Zdravo Pia in ostale!
Sem ti nameravala pisat na privat, pa bom kar tukaj povedala svoje. Najprej najlepša hvala za tvoje enkratno pismo, sem dobila takoj solzne oči in mi je zelo zelo toplo pri srcu. Ne morem verjet, da lahko tale RR tako poveže misli in želje in združi toliko topline na enem mestu. Smo res ena zbirka bab, ki imamo zelo hud problem, s katerim se spopadamo in z njim tudi rastemo. Jaz zase lahko iskreno povem, da sem postala boljša oseba zato. Znam ceniti veliko več stvari, ki se mi zgodijo in bolj strpno nastopam do ostalih. Torej je v vsakem dogodku moč najti tudi pozitivnost in ne preostane nam drugega, kot da to iščemo in UPAMO.
Medve bi imele PDP isti dan in tega tudi jaz ne morem pozabit, tako kot ne svojih dveh pikic, ki sta me zapustile. Ampak mislim, da mi je nekoliko lažje, sem se sprijaznila, da tako mora bit, da ne morem ničesar spremenit, čeprav še vedno ne vem ZAKAJ. Mogoče bom enkrat vedela, mogoče bom tudi v tem lahko našla kaj pozitivnega. Ja, ko je bil pa tvoj PDP je bilo pa zame grozno in vsekakor sem hotla takoj zvedet, da sta ti in tvoj :duda: ok. To me je tisti dan tako obsedalo in sem hotla na vsak način se prepričat. Sej veš, vse sorte gre lahko narobe, tudi ti bi lahko preveč trpela in jaz sem hotla, da doživiš vso srečo, ki meni pač še ni bila dana. Zato je tvoj mali zame nekaj zelo posebnega in ti želim, da bi zrastel v zelo fejst fanta in ti bil najlepša lučka v tvojem življenju (seveda tudi ati in bratec).
Kar se pa mene tiče pa zaenkrat šele začenjam s postopkom in sem včeraj šele dobila svojo prvo dozo. Ampak sem tako zelo čakala, da sem hodila en meter od tal. Kot ena huda vrsta zaljubljenosti. Verjetno ne veš zelo podrobno, ampak to traja 5 tednov pri meni.
Najprej cca 1 teden ene vrste hormon. Medtem čakamo na še zadnjo M, takoj drugi dan M pa začnemo vzporedno še z drugim hormonom in spremljamo rast foliklov, ko so dovolj veliki pa nastopi najhuje - punkcija. (Približno 14 dan, kot pri tvojem normalnem ciklusu.) Ampak po drugi strani pa je to tudi dan, ko se zgodijo tvoje pikice. To je kot s porodom, boli, strah te je, ampak po drugi strani pa tudi komaj čakaš.
No in ko so te pikice v epruvetki stare 3-5 dni jih vstavijo v maternico (to nič ne boli) in potem sledi čakanje. No, tukaj pa trpijo živci. Tvoje razpoloženje niha od začetne evforije, ko si 100 % da bo tokrat uspelo, pa do -100 %, ko si želiš kar prenehat s hormoni (to je tretji hormon, ki podpira nosečnost), ker "itak ne bo nič in ne boš nikoli mama".
In šele čez dober mesec bo tudi zame napočil dan za CB. No, ta dan ti pa zagotovo skrajša življenje za enih 5 let, ker to je pa stres, ki si ga lahko samo zamišljaš.
Upam, da sem tebi in tudi ostalim puncam malo orisala potem dogajanja, za nas je to pomembno obdobje, vsak dan pomislim, čez en mesec bom že nosečka- al pa ne?!?!
Tako da tvoje pozitivne misli nikakor niso bile vržene stran, četudi si ti danes tako čutila, vedi da mi bodo pomagale tudi čez 14 dni na punciji in čez 1 mesec pri CB.
Hvala, ostani z nami kolikor le lahko in poljubček tvojemu (mojemu) fantku.
lp Neni:rozica:
