Punce...zaupam vam..ker sama več ne vem dalje.

Imam krasnega fanta, skupaj sva že 8 let...od tega se 4,5 leta trudiva zanositi...tudi z umetno...a brez učinka. to naju je začelo "razjedat"..a po vsakem dežju se je vedno pokazalo tudi sonce...saj sva se znala pogovorit...nisva skrivala najinih občutkov.

pred 3 meseci pa se je začelo...partner noče več slišat o umetni...noče se več trudit za otroka, ne naravno, ne umetno, ne ....

dala sva vse na pauzo...v razmislek...bile so dolge noči jokanja, pogovorov, iskanju alternativ, iskanja časa, samo za naju, za počitek.......

pred dnevi pa je počilo....partner me ima rad, me ljubi, a naju ne vidi več skupaj....noče bit eden tistih parov, ki živijo (srečno) tudi brez otrok.
pravi, da mogoče pa bova imela z drugimi partnerji več sreče...a spet v drugem stavku pove, da on ne bo nikoli več imel otrok, da jih niti noče več...da bo ostal sam..in joče...jočeva oba...

ne vem mu pomagat, ne vem nama pomagat....a mi znate ve?

kako pa ste ve premagovale ovire vsakdanjega soočenja z neplodnostjo?

poznam par,ki jima ni uspelo ne z umetno ne naravno,zato sta se pogovorila in posvojila otroka.še zmeraj poskušata naravno zanosit pa ne gre.posvojenega otroka imata neizmerno rada in so družina pa sta ostala skupaj.

neplodnost je res hud preizkus partnerske zveze.

si morda pomislila, da je tudi tvojemu fantu hudo ob vsakem neuspehu? ženske pač gledamo bolj s svojega stališča, konec koncev smo me tiste, ki nas telesno postopki bolj prizadenejo. ampak  razočaranje ob minusu pa občutita oba...

morda potrebujeta samo čas, leto... brez postopkov, brez ciklusa OBMP. da imata čas zadihat, da užijeta življenje tudi drugače, ne samo tisto v večnem čakanju, kdaj boš spet na vrsti za naslednji postopek. morda v tem času naredita kaj zase, česar prej nista počela - kak nov šport, razvedrilo...

ko bosta za nekaj časa odklopila postopke, se bo morda tudi lažje pogovoriti, kako naprej. še v en postopek, menjava klinike (ne vem, če sta ves čas na isti kliniki ali sta kaj menjala), posvojitev... ali pa življenje brez otrok. ko bodo razočaranja zaradi prejšnjih neuspelih postopkov za vama, bosta oba trezneje gledala na situacijo.

Zdravo.

Žal mi je, da sta se znašla v tej situaciji. Ne bom pa leporečila. Moje mnenje je, da so čustva nadvladala tole situacijo z neplodnostjo. Ne bom rekla, da je to vzrok ali razlog, vendar je dejstvo zdaj tako: fant ne goji več čustev, ki bi bila dovolj, da bi vidva ostala par. Morda bi se to zgodilo tudi, če bi bil otrok. Tebi bi bilo seveda v tem primeru lažje, tega se zavedam.
Dvomim, da ga boš uspela prepričati v to, da ostaneta par. Mislim, da se je že izpovedal. Tudi to, da omenja druge partnerje, bi zame bil opozorilni znak. Sprašujem se, če ni morda on novo partnerico že "nagledal". Vem, da ti sedaj prizadejam dodatno bolečino, vendar dvomim, da ti on daje prosto pot k drugemu partnerju samo zato, da boš dobila od drugega moškega več možnosti, da prideta do otroka. Močno dvomim, da je to to.
Moje mnenje je, da se zaljublja ali se je zaljubil v drugo žensko, zato tudi ne želi v nove postopke, ker se po svoje boji, da bi se tokrat prijelo, kar bi mu, za čas ali za zmeraj, preprečilo odhod iz vajine zveze. Nekdo, ki reče, da se ne vidi v tej zvezi biti srečen brez otrok, nima namena niti posvojiti otroka, če s postopki ne bi šlo.

Razumem, da ti je hudo, vendar z glavo skozi zid ne boš mogla. Če se bosta sedaj dala na pavzo, bosta dolgoročno reševala zvezo, ki je že sedaj obsojena na propad, zamudila bosta veliko dragocenega časa. V sebi najbrž tudi ti čutiš to, je pa seveda strašno težko se sprijazniti s tem.

