Spet me napada depresija kot vsakih toliko...stara sem 24 let in sem totalno zabluzila. Po SŠ sem se po maminih prepričanjih vpisla na napačen faks in ga seveda pustila, kaj pa je bilo drugo za pričakovati, saj ne moreš študirat nekaj kar te ne veseli. Še dandanes sanjam o tistem kar bi v bistvu MORALA it študirat  SOVRAŽIM VSE LJUDI KI SO ME ODVRNILI OD TISTEGA. Sedaj imam družino v kateri se počutim kot v zaporu. Cele dneve doma, brez službe, brez prijateljev, brez prostega časa...z nikomer se nimam za pogovorit. Na trenutke si celo zaželim da bi vsega bilo konec, za mene. Ljubosumna sem na vse ki imajo vse to česar jaz nimam, tako močno ljubosumna da jih začnem sovražit pa čeprav mi niso nič krivi. Hodim okoli kot da nič ni in se pretvarjam, v meni pa vse umira, vsa volja do življenja, celo do najbližjih ne čutim več kar bi morala, sem kot robot ki čaka da se pokvari (beri umre).

ko bi le lahko zavrtela čas nazaj... Se opravičujem, nekomu sem morala to zaupati, ker danes je očitno spet vrhunec mojega "stanja", saj jutri bo verjetno že bolje ampak danes je groza. Mi je že lažje čim sem to dala iz sebe pa čeprav ne na glas...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ja, porodniška koga ubija, to mi je čisto jasno.... Ampak misli si, da je možno, da se zadnjič v življenju crkljaš s takim malim bitjecem. Ali bi hotela zamuditi to? Misli si, da je zadnjič, ko gledaš takega malega škratka, ki se ti smeji.... Ali bi hotela zamuditi to? Vsak dan je tak dan, ki ga nočeš zamuditi. Samo tega ne veš.

Sem ravno brskala nekaj po enem drugem forumu, pa je ena napisala tako dobro misel, nekaj takega:
Življenje je 10% tistega, kar iz njega naredimo
in 90% tistega, kar o njem mislimo, kakor si ga predstavljamo.

A ni dobra misel? Samo da ti zdaj narobe misliš. Še vedno lahko narediš vsak faks, ki ga hočeš naredit. Samo potrudit se je treba. A misliš, da sem jaz takoj visoko šolo naredila? Ne ne, nisem, sem delala ob delu. A misliš, da sem takoj šla na pravo šolo? Nisem ravno. Sem 11 diferencialnih delala. Pa kaj potem, če so prepreke na poti. Odmakni jih. Vse se da, če se hoče. A se ti sploh zavedaš, kako zelo mlada si še? Še vse življenje je pred tabo. Sploh ne razumem, zakaj ne verjameš vase, da to zmoreš. Zamisli si, da boš nekaj speljala in boš. Pika. Amen. Nehaj se smilit sama sebi in si naredi plan, kako boš to speljala. Je vseeno, če traja pet let ali deset. Važno da dosežeš cilj. In če si ga res želiš, ga sigurno boš.  

Med vsemi milijoni ljudi na svetu ti prav nihče ni enak. Si dragulj in posebnost že zato ker obstajaš, ker si edinstvena. Zato se ne smili sama sebi, ne pričakuj potrditve od drugih, ampak jim pokaži, da si in da živiš. Ne čakaj, kaj bodo drugi storili zate, prej naredi vse to sama in zmagaj.

Nihče ni kriv za tvoje odločitve, nenazadnje si se odločila. Kriva je tvoja labilnost in neodločnost.

Še nekaj sem se spomnila, pa ne bom znala citirat. Gre pa takole.
Tvoja podzavest so pihala, tvoj ego so tolkala, tvoja samopodoba so godala. Sama si dirigent svojega življenja. Al boste fušal, al pa izvajal najlepše simfonije.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Cmokec, to si pa tako lepo napisala!

Sem že malo oblj mirna.

