Pozdravljene!

Moj dvo letnik, se je obupno začel obnašati. Že ob njegove rojstvu sem se odločila da nanj ne bom kričala, in se bomo o vsem zmenili in uredili na lep način. Vse je šlo super sedaj pa je stanje nekako tako.....

Zjutraj ga je treba na lep način prepričat da vstane drugače je vik in krik, prepričat ga je treba da gre na kahlo ( s tem da na kahli bereva knjižice), da si obleče bundo in kapo ter da obujemo čevlje. Če katero koli od teh stvari naredim na silo (beri če se mi mudi) sledi kričanje, metanje po tleh..... . Enako ko pride iz vrtca, niti 5 minut se ne more igrat sam, mora biti mami non stop zravn in ga zmotivirat za kako igračo, vse mu je dolgočasno. Razen sestavljank, pri katerih je lahko tudi 1h vendar tam pa moram biti zraven ker jih še ne zna sam. Če se ne igram z njim ihtanje in podobno, če rečem da česa ne sme trma, metanje po tleh.... če je kaj drugače kot si on predstavlja (recimo nekaj bi rad naredil sam pa jaz to spegledam in naredim jaz, recimo pospravim igrače v škatlo) spet trma. Tako da danes ko mi je prišlo vsega vrh glave in ga pustim naj se trma ter mu ne ugodim je jok že cel dan. Sedaj pa se seveda jaz počutim slabo da kakšna sem, ker mu ne posvečam vsega časa. Ampak recimo poleg njega še kaj pospravim in vam zdajle tole pišem.

Ne vem, to da sem ga razvadla mi je jasno, ampak kje napake, kaj naj naredim, ali sem kruta če od njega zahtevam da se je saj malo sposoben sam zaigrat, če ga pustim trmat. Rabila bi kako vaše objektivno mnenje.

Lp

_____________________________

Mala maja

Moje mnenje: premalo "oštra vzgoje".

Dve letnik se je vsekakor že sposoben sam malo zamotiti.

Te pa ne razumem, a te je strah, da bi pojokal? Da bi potrmaru? Ma nej, jst mislim, da je to del vzgoje. Enkrat mora videt, da se ne suče vse okoli njega in da je za določene stvari pač treba počakat. Pa če se vrže po tleh, pa naj leži tam. Pa zdej ne mislim, da ga kr samega pustiš, ampak ne vem, ko greš pospravljat, ali pa kuhat, mu pripraviš kakšno igračko in rečeš : Tole še pobrišem... in potem pridem k tebi. Ti pa ta čas nariši eno rožico za mene (pač karkoli dela). In pojdi naredit svoj del. Če vidiš, da se lepo igra, ga vmes še malo pogledaš, pohvališ kako priden je in tako naprej, dokler ne končaš opravil. Moraš bit pa vztrajna in pomoje mu s takim načinom pokažeš, da ni nič narobe, če je malo sam, ker mora mami tudi druge stvari uredit.

_____________________________

Ali poznate najzanesljivejše sredstvo, s katerim lahko pahnete v nesrečo svojega otroka?
Dovolite mu, da bo počel vse, kar se mu bo zahotelo.

Je že tako, da starši znamo najboljše vzgajati TUJE otroke .
Enkrat sem že pisala, da pri našem ( 2 leti , 2 tedna) se še najboljše obnese:
- mu dati občutek, da o nekaterih stvareh odloča sam (npr. zjutraj mu pripravim dvojne hlače in mu rečem: Joj, Črt, kaj ti  misliš katere hlače boš oblekel danes , ko piha burja? (obojne so primerne za burjo) -Seveda se on velepomembno odloči in tiste mu oblečem
- ga vključit v gospodinjska opravila ( spet z možnostjo odločanja. Črt kaj boš s tatijem sesal ali greš z mamico pomit posodo)
- preusmeritev pozornosti 
- če trmari ga pustim, da se strmari do konca (redko ponovadi je kaj drugega bolj zanimivega)

če pomislim kolk sem bla jet pametna za tuje otroke-bi se kar zabrskala nekam  ker moja mala princeska je vsak dan bolj podobna
in dela točno to,kar se je meni zdelo (ko nisem imela otrok) nemogoče.

jest bom mojmu pustu, da v planičke odlaga do osnovne šole. 

Tudi jaz :).

Z drobnim tiskom, da se pogajamo o 95% stvari.
O petih se pa NE razpravlja in je tako kot rečeta mami in oči.

Postavi to mejo; potrebuje jo otrok in potrebujeta jo starša.

Kje je pa očka?

Saj vem pomoje sem res premalo načelna in premalo stroga.

