sedaj ko čakam na rezultate rentgena dojke , ... se mi kar naprej podira svet....
moj dragi se je tako ustrašil ,da ne upa več "delati" na tem da bi mogoče sedaj zanosila... jaz pa titega najbolj na svetu želim...

Po eni strani se mi zdi pametno, da počakam, kako se bodo stvari razvile, po drugi strani, pa me  je popolnoma šokiral... in ustrašil, .... in ni da ni...

ko sva se o tem pogovarjala, mi je rekel, da je bolje da za vsak slučaj raje počakava, in pač povedal resnico, da ga je strah,.....jest pa brez besed in uzaljena...

sploh nevem kaj naj si sedaj mislim, ......

kaj ve/vi mislite...


_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

Si pomisla, da ga je mogoče strah zate in za tvoje zdravje?

ja....
vem, da se sliši smešno, samo ta želja po družini... in sedaj te težave, zdej pa še ta šok....


_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

sakul, po moje ima tvoj dragi prav: ne vem, sicer kaj je mogoče narobe s teboj, ampak če bi morala na kako operacijo,  ne bi mogla it - in s tem tvegaš svoje zdravje in če je (zato, ker nisi šla pravi čas na operacijo) kaj narobe, tudi zdravje  ...
Naši ljubi se pač bojijo za nas. Ko sem jaz svojemu lubiju povedala, da ful krvavim (sem že bila precej , 12. teden), se tudi ni ustrašil za  , ampak zame! Si je rekel, da naj se zgodi karkoli, samo da bom jaz ok. Meni pa sploh na misel ni prišlo to - samo za  sem se bala...  Ampak v obratni situaciji (če bi bila možna), bi se gotovo tudi jaz bala zanj! Tak da ga razumem...
Če bi me recimo zbil avto in bi visela na nitki, pa bi mu rekli, da imam veliko več šans, da preživim, če mi splavijo , bi bil takoj za, sva se to že pogovarjala - da pač rabi mene, ne pa še enega otroka, tudi Ronja rabi mamo bolj kot sestrico... Pa si želi to , naredila sva jo zavestno (ni se ponesrečila, kot rečejo), je super oči in ima res rad najino že rojeno punčko! Tako da to nič ne pomeni, da si otrok ne želi ali da ne bo dober očka! Samo rad te ima! In to je predpogoj za to, da bo dober očka!

Saj testi (oz. rezultati) ne bodo trajali celo večnost! In ko delaš otroka - par mesecev gor ali dol! A ni boljše met otroka na čisto: da veš, da mu boš lahko nudila vse najnaj, kar boš pač lahko, v tistih prvih mesecih, ki so tako pomembni... Ne pa da nad tabo visi en oblak, da boš mogoče morala takoj po porodu na operacijo in bo bogi brez mamice, ali ga ne boš smela dvigovat, ne boš mogla dojit...

Tudi se prsi med še razvijajo in če bi tam kaj nastalo (bognedaj), bi to pomenilo veliko večji riziko zate - ker bi rak v lahko veliko hitreje napredoval. nočem te strašit, niti ne vem, če je to tvoja možna diagnoza, vendar pa ti probam pokazat dejstva, zaradi katerih je tvoj dragi preplašen... jaz ga razumem...

Ne it z glavo skozi zid, počakaj na rezultate, zrihtaj kar imaš za zrihtat, če bo kaj (upam,da nič) in potem se oba z veseljem lotita projekta ! rad te ima!

Ronja, se zelo strinjam s tabo.

Ronja je napisala vse , kar bi jaz. Zato se samo podpišem pod njen post.
Držim pesti , da bo s teboj vse ok.

--------------------------
Razvozljaj sama pri sebi zaradi česa si užaljena... Mislim, da tu tiči zanka.
Sedaj si zelo občutljiva in ranljiva, saj si pod velikim stresom. Dobro pa je, da je mož ostal racionalen in iskren, saj želi počakat, da se situacija reši najprej pri tebi, potem pride na vrsto vse ostalo. Tudi otrok.
Verjemi, da je zdaj njemu najpomembneje tvoje zdravje!
Povej mu, da v tej situaciji nisi in ne moreš biti najbolj razsodna in verjamem, da te bo razumel in ti stal ob strani.