Študij....vsi faksi so predaleč, dela ni za dobit tako da ne bo ne dela ne študija ob delu. To je tako ko ne živiš v prestolnici ampak bogu za hrbtom kjer sisrečen če imaš sploh normalno trgovino.

pa hvala za tolažbo...

tole ni kritika, ampak za vse odločitve si kriva sama in če nisi toliko odgovorna do sebe, da sprejemaš pravilne odločitve sploh še nisi odrasla

če nekaj želiš moraš to tudi storiti, namesto da to ostane skrita želja po kateri sežeš, ko gre kaj narobe.

mogoče pa tole tvoje življenje ni tako napačno, malo poglej iz drugega zornega kota, nekje se skriva presenečenje - tvoje življenje, tvoje odločitve. če si se tako odločila, mora biti tako tudi prav

seveda še ni vsega konec, to je šele začetek

_____________________________

iz malega zraste veliko

Gina, tvoja misel je terna. to je kar sem hotela povedati. 10% narejenega in 90% mišljenja.

_____________________________

iz malega zraste veliko

če je tvoje življenje drek, si obriši rit in pojdi s tega skreta, ter si ustvari življenje, kot si ga želiš.
In nehaj že enkrat druge krivit za svoje napake - naredila si jih ti!

_____________________________

TNTadej

Draga Anonimna,
danes obstaja študij na daljavo- vse delaš sama doma.. pozanimaj se,
tega je res ogromno! Treba bo delati, ampak ob vsakem opravljenem izpitu bo tvoja samozavest večja in večja in večja..ne boš se več počutila zapostavljene!
Poskusi!
Lp

Draga Anonimna!
Naše življenje je tako kakršno si sami ustvarimo. Lahko je "drek" ali pa "cvetoč rožni vrt". Ampak za to drugo je treba tudi kaj naredit. Dokler se boš samo smilila sama sebi in krivila cel svet za svojo nesrečo bo prvo. Ker pa imaš svobodno voljo in še celo življenje pred sabo lahko še vse spremeniš! Ko se boš odločila, da to ni to, kar si želiš in začela ukrepat, se bo tvoje življenje korak za korakom spremenilo v najlepši rožni vrt na svetu!
Go girl


_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Če ste bogu za hrbtom se pa začnite ukvarjati z ekološkim kmetijstvom/turizmom. Če ne drugega boste vsaj ohranili delovne navade. Dobi se tudi kaka sredstva o katerih je potrebno malo pogledati po

http://www.mkgp.gov.si/index.php?id=1037 

Pozdrav!
Imaš streho nad glavo?Imaš kruh na mizi?
Imaš družino,otroke moža,sorodnike.
Pomisli da nekateri še tega nimajo,pa vseno gurajo življenje naprej.Ja pomisli kdaj pa kdaj,da se drugim kdaj pa kdaj še slabše godi.
Dejmo primi se v roke,če ne boš sama zase urgirala,drugi ne bodo,ker nejbrž ne vejo kako reagirat.Lahko ti samo stojijo ob strani in pomagajo porinit naprej,ko greš spet korak nazaj.
Mislim,da nas je šla večina,čez obdobje dvomov:a je res to,kar sem želela in pričakovala od življenja?
Vprašaj se,kaj imaš rada,kaj te veseli.Poišči in zaženi se v delo,ki ti bo pomagalo odgnat črne misli.
Šola-faksi ni vse v življenju,drugače bi se morali vsi,ki nismo tako visoko lezli že zdavnaj pobesiti.

Življenje samo po sebi je velika šola,od nas je odvisno,kako jo bomo
izdelali.Ni važno,da si vedno odličen,tudi popravni izpiti nas nekaj naučijo,greš in popraviš napake.

Kar se tiče izobrazbe oz. poklicne orientacije, ti lahko rečem le to, da prisluhni sebi, da izveš, kaj si sploh želiš. Dostikrat obstajajo v življenju poklicne smeri, katerim pa ne damo možnosti, ker sploh ne vemo, da obstajajo, ker smo se preveč osreditočili na eno stvar, ki pa v danem trenutku ali situaciji pač ni več mogoča.
Napisala si, da si ljubosumna na ljudi, ki imajo več od tebe.Kako pa to veš, da imajo več? Mogoče imajo nečesa več, kar je zate pomembno, na drugi stani pa imajo primankljaj kje drugje, ki ga pa ti ne opaziš. Kaj hočem s tem povedat? Da imamo vsi ljudje nekje več, nekje pa manj, pa bodisi je to izobrazba, denar, otroci, družina, ljubezen..... Samo kriterije in cilje ima vsak drugačne.
Da te potolažim-najbrž smo vsi šli kdaj skozi fazo, ko nam je bilo težko in nismo vedeli, kako naprej ali nazaj. Pa smo se pobrali, počasi, ker smo iskali smisel v majhnih stvareh, ki lahko tudi osrečijo in ti dajo moči za naprej. Vsaj pri meni je bilo tako.
Življenje je nekaj lepega, če smo srečni. Srečo si pa kujemo sami.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Draga anonimna.....
Tud moje življenje je DRek in jaz ga veselo mešam Stara sem 25 let... še vedno na faksu... na napačnem faksu.... z napačnimi ljudmi.... z napačnim gledanjem na svet. Brez prave ljubezni.
Ne vidim smisla v tem kar počnem.

