Z možem živiva skupaj že sedem let.Najprej sva živela pri njemu doma, kjer sva živela s taščo. Problem je bila njegova sestra ki se je nenehno vtikala v najino življenje, čeprav ni živela pod isto streho z nami. Posledično je sledilo da sve se s taščo skregale in me je zasovražila. Potem smo se preselili začasno k mojim staršem. Dobili stanovanje v najem in sedaj je komaj velik problem. Sedaj ko bi morali živeti kot ptički na veji je največji pekel.
Z možem se sploh ne znava več pogovarjat. Vedno se samo kregava, za najmanjšo malenkost je ogenj v strehi.
Mene me vse skupaj mineva iščem tolažbo v delu vedno manj sem doma ker doma nimam kaj počet.
Trpim zaradi hčerke ki me ne vidi, ampak menim da je bolje da ne vidi kot da vidi kako se kregava in kako potem jočem ker mi je hudo.
Nikakor mu ne morem dopovedati da naj z menoj ravna malo bolj lepo, ne rabim da me nosi po rokah ampak samo malo spoštovanja.
Nevem kaj naj storim naj se ločim, naj ustrajam v taki zvezi in sebe pokopljem?
Želim si samo moškega ki bi me spoštoval ki bi spoštoval moje delo  moj trud in ki bi videl da sem tudi jaz zanj kaj storila.
Zelo zmedeno pišem tako kot sem zmedena sama, a po vašem zahtevam preveč.
Tudi jaz nisem idealna tudi jaz imam napake kot vsak človek ampak je potem potrebno z menoj ravnati kot s psom?

Absolutno si zasluzis moskega kot si ga opisala v tistem delu kaksnega si zelis!!!!

No, jaz ne bi naredila tako kot ti... ne bi se vrgla v delo ker s tem ne resis problema mapak bezis od njega!!

Najprej bi se vsedla in poskusala pogovoriti... morda bi se odpravila z mozem v kako posvetovalnico...

Ce vse to ne gre ...

Potem pa pojdi svojo pot, dobrih moskih je ogromno... ce tvoj moz noce biti eden izmed njih pa tud prav... Ni ti treba trpet niti tvoji deklici...

Srecno!!!

Ne beži od problemov.

Še najmanj pa beži od svojega otroka.

Če res nič ne pomaga, če si res poskusila vse, idi skozi edina vrata, ki ti prinašajo boljše življenje. In otroku. In možu. Očitno.

_____________________________

...vox populi...

Najprej se pogovorita, probajta iti v zakonsko posvetovalnico. Če ne gre, žal ne vidim izhoda, kot da greš.

Tudi meni se je dogajalo isto. Dokler so se vsi drugi vtikovali v najino življenje, sem bila toliko zasedena s tem, da nisem videla pravega vzroka. Pred 3,5 leti sva se odselila na svoje. In sedaj, ko bi morala živeti kot v raju, saj sva končno naredila, kar sva si vedno želela, se je pokazal pravi problem.
Moj mož mi je takoj po selitvi povedal, da je on sedaj na svojem in njemu ne bo nobeden ukazoval, kaj naj dela. (Kot da prej mu je kdo?!)
Enostavno nisva več našla skupnega jezika. Z drugimi je lahko govoril, le z mano ne. In ko sem ga vprašala, zakaj se z mano ne pogovarja, je rekel, da mi nima več kaj povedat. Potem sem ugotovila, da ima "prijateljico".
In meni se je sesul svet. Skoraj dve leti sem vztrajala, sem bila pripravljena oprostit, če bi se vsaj malo potrudil in se z mano lepše obnašal in seveda s svojim otrokom. Ampak on ni, obnašal se je vedno slabše, kot da sva mu šla na živce jaz in sin, ker je "moral" bit z nama doma.
In potem sem se odločila, da tako ne bom več živela, ker to ni dobro niti zame, niti za mojega sina. Moj sin je star 15 let in ni hotel več bit doma sam z očetom, ker mu teži in ga dela živčnega. Ko sva sama s sinom je ves čas z mano in se pogovarjava, ko pride mož domov, se gre zapret v sobo, da ima mir. Ves čas je pri prijateljih, samo da ne gre domov. A je to življenje? Pa da mi še otrok začne bežat od doma, ker je fotr idiot.
Sedaj se ločujem in komaj čakam, da bo tega konec, da bova s sinom v miru živela.
Razmisli če je vredno, ker nekega dne bodo naši otroci živeli po naših vzorcih, tako da boš tudi otroku zaj......... življenje.
Meni je moj rekel en dan: Mama, če ti praviš, da se je treba borit za tisto, kar ti je pomembno, zakaj se pa ti ne boriš?
Pa še prav ima. In zdaj se borim. In vem, da mi bo uspelo.
Aja, verjemi mi, da boljše ne bo, kvečjemu slabše.

Ne izogibaj se svojega otroka!!!Če je tvoj mož nesramen do tebe ne bit še ti do hčere!Z izogibanjem ne boš rešla nič!Vse te bo počakalo!!!
Čimprej se pogovorita in če ne bo pripravljen se malo spremenit...Kaj pa vem,jaz bi šla!Vem da je lažje govorit kot naredit,ampak tako pa ja ne moreš živet večno!!

Absolutno ne zahtevaš preveč! To je pa ja osnovno, kar si zaslužiš. Spoštovanje.