Ti sama pa pozitivne misli v glavo, bodi potrpežljiva in trdna! Verjamem in upam, da bo vse ok pri tebi !

P.S.:Pa sporoči nam, ko boš zibala ...

_____________________________

ROŽICA

sakul....vem da si v težki situaciji, pa vendar....

se ti ne zdi neodgovorno, da bi v tem trenutku spočela otroka?

bog ne daj, ampak če bo potrebno kakšno zdravljenje....je že samo po sebi težko.....kaj pa pri nosečnici.
niti pomisliti nočem.

ne rini z glavo skozi zid, daj času čas.

predvsem pa ti želim obilo sreče in naraščaj ob pravem času.

_____________________________

...vox populi...

Sakul, sem še malo razmišljala o tej tvoji želji in se mi zdi, da je mogoče malo povezana tudi s tvojim strahom, ki ga nočeš občutit, ga pa občuti tvoj dragi.

PO moje je lahko ta tvoja noro močna želja, da bi spočela  prav zdaj, ne pa šele čez par mesecev, izvira malo tudi iz zanikanja možne diagnoze: nočeš sploh pomislit, da bi bilo lahko kaj res narobe... Nočeš se pripravit na možne posledice, ker enostavno tega scenarija nočeš videt v svojem življenju. Prav je, da pozitivno razmišljaš, vendar moraš tu mislit tudi na  in dragega: tudi če se vse skupaj dobro konča zate, lahko tvoja morebitna bolezen in zdravljenje zelo prizadane otroka in očeta.

Če ti kaj pomaga, en primerček: meni recimo zdaj nad glavo visi ta ogromni hematom - no, v resnici je v maternici, ampak malo se je tudi v glavi ugnezdil, hvalabogu, ker mi ta potem govori, da naj ne pretiravam. Če se premakne, mi lahko odlušči celo posteljico in moje ni več... Seveda se to ne bo zgodilo, vendar moram bit pripravljena tudi na to možnost.

In jaz sem razmišljala, kaj naj naredim s svojo malo že rojeno punčko: naj jo dam v vrtec ali ne - ko se rodi druga punčka, jo mislim imet doma, da mi ne bo prvorojenka nosila domov bolezni in da ne bo prevelikega ljubosumja in ker je še tako majhna (eno leto). Potem sem razmišljala, da bom zelo verjetno morala bit ves čas na bolniški, tako da bi bilo brezveze, da je mala v vrtcu, če sem jaz doma. Tudi če bi morala it delat, bi bilo to kvečjemu za 2 meseca, imam še ves dopust, tako da bi bilo čisto malo za seštukat in bi gotovo priskočila njegovadva na pomoč, saj sta to že predlagala in je bilo tako mišljeno za čez poletje, ko še ni bilo vrtca (zdaj sem jo pač mela doma, ker sem bila jaz doma). Tako da je v principu sploh ne bi bilo treba dat v vrtec.
Ampak - če pa se kaj zgodi, da jaz splavim, takrat pa ne bom imela porodniške in bom morala lepo v službo - in mala v vrtec in bi mi zelo narobe hodilo, če ga ne bi imela... Zato sem dala malo v vrtec.

Ker se moraš pripravit tudi na najslabše, ker če se že zgodi, je boljše bit pripravljen kot se takrat bavit še z vsemi posledicami nepripravljenosti. Ker v tem primeru bolezen še bolj grozna izgleda, ker ima še več posledic...

Itak bova obe kmalu rodili zdrave otročke, ampak do takrat pa je zanje najboljše, da sva pametni, je tak?

Želim ti, da dobiš čim prej rezultate, ki si jih želita! (ne morem rečt pozitivne, ker je v med. dostikrat boljše, če so neg, )

ja hvala vam...
res me je strah, in tega me ni strah povedat,... sem druagce en velik pesimist,... in vem da je lahko kaj narobe, zato sem pa tudi tkao hitro odreagirala ko sem videla bulo....

popolnoma me je presenetilo.... in mogoče res rinem z glavo skozi zid... ampak v tistem sem si tako zelooo želela že imet otroka... da bi vsaj videla kako je to.. če mogoče mlada umrem...

vem da mi moj zeli dobro, in ve/vi tudi,.... samo toliko stvari bi rada že doživela, videla... sedaj pa to...

