Pozdravljene!

Razmišljam, da bi se poleti, ko bo naša punčka stara 1 leto in pol, odpravili na nekajdnevni izlet v Budimpešto. Z možem sva vedno rada potovala, tako da znajti se v tuih velikih mestih ni nikakršen problem. V dvomih pa sem, kako bi bilo na poti s tako majhnim otrokom. Nisem nagnjena h kompliciranju, ne bi pa zaradi lastnih interesov in veselja otroka obremenjevala s stvarmi, ki mu mogoče ne bodo všeč.
Zanimajo me vaše izkušnje. Kdaj ste šli z otroci prvič na daljšo vožnjo z avtom? Mi smo sicer šli že s 5-mesečnico na morje, toda takrat je bila vožnja krajša. Sigurno je bivanje na morju tudi manj utrujajoče in stresno za otroka, kot pohajkovanje po velikem mestu.
Torej, zanima me, kako se je dogajalo vam, ki ste se za kaj takega vendarle odločili. Hvala.
T.

Na daljšo...hm pri 5m čez celo avstrijo do graza (smo iz kranja), pri 8m na Pag, pri letu in pol na Sardinijo.
Ta zadnja je bila seveda najdaljša...pot smo tempirali glede na njegov dnevni spanec...
od doma smo šli okoli 7h zjutraj (po zajtrku...), se ustavili prvič pri Palmanovi, šli na sprehod po mestu in potem na enem počivališču ob mestu pojedli "čorbico" - sem jo imela v termosu za hrano...potem pa previjanje in ob cca 12h dalje. Ob taki uri ponavadi spi, zato ko je zaspal smo samo vozili...spal je cca 1,5 - 2 ure ko smo zapadli v največjo gužvo pred Firencami... in potem smo se vozili mimo Firenc še kako uro in se ustavili ob morju, ko smo šli spet na sprehod...do večera, ko smo imeli ob 23.30 nočni trajekt (najeto kabino), kjer je spal do jutra.

Vožnjo je prenašal BP. Bolje kot sem pričakovala...tudi nazaj grede smo imeli samo en konkreten postanek na celi poti.
Pri nas zelo palijo cd-ji z njegovo muziko (otroško glasbo), pa fajn je če kupiš kako novo igračo in jo daš šele v avtu (imaš ziher kako uro mir), pa seveda ne pozabi na veliko hrane, pijače, prigrizkov...kako knjigico..
jaz sem si v avtu pustila plac tako, da sem šla lahko k njemu sedet, da sva se malo zabavala, ampak na srečo ni bilo veliko treba.

Srečno!

midva sva s tamalo tudi že zgodaj začela hodit naokoli....sicer je res, da ima že od malega super koncentracijo in jo zanima kup stvari....sem ji pa vedno seveda morala pot prilagodit....povsod nujno tudi nekaj kar je primerno otrokom npr. obisk igrišča, da se je znorela, pri ogledu znamenitosti list papirja in svinčnik ali fotoaparat (en star :)), vedno imam zanjo s seboj vrečko presenečenja (kakšno mini igračko, sladkarijo....), obisk zoo-ja, pa urnik pač prilagodit kolikor toliko njenim potrebam (hranjenje, počitek....)....
sicer je to vedno bilo vse bolj ali manj na meni, mož ponavadi ni imel toliko potrpljenja in ''sposobnosti organizacij''.....zato je bilo meni občasno tudi kar naporno, se je pa vedno izplačalo, sedaj 5letnica je super popotnica...in vedno komaj čaka, da kam gremo
aja, pa jaz sem včasih sicer bolj iz vraževernosti imela s seboj ceeeeeelo lekarno! kljub 1001 bolezni v vrtcu, mi na poti, celo v Aziji, ni niti enkrat zbolela
uživajte!

_____________________________

CARPE DIEM!

Z 10-mesečnim dojenčkom za 3 tedne z avtom in šotorom po Toskani in še južneje. Aja, pa kužka sva imela še s sabo. Ja, bilo je naporno, ampak posebno in nepozabno.

