Pozdravljene!

Za mano je 3 neuspeli ICSI... Ko sem dobila , sem bila presenetljivo OK, zdaj pa je čisto drugače. ŽE več kot en teden se ne morem spraviti k sebi, čisto sem depresivna, otožna, nejevoljna,... Občutek imam, kot da so mi podivjali hormoni sedaj namesto med postopkom.
Ali ima katera izkušnje s tem in predvsem kako ste se pobrale? Sej ne vem, ali me je bolj zdelal neuspeli postopek ali je mešanica vsega ali kako, v glavnem jaz sem čisto OUT....

HVALA

Golobica82 -  za neuspešne postopke. Tudi za menoj so žal 3 neuspešni postopki. Sedaj sem menjala specialista in to zaradi terapije, ker namreč tudi mene so tile hormoni ful zdelali. Sedaj sem šla k Rešu in mi je dal kratek postopek - mislim da bo manj stresno (ne bo toliko časa špikanja kot pri dolgem postopku in že to me spodbuja k 4 postopku).
Mene tudi ful "prizadenejo" tile hormoni in sem čisto depresivna. Takrat poskušam biti čim več zunaj na zraku, si privoščim kako masažo, kako razvajanje, mogoče tudi kaki fajni žur, da se malo odklopim. Skratka, čisto te razumem in ne obupaj v teh časih, ker vem da so hudi!!!

Hočem pa še na nekaj opozoriti in mi je res zanimivo, zakaj specialisti tega nočejo priznati ali pa povedati nam puncam, ki smo v teh postopkih - imamo veliko verjetnost da dobimo raka na prsih!! Meni so se v teh 3 postopkih že pojavile 3 ciste, ki jih prej nikoli nisem imela - hvala bogu niso še rakaste - moram pa redno spremljati in hoditi vsako leto na kontrolo. Tako da punce, opazujte svoje telo v času teh postopkov - teh hormonov.

Želim lepe praznike!!!
m


_____________________________

Za mano je že 5 postopek neuspešen :-( Kdaj v 6. postopek, pa še žal ne vem! Nimam trenutno ne volje in ne energije za to :-(

hvala...

Ja sem pa tudi sama že brala o tem, kako rakotvorni so vsi ti umetni hormoni. Me je kar malo zmrazilo, ko sem prvič o tem prebrala in NIHČE od zdravnikov naju ni opozoril na to!!!
Poznam zgodbo mlade ženske, ki si je želela otrok, vendar s partnerjem nista mogla zanostii. zanosila sta s postopkom umetne oploditve (ne vem kateri poskus, vem pa da ne prvi). NA svetu je žal zapustila dvojčka stara 3 leta, ki zdaj obiskujeta mamico na pokopališču
Je pa res, da je to izjema in ne pravilo! PA tudi ni nujno, da je prišlo do raka od umetnih, ampak...
Sama bom poskušala še toliko, da greva po najine pingotke, pol bomo pa vidli kako in kaj...

hormončki, hormončki, hormončki...nikakor niso enostavna zadeva...
kar se pa tiče počutja po neuspelem postopku bi pa rekla takole: mene je vsak postopek potolkel in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem "prišla k sebi" to je le zelo zelo stresna zadeva, še bolj postane zadeva stresna če okolica (služba, kao "prijatelji") vedo v kaj se spuščamo, večinoma so pripombe pozitivne, se pa najde tudi kakšna takšna pikra ali povsem neumestna...in če se postopek konča neuspešno je za vse nas še hujše...ostali rečejo ah no, bo pa drugič boljše ali kaj podobnega v tem smislu, me pa ostanemo same v najboljšem primeru z razumevajočim partnerjem. Me smo tiste, ki smo si risale zgodbo o nerojenem bitjecu ki ga bomo nosile pod srcem, me smo spremljale vsako spremembo v telesu, me smo tiste ki smo se trudile biti trdne pred drugimi...in me smo tiste ki smo izpostavljene ogromnemu stresu...me bi si morale vzeti čas in ne hiteti v nov postopek, me si moramo dati dihati, in me moramo pustiti telesu in duši da si opomore...ne moramo pričakovati, da bomo lahko takoj naslednje jutro polne energije obrnile nov list...


_____________________________

[img]http://lb1f.lilypie.com/hVkrp2.png[/img]