sej vem da kompliciram, ampak ne morem iz svoje koze.....

res je ...vse bi rada imela na enkrat, pa ne gre.. k pa že dobr kaže, se mi pa vse zalomi....


hvala vam za vzpodbudne besede




_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

Sakul, popolnom se starinjam z Ronjo in vsemi ostalimi.
Vem, da preživljaš do neskončnosti težke trenutke, da ti sploh ni lahko. Vem pa tudi, da se tvoj dragi ravno tako boji zate do onemoglosti.
Jaz v tem njegovem razmišljanju samo vidim njegovo LJUBEZEN do tebe in ISKRENO SPOŠTOVANJE. Ne bom ponavljala, sploh pa ne Ronjinih besed, ki so ti lepo opisale situacijo, ampak po mojem je tvoj partner ful odgovoren in prav je, da zdaj malo počakata.

Mu pa povej, da si v teh trenutkih ful želiš pogovora, iskrenosti, nežnosti, saj prav v težkih trenutkih gradita svoj partnerski odnos.

To, kar bom zdaj napisala, nima veze z zdravjem, ampak moj primer; jaz sem z mojim že 13 let in še na začetku zveze /stara sem bila 18 let/ sem kmalu začela forsirat za otroka... Pa je moj rekel, da še ni čas, da si morava vsaj nekaj osnovnega uredit za stanovat, kar želi, da bo najin otrok imel kje stanovat. Takrat sem mu zamerila in jemalo to razmišljanje kot dokaz, da me nima rad. Ampak danes sem mu hvaležna, ker se je vse solidno odvijalo /beri: imeli smo mir v svojem stanovanju, ki pa še zdaleč ne bo kmalu končano.../. Saj ni poanta v vsem tem, hočem ti le povedat, da danes vidim in cenim vse to, da je takrat ravnal ODGOVORNO. In ljubim ga še 1000X bolj kot takrat.

Povej pa svojem partnerju, da si želiš spolnosti (če si jo res), ker ob tem čutiš močno povezanost z njim, da pa ga ne boš forsirala z zaradi . (oprosti, ampak tale slonček je res super simbol za ...ha,ha). Malo se nasmej, da se boš bolje počutila.
Pač naj poskrbi za zašito sam, da se bo lahko sprostil. Pomembno je, da ohranita telesni stik, božanje, ljubkovanje, tudi spolnost, saj se bosta tako čutila bolj povezana.

Vem, da se bo zate dobro končalo, pošiljam ti ogromno in pozitivne energije, Sončnica.

Ejo, piki miki, sakul, ne boš umrla! Tudi če bi bila diagnoza rak, je rak na prsih en najbolj ozdravljivih pri nas, imamo dobre kirurge in ne čakaš 100 let na vrsto kot pri kakih drugih zadevah. Sploh če ga najdeš v zgodnji fazi in sploh mlade punce ga dostikrat čisto prebolijo, se nikoli ne vrne in imajo potem otroke in je vse super!

Ti moraš zdaj samo na rezultate počakat, ki bojo lepo pisali, da zadeva ni maligna in potem hop v posteljo proslavaljat! Eno po eno, pa bo, okidoki? Moj oče vedno pravi: velike probleme se rešuje per partes: torej v tvojem primeru najprej testi, potem rezultati, potem bejbi . V roku enega leta imaš lahko še vedno vse to - to pa ja ni tako dolgo, ni res?

PS: poznam eno mamico, ki je že imela par let starega otročka, ko je zvedela, da ima raka na prsih. Ga je čisto prebolela, vsaj zaenkrat tako kaže, pa je že par let od tega, ampak tisti čas je bil zelo težek tako zanjo kot za njeno hčerkico, ki ni mogla razumet, da se mami ne more igrat z njo. Dojenčku to še toliko težje dopoveš, ta punčka je bila vseeno že 4 ali 5 let stara in se da nekaj zmenit znjo, lahko jo daš babici... Dojenčka pa ne. Rajši mu prihrani to in se najprej pozdravi, če bo treba in potem na bebice! Nobena diagnoza ni dokončna, pravijo! Če bi bilo kaj narobe, potem se boš tudi veliko hitreje pozdravila brez otroka, ker bo manj naporno in tako boš hitreje lahko čila in zdrava in imela super družinico!


