Dober večer,

nikoli si ne bi mislila, da bom pisala pod tole temo (težave z zanositvijo). Vedno sem bila prepričana, da bom mama in to ne samo enemu, ampak večim otrokom. Pa žal, ni tako.
Z možem se že dalj časa trudiva z zanositvijo in nikakor ne gre. Dala sva skozi tudi nekaj preiskav, ki niso bile najboljše. To pomeni, da bova potrebovala pomoč zdravnikov, da bova lahko imela otroke. Napotili so naju v ambulanto za neplodnost.
Iz meseca v mesec se borim sama s seboj, ko pride M. Vsak mesec je težje. Razlog, da pišem tale post, je tudi v tem, da sem danes v sebi čutila kar neko nervozo, lahko bi se zjokala v trenutku... Res! Spet me je tako prizadelo, ko je prišla. Grozno. Sploh ne vem več, kako naj se spopadam s tem. Po vrhu vsega pa v službi vse govorijo samo o nosečnosti, dojenčkih, otrocih... Sicer se v pogovore vključujem in kadar sem med njimi ne čutim te žalosti, ko pa pridem domov, me pa zadene. Stisnem se k možu in kar jokam.
Nekateri mi pravijo, da ko bom odklopila in najmanj pričakovala, da takrat se bo zgodilo. Govorili so mi že pred kakšnim dopustom, da nazaj bom prišla pa noseča in bla, bla, bla. Za novo leto so mi voščili plodno novo leto ali plusek na testu... Kako naj pozabim in odklopim, ko me pa vsi spominjajo na to, da še nisem noseča????? A naj vsem razložim, zakaj se gre? Ali naj vržem ven kakšno nizko izjavo, da jih bo šokiralo? Nimam pojma!

Prepričana sem, da ima marsikatera izmed vas podobne izkušnje, morda še hujše. Vem, da mi težko poveste pravi odgovor, ali daste kakšen nasvet. Dovolite mi samo, da z vami delim svojo zgodbo in da me vsaj nekdo razume.

Hvala.

jaz na srečo takih izkušenj nimam, sem 3x zanosila v prvo, lahko pa ti povem kako je bilo z mojima staršema...

od začetka...
zaljubila sta se, se poročila, ustvarila dom, oče je prišel do dobre službe, mami ni bilo potrebno delati, sta rekla bo skrbela doma za otroke... a otrok ni ni ni hotelo biti.... 15 let sta se trudila, hodila na preiskave, obupavala, se že skoraj sprijaznila z dejstvom, da jima kaj drugega kot psička ne bo delalo družbe v starosti... začela sta počasi graditi hišo, da bi se ob očetovi penziji selila v lastno hišo... in takrat se je zgodilo... mama je zanosila, bilo je rizično, 4 mesece je preležala v bolnici, shujšala 10 kg, a volja in želja po otroku ji je vlivala moči, da je donosila in rodila mojo sestro. bila sta srečna... zdravniki so jima rekli, da če še mislita imeti več otrok naj delata na tem takoj, brez odlašanja, navsezadnje nista bila več mlada... a sta rekla, da skozi tak pekel več ne gresta, otroka sta želela, zdaj ga imata.... 6 let kasneje je mama spet zanosila, čisto nepričakovano... bila je stara že nekaj čez 40, ati je pa pravkar praznoval abrahama... točno 9 mesecev po njegovem abrahamu sem prijokala jaz na svet. spet veselje..... ko sva s sestro odraščali je večkrat pogovor nanesel na to, da si želita doživeti še vnuke....

letos je ati praznoval 81 let, pričakuje svojega petega vnuka in prav ponosen vsakemu razlaga, da se je trnova pot, ki sta jo z mamo dala skozi obrestovala.


ne obupat, moja dva sta živ in trden dokaz, da se da...

želim ti čimprej zagledati tisti magični + in uživati v materinstvu

_____________________________

Besedo KONTRA s proti razložimo in CEPCIJA je jasna brez vprašanj, tako se s kontracepcijo borimo, da bi bil na svetu kakšen cepec manj!

Ada vas ´ma rada!

Anonimna še kako te zastopim! Enako se je dogajalo meni, in se mi občasno še vedno dogaja! Ko se enkrat sprijazniš  s tem je malenkostno lažje, vendar pridejo hudi trenutki večkrat. Želim ti, da čimprej in na čimlažji način zagledaš  . Srečno!!!

