Zivjo!

Sem nova na forumu zato najprej vsen en lep pozdravček!
Morda je že bila kakšna debata v zvezi s tem, vendar jo bom vseeno načela.

Stvar je takšna, da sem pri svojih 30-tih počasi začela razmišljati o tem, da bi imela dojenčka. Vendar nisem 100%, da sem se prav odločila (nedolgo nazaj sem prenehala jemati kontracepcijo) - pač s fantom žviva v garsonjerici, plačo imam bolj slabo (porodniška bo pa seveda še veliko manjša), poleg tega pa me hkrati ob želji za otročkom, predvsem lovijo tudi dvomi in strahci o vsem mogočem: kako bo med nosečnostjo (imela sem namreč že dve operaciji na materničnem vratu), ali bo z otročkom vse v redu, kako bom zmogla ta "starševski tempo", bom kos vsem zahtevam, ki jih prinaša mala bebica in sarševstvo nasploh... pač polno skrbi in vprašanj. Pišem pa to zato, ker me zanima, če je morda katera od vas tudi imela podobne strahove in dvome pred zanositvijo oz. če jih morda imate (če ste v podobni fazi kot jaz). Ali ste bile vse, ki sedaj imate že otročke, in ste načrtovale nosečnost, popolnoma 100%, da si to želite in se s podobnimi strahovi, kakor se sedaj jaz, niste ubadale...?

Hvala in lep večerček!

Imam 7-mesečnega sinka in sem stara 29 let. Tudi jaz sem podobno doživljala - vprašanje glede službe, ki sem jo imela le za določen čas, pa drugih obveznosti, za katere sem imela občutek, da sem pa nenadomestljiva, in vprašanje ali sem/sva pripravljena na takšno odgovornost in odpovedi...  Ko zdaj pogledam nazaj, pa je bilo vse brez veze. S službo se je super uredilo, vse drugo tudi gre brez mene, jaz pa doživljam najlepše trenutke svojega življenja - še nikoli nisem bila tako srečna. Če bi prej vedela, da bo tako lepo, ne bi tako dolgo odlašala...

Lepo pozdravljena na forumu. Veš, midva sedaj drugi mesec delava na , pa sem začela opažati, da se mi vsak dan pojavi kakšno novo vprašanje - dvom v to določitev. Midva se bova v roku dveh mesecev preselila v sicer luštno stanovanje, ampak je pri njegovih doma.Sicer imava svoj vhod, ampak že sedaj veva,da to ne bo to. Potem,meni septembra poteče pogodba za dol.čas in se bojim,da mi ne bodo podaljšali (v peto!!) sploh, če bom noseča. Potem so tu starši, ki mislim, da bodo šokirani, saj v naši družini že ene petnajst let ni bilo "prirastka" in imam občutek, da sem še vedno njihova mala punčka. Res, ogromno je teh vprašanj. Seveda tudi to, da ne vem, če bom kos starševski vlogi, po drugi strani si pa nobene kolegice, ki sedaj ima dojenčka, nisem nikoli prej predstavljala v vlogi mamice. Pa še to sem opazila, da se zdj vedno po "akciji" sprašujeva, če je mogoče uspelo in tudi vmes tega, da delava  ne morem spustit iz glave. Psiha je res hudo naporna stvar.
Glej, kar se tiče tvojih let je verjetno že kar čas, da se odločita za ta korak, pa tudi to je dober znak, da imata kje stanovat. Glede službe ti ne vem svetovat, ker je danes prav malo srečnežev, ki bi lahko rekli, da jim ni treba mislit na finance... Odločitev je vajina. Kaj pa mož (fant) pravi?

Mislim, da so strahovi in dvomi čisto normalna reakcija, ko razmišljamo o starševstvu. Jaz na prvo mesto če zmeraj postavljam željo. Če si želiš otrok, jih imej sedaj. Z leti ne boš nič bolj sigurna, lahko se celo zgodi, da h svojim strahovom dodaš še kakšnega več.

Živjo in hvala za odgovor. Saj vem, da nikjer ni popolne situacije... in očitno se tudi druge ubadate s podobnimi vprašanji kot jaz... No, mislim pa sem v najinem primeru bolj jaz ta, ki se sprašuje vse mogoče in sekira zarad vseh mogočih zadev. Moj fant je bolj flegma , pač: "bova že, če hočeš dojenčka ga bova pa imela..." Tako nekako... Zavedam se, da ni tako kritično - kot si rekla, stanovanje imava (za silo), oba imava službo za nedoločen čas..Saj kot pravim, bolj me tarejo skrbi povezane s samim starševstvom ipd.

Želim vama veliko uspehov pri načrtovanju vajinega naraščaja in brez prevelikih skrbi.. ko bo mala kepica prišla na svet bodo vse te skrbi pozabljene (tako pravijo)

by by

Tudi jaz sem čakala na pravi čas - stara sem 36 let in imam 5-mesečnega dojenčka. Zakaj sva čakala? Preselila sva se 100 km od doma v podnajemniško stanovanje, službe še niso bile čisto zagotovljene in sva si želela najprej zagotoviti eksistenco. Zdaj imava stanovanje in dobre službe, ki bi jih imela tudi, če bi se za otroka odločila prej. Če bi danes bila v podobni situaciji, bi otroka imela že zdavnaj - na koncu se vse lepo poštima, res pa je, da se ti življenje, vsaj na začetku, postavi na glavo. Ampak to je dobro, ne slabo, zato kar pogumno, čeprav razumem in poznam tvoje strahove.

Mislim, da skoraj ni človeka, ki ga ne bi vsaj malo obremenjevalo, preden se odloči za ta korak. Midva sva oba imela službi za nedoločen čas, stanovanje preskrbljeno, dobro sva se razumela, za otroka pa se nama ni mudilo, čeprav sva lezla proti 30. Po poroki pa sva se nekako razumsko odločila, da bo, ko bo. In je bilo takoj - dete z medenih tednov . Sebe si še med nosečnostjo nisem povsem dobro predstavljala kot matere, bila sem pravi deloholik, rada sem hodila naokrog ...
Danes vem, da mi v življenju ni nič pomembnejšega kot  in moj možek. Prej pa otrok kljub temu ne bi imela - mislim, da je bilo ravno pravi čas. Boš videla, da se boš čez leta tem strahovom le še nasmehnila. Vse dobro ti želim.