< Sporočilo je popravil ronja -- 21.8.2008 16:30:11 >

Ja, pa tam, ko imaš: "Biti ali ne biti", BRIŠI ta verz, napiši BITI! in v to verjemi.

Pred petimi leti sem bila v podobnem položaju kot ti, našla zatrdlino v dojki, šla k svojemu osebnemu zdravniku, ki me je precej prestrašil (vem, da mi je želel dobro a kljub vsemu) tako da sem se že videla kako umiram. Dobila napotnico in k sreči našla super zdravnico na Metelkovi, ki me je znala pomirit in potolažit. Najprej so naredili punkcijo in s strahom sem čakala rezultate, na srečo so bili negativni. Ker pa je fibroadenom še kar rastel, so mi kljub temu predlagali operacijo. Najprej me je zdravnica poslala na pregled k dr. Hočevarju,  s katerim sva se dogovorila, da bomo še malo počakali, ker po njegovem ni bilo nič nevarnega. Tako sem dve leti hodila k njemu le na redne preglede. Kasneje pa mi je tudi on predlagal operacijo. Naredili so jo s popolno anestezijo, trajala je dve uri, na oddelku sem se zbudila in počivala še tri ure, potem sem sicer še malo "zadeta" šla domov. Bolečina ni bila huda (sem vzela le kakšen Lekadol) in čez 14 dni sem šla delat.  Po enem letu sva se z možem odločila za in januarja sva dobila sina, ki je zdravo, krepko dete. Sicer nisi napisala natančno, kako je pri tebi toda držim pesti, da bo izvid negativen, kasneje ti pa želim zdravega otročička!  Srečno!

draga sakul,

jaz sem imela podobno situacijo, sicer ne na dojki. da so vse izvide pridobili je poteklo skoraj pol leta. Bolečine so bile grozne in sem jemala ene močne tablete. Verjemi, da si takrat nisem želela zanositi zaradi strahu, da bi bilo zaradi tega z  kaj narobe. Čeprav sem mi glede tega ni bilo postlano z rožcami in sma si oba že kar neki časa želela.
Pogovarjaj se o svojih strahovih s svojim dragim. Meni so na začetku rekli, da nebom mogla normalno hodit, bodoče stanovanje pa je bilo v 4. stuku brez lifta  Si moreš mislt kolko je blo pretečenih solz, kolko vprašanj, strahov.Težko je vedet kako se počutiš, če tega ne doživiš. Ob mojem predragem, starših, prijateljih in sodelavcih mi je uspelo teh nekaj mescev prebrodit z relativnim optimizmom in hvaležna sem za vsak pogovor, ki mi je odvzel del teže. Tvorba ni bila maligna in zdaj imam sicer eno mišično glavo na stegnu manj, ampak lahko normalno hodim in tudi tečem

Na žalost je res, da vse pride ob svojem času. Po drugi strani pa uživi zdaj, ta trenutek. Počni kar te veseli, s svojim si vzemita čas za pogovor. Koker kruto se bo slišalo: si sama v tem. Pa ne me narobe razumet. Ti sama se moreš sprijazniti s situacijo, ki trenutno je, ljudje, ki so ob tebi so ti "le" v pomoč. Tale "le" je vreden največ kar lahko dobiš.

Držim pesti, da je vse vredu.   
Uživi danes



_____________________________

Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.
Pridigar 3:1

Sakul, upam, da si že kaj zvedela ali pa da si vsaj kaj bolj mirna. Veš v življenju pač nekaterih stvari ne moremo predvidet, se jim izognit, tako pač je. Ampak pozitivna naravnanost pa tudi veliko pomeni. Bodita močna s aprtnerjem.

žeže.. sem napisala pod naše zdravje...

vse je  v redu z mano.. mam lev jošk k ima veliko cist, ni pa nevarno... morm hodit vskao leto na pregled.

tko da... hvala vam za podporo

zlate ste


_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

Čestitam, sakul!!!
No, vidiš, saj ni bilo tako hudo počakat, a ne? Zdaj bosta pa lahko oba z mirno vestjo šla proslavljat in delat ! Držim pesti, da še to hitro uspe!

hvala 

_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

Me veseli, da je ok. Sorči, ker pišem šele zdaj, sem imela veliiiiiko dela v službi /otroci/.

Zdaj pa .