Glede izbire mu vedno damo na izbiro in ga prepričujemo, saj to sploh ni problem, če maš 30 min da ga prepričaš v nekaj ali 15 min da se on odloči. To je vse lepo in prav tudi to funkcionira da mu stvar v naprej poveš in jo pote počasi sprejme in jo v ene 15 min že sam naredi. Pomaga mi sesat (drži sesalec, zlaga cunje iz pralenga v sušilni stroj....) Ampak to ne gre vedno. Mislim pridejo situacije ko se ti mudi, ko je treba nekaj enostavno naredit, ko res nimaš časa za njegovo neskončno sprenevedanje, ali pa ko nekaj ni tako kot si je zamislil on....in takrat trma.

Je pa res pomoje glavni problem moja popustljivost, zdajle ko sem malo članke brala sem se odločila, da bom vsak dan ga malo pustila da se bo sam igral, saj vsak dan malo dlje, ne vem najprej 15 min pote 30 min......pa se bom potrudila da ne popustim . Mislim da mu ne bo škodilo





_____________________________

Mala maja

Očka je bolj strog kot mami, samo ima zadnji mesev v službi glavno sezono tako da je bol malo doma. Samo njegova strogost je pa včasih prenagnjena in pretirana. Pomoje se bova mogla tudi midva malo pogovoriti o vzgoji.

_____________________________

Mala maja

A se še nista?

Kaj pravi pa oči os voji prenagljenosti in pretiranosti?

Kaj pravi o svoji prenagnjenosti? hm.... v tistem trenutku, se mu zdi najpametnejše dejanje, kasneje pa pravi, da ni prav ravnal.

Ne celovito se o vzgoji še nisva pogovorila, ker sva nekako računala na to da bova probleme reševala spotoma ko bodo prišli. Ampak kot kaže se bo treba saj v splošnem pogovorit.

_____________________________

Mala maja

Zgodaj sta začela .

Otroka se vzgaja do tretjega leta.

pri nas je podobno, le da burje ni

zadnjih 14dni je tudi naša pupa začela trmarit. zraven tako histerično joče, kriči, ampak ostanem mirna. pravzaprav mi je histerija tako smešna, da se komaj zadržim. če bi se ji smejala, bi verjetno explodirala od jeze. vprašam jo zakaj je huda, mi pove, potem ji razložim zakaj ne more tega imeti/delati, vrešči dalje, ampak ne popušučam. ji predlagam kakšno drugo stvar, kriči dalje potem pa nenkrat vidi, da ne bo nič iz tega in postane dobre volje.
podobno je bilo lani, reagirala sem enako in jo je po kakšnih 14ih dnevih minilo.

sem pa ravno danes razmišljala o tem, če bi bila tako sposobna reagirat, če bi imeli še dojenčka, ki bi mi npr. v naročju jokal, pupa pa bi vzganjala histerijo...

Evo mika točno tako je pri nas, reagiram tako kot ti... samo sem se ustrašila, da z takimi milimi ukrepi to ne more miniti.

Ko se tačne trmat, ga prašam kaj želi, če pove mu pove zakaj tega ne more dobiti,jok......

Samo  ne vem pa kako naj mu zbijem iz glave tisto da mora biti vse po njegovo......pomoje isto kot zgoraj, lepo mu poveš zakaj ne more biti vse kot želi on in konec....a mam prav?

_____________________________

Mala maja

Ne.

Ne rabiš nič iz "glave zbijat", samo mejo mu postavi, do katere lahko gre.

Hja, kaj pa vem, meni se tole, kar si opisala, ne zdi nič posebnega. Pač tipično obnašanje trmastega dveletnika, ki preizkuša meje in živce staršev.
Po moje vse kar lahko narediš je, da ohraniš čimbolj mirne živce, naj se meče po tleh, pa kaj, njegov problem, sploh če je to doma, kjer ni nekih nevarnosti (npr.cesta), kaj potem če se dere, naj se, če bodo frekvence prehude, pa reči, da te bolijo ušesa in ga pošlji dret se v njegovo sobo naprimer.

Kar se tiče skupnega igranja, bi ga pa jaz definitivno začela navajat na to, da mami nima vedno časa za igro, ker se mi zdi, da bo drugače čedalje slabše. Ko mu bo dovolj 'dolgčas' se bo že česa spomnil in se zamotil/zaigral. Saj vem, da je otrok večino dneva v vrtcu in se nam potem zdi, da se mu moramo tistih par ur 100% posvečat, ampak po moje je to bolj medvedja usluga, ker se otrok tako ne bo nikoli naučil sam zamotit in zabavat.

Pa čimbolj mirne živce ti želim.

No pri naši mali razvajenki smo pa odkrili način, kako takoj neha s svojim "trmastim" jokom in poskusi izsiljevanja.
Takoj, ko začne "jokati", "jokamo" tudi vsi ostali, ki smo zraven. In to točno tako izsiljevalsko kot ona. Prvič je mal čudno pogledala in takoj nehala jokat, zdaj se začne pa kar smejat zraven. In tako se spet vsi smejimo ...