Jaz sploh ne bi ostajala dalj v službi, ampak bi prišla domov in z otrokom kam šla. No, če bi se že šla izogibanja.

Je pa najbolj pomemben pogovor. Pa saj veš, z glavo skozi zid pa tudi ne gre, a ne?

naredi vse, kar lahko, da se pogovoriš z njim. samo pogovor lahko reši to vajino zvezo. povej, kaj bi rada, kaj si želiš in hkrati, kaj mu ti sama  lahko nudiš.  vzamita si nekaj časa zase, pojdita kam sama, dajta si čas in priložnost, da spet najdeta drug drugega. če je treba, tudi s posvetovalnico ali kako drugo strokovno pomočjo. in potem bo tudi otrok prišel na svoj račun.

prosim, zelo te prosim, ne zakoplji se v delo. to je izredno slaba varianta. dokazuj se v družini, pokaži, česa si doma in v odnosu sposobna, da te bo znal ceniti, ne v službi (tam on ne vidi tvojih kvalitet) (to seveda ne pomeni, da se moraš doma raztrgati zaradi njega!). ne postavljaj dela pred družino zato, ker se tam lahko dokažeš in da se "izogneš" težavam doma. ker se jim sploh ne.

pogovor, pogovor, pogovor. in karte na mizo, z obeh strani.

veliko sreče!


_____________________________

na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?"
starši: "vse!"
predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"

Povej mu absolutno vse kar te moti, čisto vse nič ne zadržuj v sebi, ampak ne se dreti lepo mirno potem pa naj še on pove tebi vse kar ga moti, in bosta videla kako se bo izšlo in če se še splača vstrajati v zvezi ali ne, bosta pa se morala resnično več pogovarjati, nikakor pa zaradi tega ne pusti da trpi hčerka.

Jaz pa ne razumem tega, res ne. Kako se lahko zadovoljite z malo spostovanja? Kako vam je lahko samo malo dovolj? Spostovanje je temelj vsake veze, osnovna higiena v odnosu. Malo ni nic, je samo pesek v oci. Ljubezen ne pozna malo spostovanja, ljubezen pozna ogromno spostovanja, neomejeno in nepogojeno spostovanje, kadar je prava in resnicna. Malo spostovanja je samo izgovor, nepotreben kompromis za suzenjstvo, ki se mu z lepo besedo rece partnerstvo, se z lepso pa druzina, sama pa mu pravim najbolj prefinjena oblika zajedalstva in manipulacije.

Oprosti, ce sem te z mnenjem prizadela. Ni letelo osebno nate, ampak na vse tiste, ki ste in so zaradi malo spostovanja in malo ljubezni pripravljeni preziveti celo zivljenje ob nekom, brez da bi svojega resnicno ziveli. In zakaj bi te nekdo ne nosil po rokah ? Ali nismo zato v partnerstvu, da se razvajamo, da razvajamo drugega, da smo ljubeci in prijazni ? Zakaj ne nositi po rokah? Zakaj ne uživati?

Lepo napisano. Strinjam se z vsakim stavkom.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

tudi jaz..

Takoje bilo z nama predno sva se poročila, zadnjih nekaj mesecev. Bolj ko se je poroka bližala, hujše je bilo. Če se ne bi že od prej poznala, sigurno sploh ne bi vstrajala.

Predvsem moraš razumeti, da sta vstopila v vzorec iz katerega bo težko izstopiti. Namreč vsaka beseda, največkrat mišljena čisto normalo, je sprejeta kot žalitev, enostavno se sproži nek občutek užaljenosti, kr nekaj, kar naj bi s tisto besedo mislil. Iz tega nastane jeza. In ko si prizadet in jezen si nekako vzameš pravico, Sedaj se pa lahko derem, kregam, loputam z vrati. Bolj ko si prizadet, večjo upravičenost si vzameš za to.

Torej prvo je potrebno opraviti z jezo. Jeza ti ne daje nikakršnea dovoljenja za katerokoli dejanje. Predvsem si morata oba želeti, da drugega ne prizadene. In go pa prizadene, naj ta drugi na to opozori, opozorjeni pa mora takoj prenehati. Samo za to je potrebna močna volja in pripravljenost obeh.

Me pa zanima, se hčerka postavi med vaju in vaju miri ali govori, da to ni lepo ali pa je že sprejela tak vzorec obnašanja in je enostavno tiho? Ker če je hčerka že tiho, sta uspela tudi njej že vgraditi ta vzorec obnašanja. In ne glejta debelo, ko bo tudi ona za vsako stvar lahko prizadeta in si bo iz svoje jeze jemala dovoljenja za svoja dejanja.

midva sva najprej živela pri mojih, pa se je on moral prilagoditi meni in mojim navadam, potem sva šla k njegovi mami in sem se jaz morala prilagoditi njegovim navadam. po 4 letih sva šla na svoje pa sva se spet prilagajala eden drugemu. ko sva bila enkrat na svojem se nisva mogla domenit kdo bo glavni, ampak nekako nama je uspelo.

ne trmit svoje, vsak naj ima svoja področja ustvarjanja in svoja področja prilagajanja. seveda to velja za oba. največ pa bosta odkrila s pogovorom. samo ne čakat in čakat in čakat. kompromisi

_____________________________

iz malega zraste veliko