bolj... samo z enim si lahko gradis življenje... pa glede na to da t eje prvi prevaral... kaj pa vem...
priljatelj je prijatelj, ljubezen srca pa ljubezen srca...




_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

Si se oklenila bilke, ker se trenutno slabo počutiš v vezi?

Kaj pa če so iskrice samo iz tvoje strani, ti si jih pa iz njegove samo želiš videt?

Za tisto "prevaro" sem ti že takrat napisala da ni prevara. Saj nista bla skupaj.

Kar se zaljubljenosti tiče.....men se zdi da nikoli nisi bla zaljubljena vanj. Pa zdi se mi da ne znaš bit sama. Pa zdi se mi da bi blo dobro da se navadiš bit mal sama, ne pa skakat iz veze v vezo. To se mi zdi. Ti boš mogla pa sama pri sebi razpucat kaj hočeš.

Danes sem kratka in jedrnata :

- po moje nimaš nikogar od njiju resnično rada
- samo iščeš nekoga, da ne bi rabla bit sama s sabo
- ker je to najtežje

Bodi nekaj časa popolnoma sama, kvalitetno samska kot praviš, pa boš natančno ugotovila kdo je zate tapravi !

_____________________________

ROŽICA

joj, sej to je to..

Kako bit sam... sem la skoz sama do 20 leta.
Sedaj pa čutim, da bi si rada najdla nekoga obkaterem bi bila srečna...
A je možno da me je bivši tako uničil pogledat na zvezo, da se sploh ne morem več zaljubit, da bom delala samo še z razumom in ne s srcem...
Ni mi problem bit sama... a in če zgubim ljubezen mojega živlejnja??!!
Zadnje cajte me kar daje ta materinski čut, da kar hrepenim... po vsem družinskem, da bi se končno ustalila...
In pole se začnem spraševati.... kaj bi bilo najbolje...

_____________________________

*ljubi nežno kot nebo ljubi zemljo*

Če nisi srečna sama s sabo tud z nekom ob sebi ne boš.
Iščeš srečo v napačni smeri.

Ljubezen pa ne more it mimo tebe, ker jo čutiš k pride. In jo ne izpustiš. Ne pride pa zmerom takrat kot načrtujemo. To se ne da izsilit.

Veš lahk maš pet descev, lahk jih menjuješ k kalcete, lahk bezlaš naokol kukr kura brez glave, ampak vedno boš sama sebi cimra. In če se s cimro ne boš štekala bo zmeri ****.

Še en ta tretji.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

 a mislis da ta bi bil pa pravi!? al bi on dopolnil cetvorcek...?

1. Nisem pristaš razmišljanja, da nam nekdo drug uniči nekaj. V vsak odnos vstopamo s svojo polovico, in pika. Posploševati eno, dve izkušnji na vse moške je larifari. Vse je samo v naših glavah.

2. Izgubiti ljubezen življenja? Nepotrebno idealiziranje! Ljubezen svojega življenja spoznaš, ko z njo živiš. Ko skupaj stakneš glave, kako boš ta mesec plačal položnice, ko se skupaj smejiš jutranjim obrazom v ogledalu, ko izbiraš imena za otroka in ploščice za kopalnico. Ko en ali drugi ljubljeni osebi odpusti "skok čez plot". Ko ti stoji ob strani, ko izgubiš službo, ko te napade depresija. Ko lahko preživljaš čas skupaj na dopustu, na obiskih, piknikih, doma - ne da bi se kregal, zbadal, grdo gledal, kuhal zamere.
Ljubezen življenja ni nekaj randijev, na katerih se super ujameš in pogovarjaš. Ljubezen svojega življenja spoznavaš CELO skupno življenje - in šele ko ga pokoplješ, lahko rečeš: bil je ljubezen mojega življenja.

Mimogrede, "kako naprej in kako bi bilo najbolje" in "materinstvo, družina" ne gresta skupaj v isti sapi. Na materinstvo, družino moraš biti pripravljen. Imeti pogoje za to. Tvoje vprašanje pa se mi zdi tako preračunljivo (ža se tako bere tvoj post) češ "kaj naj naredim, da dobim vse kar si želim?"

Če sem malo groba, mi boš že odpustila. Če pa ne, pa tudi prav .

Temeljito se s sabo pogovorit.
Ker to, kar zdaj pocnes, ni nic...samo cirkus, da ti ni dolgcas.

No ta je bosa .

Drugač se pa strinjam z napisanim.