Težko je pozabiti in odmisliti. Mislim pa, da ne bo čisto nič narobe, če boš namignila, da pač ne gre vedno vse po načrtih. Po mojih izkušnjah je resnica (tudi okrnjena, saj ne rabiš vsega razlagat) najboljša. Sama z zanositvijo nimam težav (z donositvijo pač). Sem pa precej od blizu spremljala zgodbo neplodnosti, kjer so od kretenskih ljudi padale obupne izjave - od trenutka, ko je ta par povedal, da ne moreta zanositi in sta v postopku, ni bilo več blesavih komentarjev (nekatere je bilo po pravici pošteno sram). Nisem čisto dobro razumela, če gre pri tebi sploh za to, za blesave komentarje mislim?

Vsekakor ti želim vse dobro .

Anonimna, še kako te nekatere razumemo! Skozi vse te in še več občutkov gremo tudi me. Pridruži se nam na debatah Upamo skupaj - ali pri IVF-jevkah, IUI-jevkah, klomifenkah, upajočih....tam smo take, ki vemo, kaj pomenijo besede in nasvete drugih a la 'samo sprostiti se morata'  in kaj pomeni vsakomesečno razočaranje. Pridi, tam smo same  ! 

Anonimna...  tudi midva sva bila na istem... obadva imava težave s plodnostjo in težko ali pa sploh ne bi nama uspelo zanosit... bila sem zelo zelo razočarana in žalostna ampak se nisem dala... le optimizem me je gnal naprej in to da vseeno obstaja možnost da bom nekega dne imela otroka pa čeprav s pomočjo zdravnikov.... in prav tako sva bila napotena v ambulanto za neplodnost...
in ta optimizem me je držal pokonci skozi postopek umetne oploditve ki pa se je obrestoval...dnes sem v 19 tednu nosečnosti in komaj čakava da bova julija zibala...
tako sva hvaležna strokovnjaku za neplodnost
dekle ne obupat, pozitvno moraš gledat naprej...
pridruži se na temi IVF/ICSI...ali na IUI in Klomifenke- tam so dekleta, ki imajo izkušnje in dobre nasvete in so naverjetne borke in to kljub dolgoletnim neuspehom...

Anonimna tudi jst te popolnoma razumem, porocena sem ze skoraj 2leti, in vsak mesec, ko pride  , me zvije od bolecine in zalosti. Moje prijateljice so ze vse nosece, samo jst sm tista izjema. Vem kako ti je!!! Najhujse mi je, ko mi kaka od kolegic rece, naj se samo sprostim, pa da bo...lahko njim govort, ki jim je uspelo v prvo!!!Jst sem bla tudi sproscena prvih nekaj mesecev, ko pa gre leto mimo in se vedno nic....je pa tesko biti sproscen in ne misliti na to. Jst vsakic upam, da tokrat pa bo.Potem sledi rdece razocaranje, jok, zalost in obup, nato to sprejmes in gres spet v nove boje. Hudo mi je tudi, ko mi kdo rece, da kaj cakam, da sej sem porocena, pa da mam hiso in dobro delo....matr bi jih nekam poslala, nevem kako je folk lahko tako neumen, da ne razume.
Drugi teden grem na laparo in komaj cakam, da bo to za mano!

Anonimna, še ena.

Tud jest te čist razumem, kako se počutiš in kaj se s s teboj dogaja.
Tudi sama sem na istem kot ti.
Bi pa včeraj mojmu šefu vrat zavila, ko je reku da si ne zaslužim odlične ocene kao samo zato, ker sem bila lansko leto kar nekaj v bolniški, no da drugač pa je vse OK...
Folk si sploh ne predstavlja, kakšne preizkušnje dajemo čez vsi tisti, ki ne moremo brez pomoči zdravnikov zanosit! Bi jih tud jaz nekam ! Včasim me ma, da bi od bolečine zakričala in povedala resnico, vendar se potem rajši na tihem  in grem naprej!

Ja, punca/punce ne smemo obupat, gremo naprej!

Anonimna pridruži se nam na forumu Upajmo skupaj!  vsem skupaj!

kjer je volja je pot...ampak vseeno mi je hudo...

Bravo neela 

< Sporočilo je popravil Bonnie_RR -- 18.2.2009 11:32:05 >

DOBER VEČER
Tudi jaz te razumem . Mi smo pa prvega naredili takoj sedaj pa 15let nič
OZ. 2xss
In to je to