_____________________________

Rastemo in radi se imamo...:)

Mi smo šli prvič na pot v Provanso, ko je imela naša mala miss 7 mesecev. Kot sta že predhodnici rekli, pot si je pač treba prilagoditi. Mi smo štartali zelo zgodaj zjutraj (okoli 5:30), tako da je še kar lepo število ur spala v avtu. Dokler je spala, smo vozili neprekinjeno, da smo naredili kar največ kilometrov v miru. Prvi postanek je bil okoli 10. ure že krepko v Italiji na nekem Autogrillu. Tam so ji bili najbolj zanimivi tovornjaki, dogajanje na cesti, igračke v trgovini... Naša je bolj avto frik in se je res zunaj na parkingu čisto sprostila. Po postanku smo nadaljevali pot do Monte Carla, vmes smo se ustavili zgolj za noge pretegnit, pa za kosilo, ostale obroke sta poštimala zadaj z možem (jaz sem vozila). Takrat se nisva več dojili, zato je bila logistika malo težja (flaške, mleko, frutki, sadje...), ampak je vseeno šlo presenetljivo dobro. Vožnjo je odlično prenesla in proti večeru, ko smo prišli do našega 1. postanka v Monte Carlu, je bila dobro razpoložena. Torej, prvi dan smo naredili cca. 800 km. Naslednji dan smo preživeli na Azurni, tretji dan pa smo šli naprej proti Provansi, kjer smo imeli v okolici Avignona rezervirano hiško. Ta razdalja je bila krajša, kakih 300, 350 km. Štartali smo po zajtrku in v zgodnjem popoldnevu smo se že kopali v našem bazenu v Provansi. Preostanek dni (šli smo za 1 teden - prvomajski prazniki) smo porabil za oglede - delali smo dnevne izlete, s tem, da smo se konec dneva vedno vračali v našo hiško. Tam je bilo tudi za otroke krasno poskrbljeno - otroško igrišče, velik vrt, bazen... Hodili smo po mestih in si ogledovali znamenistosti (Avignon, Senanque, Gordes, Aix-en-Provence, Arles, Pont du Gard...), vse je potekalo bp, ta mala je bila v vozičku, igračke in hrano s sabo in to je to.

Potovanja nadaljujemo, obdelali smo že marsikaj - Toscana (Firenze, Pisa, San Gimignano, Siena, Voltera), Torino, Budimpešta, Dunaj, Bratislava, Salzburg, Grossglockner, Heiligenblut, Orlovo gnezdo... - vse z našo, zdaj že večjo miss.

Vse se da, če je volja in čim manj kompliciranja. Pač ne hodiš ravno po muzejih in razstavah, vključiš kakšno otroško igrišče, sladoled , narediš dodatno animacijo (pri nas so glavna atrakcija metroji in tramvaji - z njimi bi se cele dneve vozila) in je.

Kar pogumno - če ste že prej veliko potovala, ni razloga, da ne bi še zdaj. Le malce si prikrojiš logistiko. Srečno!


_____________________________

..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček

Pri 6h mesecih z avionom iz Benetk v Španijo, pri 9h mesecih z avtom v Švico, pri 12h mesecih z avtom na Dunaj. Res da je naša pupa zelo nezahtevna, pa da se je program malo prilagodil njej (manj muzejev, več narave), ampka še vsaka pot je bila neproblematična in se mi zdi, da celo uživa v njih

_____________________________

- www.mojasobica.si -

Mi ze od njenega 6 tedna hodimo na daljse voznje, kar nikoli ni bil problem. Smo sli pa oktobra v London (stara je bila 2,5 leta) in priznam, da ni bilo najboljse za nikogar od nas. Ona bi se samo vozila z avtobusi in hodila na igrisca (to kar rada dela doma), se vedno je morala met popoldanski pocitek,.. Mislim, da v veliko mesto ne bomo sli vec skupaj, je bols it solo.