Mislim, da je vajine zveze konec in vsaka prisila ne bo prinesla nič dobrega. Žal mi je zate, vendar to boš prebolela in čakajo te nove zmage. V to verjemi in prehodi svojo pot v prepričanju, da boš nekoč v srečni družini obkrožena s partnerjem, ki te ima rad in otroki, biološkimi ali posvojenimi.

vem da ni isto a sta razmišljala o posvojitvi.. polno je otrok, ki nimajo pravega doma, ne čutijo topline, živijo v pomanjkanju ljubezni.... mogoče jima jo lahko data vidva???


_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

...iskala sva alternative...a nobena nama ne zapolni praznine....denarja za tujino nimava...v sloveniji pa....
tako da v posvojitvi, trenutno oba ne vidiva prave rešitve

Bi se kar strinjala z napisanim. Anonimna vredu si preberi ta sestavek, je res za razmislit. Mogoče je res enostavno "utrujen" od vsega tega, sama vem da ni lahko, ampak da omenja druge partnerje...žal, tudi jaz mislim, da hodita po robu prepada. Če bi ljubezen z njegove strani še obstajala, bi morala po vsem tem biti še močnejša, tako kot je recimo tvoja do njega...sedaj pa išče samo še izgovore, ti pa tudi.

Zgleda da v taki situaciji enemu popustijo živci in beži pred neuspehom. Poznam par, ki je po desetletni zvezi postopkih v tujini, urejeni vsej dokumentaciji za posvojitev, trdnem in ubranem odnosu na hitro zaključil skupno zgodbo. Ona je dobesedno sredi noči napolnila kufre in odšla novemu življenju naproti. Dobro poznam oba in vidi se jima, da sta se znebila velikega bremena in uživata v novem (samskem) življenju.
Jaz se sicer vedno za vse bojim do zadnje kaplje krvi, zato nisem najbolje razumela kaj ju je pičilo. Ampak res je da tisti ki imamo otroke ne znamo ceniti njihovega pomena za partnersko zvezo.

Poznam pa tudi par, ki ne more imeti otrok in živita sanjsko življenje. Vedno in povsod jih srečaš v paketu imata pa toliko hobijev in dejavnosti, ki ju osrečujejo, da redko lahko ujamemo termin za kavo.

stvari se razvijajo v dobro obeh...
manjkali so odločilni pogovori, predvsem iskrene besede z njegove strani...
tako da punce, ki ste v tem...ni dovolj, da vam partner pove da mu ni lahko..v sebi skriva še veliko večji obup...me se vsak mesec znova zjočemo...oni nas tolažijo..z nami jokajo..a nimamo pojma kaj prestajajo sami....
ne pustite se, da vas postopki povozijo...dajte si vmes čas, čas za ljubezen, dotike, objeme, čas za priajteljstvo in predvsem čas za oklop in pogovore...ali le čas, ki ga rabita vsak zase

bombonček...ko sem prebrala tvoj odgovor...me je naježilo..pomislila sem, kaj punca piše resnico, a jaz tega nisem hotela imeti za resnično, je res že tako hudo?
....direktnost ljudi je dobra......ne vem, vedno je več plati zgodbe....hvala bogu, da sem šla brat tvoje ostale poste, in videla, da si pač taka do vseh...
...a dobro da sem slišala tudi tvojo plat, saj sem vas o tem prosila, to je namen foruma, ne le 
...dala si mi mislit, vprašanja, ki so se mi porodila ob tvojem postu, sva s partnerjem "predelala"...hvala ti, tudi zaradi tebe zdaj ubirava boljšo pot...

Doživela sem "podobno" izkušnjo. Po dolgoletni zvezi sva ugotovila, da ne moreva imeti otrok. Šok, razočaranje, žalost, depresija! Stres in žalost, sta nas odaljila, predvsem njega. Pustil me je, ker je mislil, da bom z drugim lahko imela otroke in zaživela lepše življenje. Videla sem, da moške neplodnost bolj prizadene kot ženske. Povedala sem mu, da ga ljubim brezpogojno in da tudi brez otrok bo življenje lepo. Vztrajala sem mesece, mu pustila, da se najde in na koncu je prišel nazaj. O neplodnosti se malo pogovarjava, ker vem da je njemu težko in hudo. V postopek greva letos in ne glede na to ali bo ali ne bo uspešno bova skupaj - vedno. Tudi posvojitev ni izključena.

Upam, da se bo vse uredilo in želim ti vse lepo

Ps: Ne verjamem, da ima drugo.   

Sem pozabila dodati, da je tudi moj govoril, da noče imeti otrok in da bo ostal sam,
nisem ga nič silila, dokler ni lani on predlagal, da poskusiva z umetno.
Rabila boš le veliko potrpljenja, vztrajnosti in potrpežljivosti.