Ampak za vse to sem kriva sama. (dobro za faks je krivo eno ženšče, ki je na preizkusu glasbenih sposobnosti  za RP mislilo, da grem študirat solo petje  )
ampak v končni fazi sem se za drugo smer odločila sama.

Plavam po juhi ki sem si jo skuhala. In nameravam priplavat do svojega cilja... najbrž bo še trajalo olala časa.... ampak pri meni gre vse POČASI.

MOJ NASVET: Najprej se prisili k pozitivnemu mišljenju. Iz lastne izkušnje vem da je  težko ampak gre.... Potem počasi začni spreminjat svoje življenje. Ne pričakovat čudežev ker jih ne bo.

Predvsem pa spremeni svoje mišljenje o svojih bližnjih. Veš kolk naredi tvoje podzavestno čutenje. Prisili se da boš vsaj na zunaj mislila drugače.
Sčasoma boš ugotovila, da samo z mislijo lahko marsikaj spremeniš.

Dekleta,moja babica mi je vedno govorila:"tako kot si boš postlala tako boš spala."malo  zarjavel pregovor,mislim pa,da še vedno velja.

V ŽIVLJENJU SO TI DANE DVE STVARI: rojstvo in smrt!

KAR JE VMES, JE PA BONUS!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Draga anonimka! Svetujem ti vpis na faks, ki si si ga želela, le tako boš uresničila svoje neizpoljnjenje sanje in še bolje se boš počutila. Naredi nekaj zase in uživaj življenje...

Anonimna,
kar nekaj lepih spodbudnih besed so ti napisali že pred menoj. Se jim pridružujem, poskusila pa bom pogledati še z druge strani.

Vsak človek je svoje sreče kovač. Pa tudi odločitve sprejemamo sami in moramo stati za njihovimi posledicami. Vse to je res. Žal pa je vpliv okolja lahko včasih tako močen, da preglasi naše upe, želje in cilje. Nisi edina, ki si zato skrenila s poti svojih sanj.

Res je, da je edino na tebi, ali se ti bo življenje spremenilo na bolje. Nihče ne bo mogel tega storiti namesto tebe. Potrebuješ pa veliko spodbude. Kot vidim, je v domačem okolju nimaš. Pa nobenega pravega človeka v bližini, na katerega bi se lahko obrnila.

Vendar...
"Ko se ena vrata srece zaprejo, se druga odprejo, toda pogosto tako dolgo zremo v zaprta vrata, da ne opazimo tistih, ki so se nam odprla."

Vidim, da imaš internet. Pa to je lahko tvoj novi svet! Na ta način si lahko najdeš prijatelje in sorodne duše ter se z njimi dopisuješ  

To je vse kar sem želela dodati k spodbudam. Sem pa ob branju tvojega posta začutila še nekaj drugega. To, kar nam opisuješ, ni tvoj glavni problem, ki te teži. Se mi zdi, da nisi srečna s svojim , da on nima razumevanja za tvoje želje, da se ne pogovarja s teboj, ni pravih nežnosti... Ker, če bi se ob njem počutila kot ob sanjskem moškem, bi nam lahko dejansko povedala, da živiš idilično življenje, kjub temu, da se je zasukalo drugače, kot si si začrtala pot pred leti.

Zato, najprej: najdi si prijatelja, sogovornika. Potem bo šlo pa korak za korakom na bolje. Daj si novo življenjsko priložnost



_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Takele besede sicer niso moj običajni način pogovarjanja s takimi, ki obupajo nad življenjem, ampak ne morem si kaj, da ti ne bi napisala, da dvigni rit in se nekam premakni! Pa kaj potem, če ne živiš v Ljubljani - potemtakem bi bili vsi Štajerci, Primorci, Korošci in Prekmurci zafrustrirani neizobraženi totengrobarji brez kančka svetle prihodnosti.

Samo voljo je treba, nič drugega. Lenobo pa stran!