pred kratkim sem delala prakso v našem vrtcu in bi rada z vami delila eno izkušnjo, ki mi je ostala v zelo slabem spominu. Fantek pri kosilu ni želel jesti, vzgojiteljica ga je nekaj časa skušala prepričati vendar je vztrajal in na koncu celo vrgel krožnik po tleh, ona pa je pobrala in odnesla stran. Ta fantek je cel dan bil tečen in se hotel tepsti z ostalimi, skratka bil je neukrotljiv. Ko so starši prišli po njega je izgledal kot druga oseba, skočil je mami v naročje in se začel jokati da je lačen in da ga je vzgojiteljica cel dan tepla, jaz pa sem ostala šokirana. Bila sem ves čas zraven in lahko zagotovim, da se ga ni dotaknila niti s prstom, še več, imela je božje potrpljenje, meni bi poknil film. potem sem pa jaz povedala kako je bilo pa me je mama zelo grdo gledala in neki jezno zamomljala  in odšla. Sicer je delo z otroci zelo lepo in zanimivo, vendar so določeni starši in določeni otroci s katerimi se težko shaja.  To pa da se je ta fantek lagal pa mi je bilo grozno, ker sem vedno imela idejo, da se otroci ne lažejo. Zdaj pa razmišljam ali res želim biti vzg. ker se ne smeš niti obrniti in že dobiš sodbo od staršev.  Ja ravno te dni pa se je zgodila smrtna nesreča z malčkom, v tem primeru se strinjam da bi varnost v določenih vrtcih morala absolutno biti na višjem nivoju, vendar je to druga tema in nebi želela o tem govoriti, ker je preveč kruto. Rada bi vedela, kaj menite o dogodku s fantkom ki ni hotel jesti in je potem jokal da je lačen 

Vsaka služba ima svoje dobre in slabe strani. Ti pa pač moraš premislit, katera stran pri tebi prevlada. Če nisi sigurna v izbiro svojega poklica, si naredi seznam plusov in minusov tega poklica, potem se pa odloči.
Drugače pa, tudi sama sem učiteljica in vidim, da se marsikaj dogaja, a takšno je pač delo z ljudmi. A velikokrat je s straši težje kot z otroci.

Se podpišem pod Leniko

Sama občudujem delo vzgojieljic v vrtcih in učiteljic v šolah, saj včasih komaj sfolgam s tremi.
Sicer imam sama slabo izkušnjo iz vrtca - ne niti ni to izkušnja - hčerka ni hotela jest riža in ga je morala na silo, da je potem bruhala  (so mi povedale vzgojiteljice, da je buhala,  glede pisile hranjenja pa hčerka sama) - in še danes ne mara riža. A zaradi tega nisem ne gundrala, in si ne nič slabega mislila o vzgojiteljici.
Da pa otroci lažejo, starši pa jih pri tem podpirajo, je pa druga zgodba. Ti oroci svoje starše resnično ovijajo okrog prsta, starši sami pa se ne zavedajo, da bodo nazadnje sami in pa njihov otrok potegnili najslabše. Poznam eno punčko, ki ji staršem laže (na ist način, kot ta fantek) - je že dobesedno hudobna do drugih otrok, otroci pa se je izogibajo in je ne marajo v svoji družbi, ker je vedno nesramna, jih tepe, staršem pa vse pove v drugačni luči. In starši slepo verjamejo, da njihova punčka ni takšna.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Da se otroci lažejo-zmišljujejo, bi rekla da je to pri večini zgolj prehodnega značaja. Tudi meni se je zgodilo, naš je imel obdobje cca 1m, ko mi je razlagal kako so ga tepli v vrtcu. Pa sem se lepo pogovorila, da odrasli pač ne tepemo otrok itd., ga še malo povprašala in ugotovila, da si je glatko izmislil vse skupaj. Torej sem te hotela potolažit, da niso vsi starši enaki. Je pa to kar pogost pojav in je lepo, če imamo starši in vzg. enotna stališča, ker potem otročkom onemogočimo raznorazne manipulacije. Ne zdi pa se mi to nič takega, samo mama bi pa morala malce drugače odreagirati.