Srečno

težke stvari so in zgolj zamahniti z roko in reči ima drugo je nepremišljeno in poenostavljeno. Na vajini trnovi poti vaju je le malo zakrivilo, zopet bo posijalo sonce za oba v to sem prepričana. Le sama veš ali so bile njegove besede izrečene iz obupa in žalosti ali resnično pragmatično in izbrano. Jaz se bolj nagibam k prvemu.


_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko

Sicer sama nimam take izkušnje, imam pa kolegico, ki imata z njenim enake probleme. Sta tudi že prišla tako daleč, da bi šla narazen. Ampak po vseh neuspehih, sta se potem vseeno začela posvečat sebi. Odmislila sta otroka, hodita na izlete, živita polno brez otroka. Je pa res, da si ga še vedno želita..in vprašanje, kaj se bo še razpletlo tukaj.

Ti pa lahko povem, da je pa to vseeno res...velika verjetnost je, da bi z drugim partnerjem, lahko oba imela otroka. Tu se pa pač moraš odločit, kaj ti je bolj pomembno...mogoče zveza brez otrok, ali pa otroci s kom drugim...ki je ravo tako lahko tisti tapravi.

po eni strani se strinjam z ellie. Bom povedala eno prigodo ki se mi je zgodila: Lansko leto sem bila na neki operaciji in pred ordinacijo sedimo ženske. Neka gospa pride ven iz ordinacija vsa šokirana in reče ne bo mi treba na operacijo ker sem noseča. Vse ji seveda čestitamo nato pa reče 10 let se že trudim zanositi. Seveda sem jo vprašala kako da je po 10ih letih uspelo. Rekla mi je samo partnerja sem zamenjala in v prvem mesecu zanosila

Tak primer poznam tudi jaz. Bratova prijateljica se je trudila s partnerjem več kot 10 let, tudi v postopke sta šla, žal neuspešno. Potem je pa predvsem zaradi tega v njuni vezi nekaj zaškripalo, odločila sta se, da si vzameta malo "odmora" in ona se je spustila v kratko afero z enim tipom in po samo parih sp. odosih zanosila (zaščitila se ni, ker je bila po vseh neuspešnih poskusih prepričana, da ne more zanositi). Stara je bila 41 let ko je zanosila. Danes je to en čudovit 5-letnik, živi pa sam z mamico. Dolgoletni partner ni hotel zanjo več slišati, oče otroka pa tudi ne.... 

Drugače se pa tudi najina najboljša prijatelja trudita že ca. 4 leta, vse skupaj bolj slabo kaže. Najhujše je takoj po neuspelem postopku, potem se že nekako pobereta in zadnje čase se mi zdita vdana v usodo, da pač ne bosta imela otrok, niti se jim ne mudi v naslednji postopek... Kolikor je videti, se mi zdi, da bosta oz. da bi tudi brez otroka dobro shajala skupaj...

hvala ti, kako zelo se najdem v tvojih besedah....želim, vama vse najboljše v postopku

zvezdan...tudi sama se nagibam v k prvemu...to mi je včeraj tudi sam priznal.

ellie...težko je razmišljat, da je tisti pravi lahko kdo drug....ko imaš ob sebi osebo, ki je zate pravi, ki ga ljubiš, s katerim se želiš postarat...

Katy78...upam, da je tvoja prijateljica, po nesrečnih pripetljajih, zdaj končno srečna. glede najboljše prijateljice pa...kaj pa če sta v enakih težavah..le da se ti noče zaupat...časti ji kavo, in ji povej, kaj si slišala na RR mogoče ji bo lažje

punce (če kateri ne ustreza ta izraz..se pardoniram..in dodajam: ženske ) hvala vam...tako lepo vas je brat...tako lepo je slišat, da tudi v prepirih nisva sama.

Me veseli. Srečna sem, da si me razumela. Tudi za to sem ti hvaležna, da si šla brat moje poste za druge ljudi. Upam, da si me "dojela in začutila", da nisem (nujno) slaba oseba in da moji odgovori niso slabonamerni, čeprav vem, da povečini tako izpadejo. Večkrat mi očitajo ljudje, ki me dobro poznajo, da sem pesimist, da vidim kozarec vedno pol prazen. Da, res je, v takih situacijah vedno želim odkrivati temne plati, zato, ker so te plati vedno najbolj boleče. In če mora bolet, naj boli takoj, kajti tako so vedno tudi možnosti, da bolečino hitreje in bolj produktivno prebolimo.

Upam, da mojega odgovora nisi vzela za slabo. Če v sebi skriva resnico ali ne, to bosta vedela vidva. Vso srečo na vajin poti.