-------------------
Čak, čak, počas, Enkratna...

_____________________________

ROŽICA

Ne pusti tistega ki ga ljubiš zaradi tistega, ki ti je všeč....

Res je ljubezen pride sama... ne moreš si jo kar naenkrat zaželeti... Prav imate... vzela si bom čas zase... in ne bom se obremenjevala s tem... NE VEČ!!
Tudi zame bo enkrat prišel čas... mogoče pa še nisem pripravljena, sploh pa si preveč kompliciram življenje.
Pustila bom reki naj gre svojo pot.... in upam da bom nekoč čutila tisto ljubezen do nekoga... da bom začutila, da je To TO. (((takrat ko bom najmanj upala...)))

_____________________________

*ljubi nežno kot nebo ljubi zemljo*

PRAV STE MELI.....

KONČNO SAMA... RES JE!!
RATUJE MI...

VZELA SEM SI ČAS ZASE   ... samo zame...


_____________________________

*ljubi nežno kot nebo ljubi zemljo*

deklica ti si totoalno zmedena. nimaš razčiščenih osnovnih stvari v glavi.

bodi poštena do sebe in do teh dveh moških in jima povej lepo vaju je bilo poznati, vendar rabim čas zase.

nato se zamisli sama nad sabo, kaj bi sploh rada.

se mi zdi da si odvisna od čustvenih odnosov. pa ne moreš no, biti z nekom samo zato, ker daješ sebi občutek, da nisi sama, po drugi strani pa ne veš če si v vezi ali ne.

nauči najprej sebe imeti rada - šele nato boš lahko imela rada druge!

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Enkratna, tole si pa ful ganljivo napisala! se strinjam z vsem - tudi z delom glede varanja.

čau čau
M.

A skok čez plot je pa znak ljubezni? ...

Sam po sebi ne, to,da sta pa sposobna it čez to, če to predelata, se pogovorita in si odpustita, pa gotovo pomeni, da se imata zelo rada...

A če sta sposobna it dvakrat čez to se imata še bolj rada?


Skozi "to" gre samo eden in ne oba. Da smo si na jasnem kdo kaj.

Ne, tehnofil, če nekdo prevara in potem rešita probleme, ki sta jih imela in si oprostita, potem morata bit kar oba vključena in gresta oba čez to. In če gresta čez to in rešita probleme, potem se drugič ne zgodi več, v tem je vsa fora tega, da greš čez to. Sicer ne narediš nič, samo skup ostaneš - to ni isto kot "it čez to".

Tebi se zdi, da lahko dva komot rešita probleme, tudi če on njo mlati, meni se zdi, pa da imata v primeru varanja veliko večje šanse - tudi bolj naravno je to (v naravi se samci nam podobnih opic ne izživljajo nad samicami - razen pavijanov, ampak so že daleč stran).

Zdi se mi grozno, da bi od partnerja zahtevala, da je ves čas, celo živeljnje popolnoma odgovoren in zrel in ne naredi nobene napake in nepredstavljivo, da bi on to od mene zahteval (pa se ne varava, da ne bo pomote). Ampak če bi se kdaj kdo od naju znašel v situaciji, ko bi si noro želel naredit eno bedarijo, mi je všeč, da veva, da to ne pomeni, da najina ljubezen ni dovolj močna, da bi to premagala. Take stvari pa se ti ne dogajajo ves čas, ker pač nek družinski človek nima takega stila življenja, da bi se mu to ves čas dogajalo (s takim, ki ima plejboj stil, pa itak ne bi šla družine ustvarjat). Ampak zgodi pa se lahko po moje vsakemu, da si zaželi, razen če samo doma čepiš, česar si pa ne želim ne zame ne zanj.
In imam rajši, da enkrat naredi neumnost, pa mi po pravici pove, pa ugotoviva, kaj pogreša pri naju in lahko to popraviva in imava naprej lep odnos, kot pa da je ne naredi, pa sicer ostane zvest meni in je z mano, vendar pa mu je na koncu žal, da ni izkoristil šanse, da ni bil malo bolj nor, da ima občutek, da zaradi mene ni mogel doživet nečesa... in je z mano, ampak lahko odnos tone...

Če bi ves čas divjal z avtom, bi ga nekam poslala, sploh ne bi imela otrok z njim, če pa ga bo enkrat nekaj pičilo in bo 1x blesav, pa se mu bo nekaj zgodilo, ga pa ne bom morila zato in mu bom stala ob strani. Zakaj bi bilo tu drugače?