Le da te potolažim,da mam sama otroka stara 8 in 6 let,pa še tudi pride do teh izpadov Ja,kot so že napisali,premalo stroga vzgoja,popuščanje...Dobro se zavedam svojih napak in upam,da jih pri  ne bom ponovila!!!

pri otročkih gre malo počasneje kot pri odraslih, ker nimajo izkušenj. na nas je  to, da ostanemo vztrajni, ker se bodo samo tako lahko naučili. če enkrat popustiš, si spet na začateku.

kot sem napisala, je naša pupa prvič trmarila dva tedna, lahko pa traja  dlje, odvisno kako močen karakter ima otrok. sigurno  bo enkrat popustil .

včeraj je naša spet trmarila, ampak z manjšo jakostjo , kot prejšnje dni. zgleda, da se bo počasi umirila.

trmarjenje  mi je res nekaj najbolj smešnega pri otrocih, zato nisem živčna  in verjetno prej mine.

malamaja pri vzgoji se mi zdi, da ni enega recepta, ki bi vedno pomagal. Tako moraš včasih pustit, da se otrok izkriči tudi na tleh. Nesmeš vedno popuščat. Tud naša je počela te stvari, pa je enkrat pomagal miren pogovor, enkrat povzdignjen glas, spet drugič pa se je mogla izkričat, da sva se potem lahko pomanile. Neverjetno kok so dve letniki pametni! Koliko razumejo.

Dvoletni otrok ne more razumeti, da pa se tebi mudi v službo kaj šele posledic tvojega zamujanja. Meni je vzgojiteljica lepo povedala kratko in jedrnato; "Zbujajte se 30 minut prej pa bo!"
Ker namreč tudi mi smo imeli cele žurke zjutrej, ker bi rad še malo svoje igrače prekladal, pa obu bi se rad sam, pa nahrptnik bi rad sam nesel, pa vrata bi rad sam zaklenil, pa lift mora on poklicat, pa v stolček v avtu bi se rad sam usedel,...in midva skušava potrpežljivo čakat. Te stvari se mi sploh ne zdijo sporne, ker je to faza, ko začne osvajati ves svet, pridobivati na samostojnosti itd.
Naš se je tudi šele pred kratkim začel sam igrat in mi da mir pri gospodinjskih opravilih ampak smo ga "natreniaral". (5 minut, 7 minut,...) Nasvet: kadarkoli opaziš, da se je sam zamotil nikar ga ne ogovarjaj in se ne vtikuj v njegovo igro. Samo pusti ga!
Če se pa kaj ne sme, se pa ne sme! Tiste stvari, ki jih z možem ne dovolita pa morata biti vztrajna do konca. Pri nas prakticiramo sobo. Ko se pomiriš pridi ven! In ko pride ven je čisto druga zgodba.
Moj zaključek je, da se ukvarjaš z normalno fazo živahnega in trmastega dvoletnika pri katerem moraš samo natrenirati svojo vztrajnost in odločni NE!

_____________________________

vanč

Imam prijateljico, katera je svoji punčki od samega začetka posvečala vsako možno sekundo. Ta mala se nikoli ni sama igrala, mama je vedno bila zraven. Tudi če so na obisk prišli drugi otroci, je mama vedno tista, ki vse otroke zabava in ta malo usmerja: kaj naj komu reče, kaj naj naredi, ali hoče to ali ono... Punčka bo januarja stara 3l in je še vedno isto.

Jaz pa naredim tako: če imam kaj za opravit potem pa lepo povem, da naj se malo sama igra npr. pogleda kakšno knjigico, nekaj nariše, sestavi verižico inpd in da ko mami konča, da se bomo potem vse tri skupaj igrale.
Ema je že velika in to razume, Lara pa se malo igra, potem pa se mi obesi okoli nog... ampak starejša je, boljše je


_____________________________

Moji sončki
24.1.2004 Ema
06.8.2006 Lara
31.1.2009 Erik

ko se ti nekaj mudi, ali je na vrsti stvar o kateri ni debate potem zagrabiš in nardiš. takrat naj mulc se dere, meče ob tle in se na repalnice postavla, mene to sploh ne zanima. če je treba lase umit je treba lase umit pa če za to ve cela soseska ali blok - po tuljenju seveda. če se je treba oblečt ga zagrabiš in oblečeš. nobenega pregovarjanja. spliš je enkrat dobro rekla..no večkrat je rekla. kar je treba ni težko! in konc debate. mene ne moti tudi če tla radira sredi trgovine če si zamisli liziko jaz pa rečem ne. takrat je ne in konc debate!

res mu boš mogla postavit mejo in se je držat. recimo igranje. če imaš za posesat rečeš, zdej bom posesala ti se pa teh 15 min sam igraj. pa se bo vrgel v tla pa te vlekel za nogo ampak sori dečko zdaj jaz sesam ti se pa zabavaj tako kot se hočeš. če se s tem da radiraš tla zabavaš pa tudi prav. v glavnem ne popuščaj.!!!