Problem je, da dandanes starši zelo čudno odreagirajo, ko gre za njihovega otroka, kajti v njihovih očeh je seveda njihov otrok najlepši, najboljši..... Imam občutek, da večina staršev ne more razmišljati racionalno in objektivno. Eni celo nočejo tako razmišljati. Pa je zelo lahko. Samo nase se naj spomnijo, kakšno so kdaj ušpičili, pa jim bo jasno, da njihovi otroci niso nič kaj drugačni.

Mene, če bi bila vzgojiteljica, bi me to zelo prizadelo, ker je velika verjetnost, da sedaj kljub vsemu starši mislijo, da se je to resnično zgodilo, kar je otrok povedal-vsaj po reakciji mame.

Pri nas je obratno. V vrtcu ga hvalijo, kako je vzgojen, da se vidi, kako se doma obnašamo, kako je priden....bla...bla... sama pa imam občutek, da imamo največjega divjaka doma in da najbrž ne govorijo o mojem otroku

Ne vem, jaz zaupam vrtcu, vsaj dosedaj. In tudi če smo imeli kakršna koli nesoglasja, smo jih uredili v miru s pogovorom. PRed vsemi vzgojiteljicami pa kapo do. Jaz takšnega pritiska, predvsem s strani staršev in manj s strani otrok, ne bi vzdržala. Zato od mene eno



_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Pa bi dodala še en svoj primer. Sem imela v prvem razredu otroka, ki je bil resnično nemogoč. Nonstop je prekinjal delo, nonstop je hotel biti prvi, posledično ga nihče ni maral,.. Ko sem na govorilni uri mami to (seveda na lepši način) povedala, je bil takoj nos do tal. Je rekla, da je njen otrok priden in da ostali njemu nagajajo, da je doma tako priden, da je doma povedal kakšna krivica se mu godi v šoli. Potem je več ni bilo na govorilne ure, prišel je pa na vsake 3 mesece oče. Na začetku 2. razreda je ta ista mama prišla do mene in rekla, da ne ve kaj naj stori, ker mu ne pride več do živega in ne ve kaj bi z njim, ker je ne uboga več čisto nič.
No jaz si mislim, jaz ga bom imela leto, dve, mogoče tri, ona pa celo življenje in če že pri 7-letnem otroku ne ve kaj bi, kaj bo šele ko bo star 12, 15,17.

Le kje je to pobral? Starši?

glede fantka bi bilo dobro, da bi se vzgojiteljica pogovorila z mamo, mogoče na govorilnih, ji povedala kaj se je zgodilo - saj starši znamo tudi slabe novice o otrocih prenesti, samo da so rešljive. potem bi morala mama biti en dan z njim v vrtcu in ga uvajati, če vzgojiteljica ne pride do živega.

pa otroci so ponavadi kopija staršev in tukaj ne moreš veliko pomagati

_____________________________

iz malega zraste veliko

Poklic učitelja in vzgojitelja sta zelo naporna. Menim, da se za poklic pedagoga primerni samo tisti, ki zares radi delajo z otroki, taki, ki jim je to "pisano na kožo". Če ti tako čutiš, potem boš dobra vzgojiteljica.

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Zato pa bi morale biti, po mojem mnenju, postavljene kamere. Mogoče se grozno sliši, ampak samo tako bi prišli do resnice. Ali pa imeti prostor, kjer so otroci, oz. eno steno v steklu, tako da starši lahko vidijo. Tako je bilo v našem prejšnjem vrtcu. Enostavno bi starše povabila, naj si otroka pridejo pogledat, vendar da jih otrok ne bi videl. Takrat bi verjetno jezik ostal za zobmi.

Res ni nobena služba super, vedno naletiš na neka negodovanja in očitke. Ampak če imaš rada otroke in ta poklic, potem ne menjaj poklica. Saj smo vsi žrtve "bednih" ljudi, ki jih je, na žalost, čedalje več.