Lep pozdrav!

Imam zelo dobra prjatla, ki se že nekaj let trudita za  pa kar ni in ni uspeha. Včeraj je pogovor nanesel tudi na otroke in sem mal uprašal, če sta upravila kej preiskav, odgovorila sta da ja in da je vse vredu. Pravita da se njun pogovor vrti več ali manj okoli otrok, da sploh ne moreta odklopiti in vidi se jima da je to njuna velika stiska in v tisti njuni stiski jest nisem vedel kaj jima reči sem kar mal zmrznil z besedami!

Zanima me kako jima naj stojim ob strani, kaj jima naj rečem, kako jima dati nek optimizem?

Hvala vam že v naprej za vse nasvete!


Poljub 

< Sporočilo je popravil UnderEja -- 24.11.2006 13:58:12 >

poljub odvisno v kakšnih odnosih ste. Lahko pa ti povem svoje mnenje in kako name vpliva, ko me nekdo sprašuje in ko mi nekdo hoče pomagat. Jaz osebno ne maram, da me nekdo sprašuje, da mi nekdo soli pomat z različnimi nasveti, četudi vem da hočejo pomagat da bi mi bilo vsaj malo bolje, amapk enostavno ne prenesem. Lepo mi je, da me pustijo pri miru in ne začnejo pogovora, ko pa sem jaz pripravljena govorit in tudi začnem temo, potem pa sem vesela, da me poslušajo. Najhuje je, ko ti nekdo govori, saj bo, saj bo, ko bosta najmanj pričakovala pa bo. Imam zelo dobre prijatelje in zelo dobre sorodnike, ki vejo o najinih težavah, pa dokler nisem pripravljena jaz govorit o temu, je bolje da so ostali tiho, takrat ko pa spregovorim, pa je fajn da znajo prisluhnit, predvsem pa ne maram komentarjev, kako je unim uspelo, kako unim itd.itd. Se pravi, če se pogovarjam z osebami ki nimajo problemov s plodnostjo, potem mi fajn govorit o meni, o naju, o mojem postopku in ne o drugih ljudeh v istih težavah. Je pa neki najboljšega, če se lahko pogovorim z osebami ki imajo isti problem, takrat me pa vse zanima o drugih in rada poslušam o drugih. Zato mi tale RR res veliko pomaga.
to je samo moje osebno mnenje in moje počutje, kako pa tvoja prijatelja občutita in doživljata vse skupaj pa ne vem. Lahko pa jih kar sama vprašaš direktno, bo še najbolje

Midva se za otročka trudiva že 2 leti in 4 mesece, opravila vse ta glavne preiskave in ne najdejo nobenega fizičnega vzroka, da ne bi mogla zanositi, vendar mi to še ni uspelo. Najini prijatelji pa seveda imajo vsi po spisku. Sploh ti ne morem povedat, kako je to grozno, ko se samo srečaš z njimi npr. kje v mestu, ko se šetajo s svojimi vozički in kar v vrsti hodijo en zraven drugega... saj sploh ne veš kaj bi rekel, ko so tako v svojem svetu, čisto zaverovani v svoje otročke, kar tem za pogovor zmanjka... in potem samo čakam tiste brihtne izjave, ja kaj pa vidva čakata, kaj a ne bosta nič mela, no pa saj bo, to je psiha veš, kar mal odmisli pa bo, midva sva samo tri mesece.... za bruhat!!! Svetujem ti, da se izogneš takšnih kao tolažilnih besed, ker v bistvu ti, ki že imaš otroka, ki vidiš svojo materializirano ljubezen, nikakor ne moreš razumeti te bolečine. Jaz imam najraje, da o tem sploh ne govorimo. O takšnih stvareh lahko namreč govorim samo s pari, ki imajo enak problem ali pa so ga imeli.

Meni je najbolj pomagalo, če so me samo poslušali. Tiste izjave z katerimi vsi misljo da pomagajo samo še bolj bolijo.
Ko mi kdo reče, da naj vse skupaj odmislim pa bo, se mi lasje postavijo pokonci.

Če ste res dobri prijatelji, počakaj da sma načneta to temo, potem pa jima odkrito povej za svoje strahove, jaz svoji prijateljici nisem niti najmanj zamerila ko mi je povedala kako čuti. Zdaj se z njo odkrito pogovarjam o tem, pa čeprav ona še ne načrtuje otrok

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

Poljub, verjamem, da imaš dober namen, ampak dejstvo je, da občutke res poznamo samo tisti, ki smo v tem oz. tisti, ki so šli čez to. Zase lahko rečem, da mi noben, ki nima izkušenj s težavami pri zanositvi, ne more pomagat. Prav neumno bi se mi zdelo, da bi mi nekdo, ki je brez problema dobil otroke, govoril, da saj bo ipd. Da ne govorim o tem, da kako naj bi bilo vse v glavi. Če si samo predstavljam, da poznam najmanj en zdravstveni vzrok, zakaj ne zanosim, za okolico pa velja, kot da sva ena prenapeteža, ki se ne moreva dovolj sprostit, da bi otroka naredila.

Za moje pojme največ lahko narediš, če ju nič ne sprašuješ. Če imata onadva vaš odnos za tak, da ti bosta zaupala tudi kaj o svojih težavah, ti bosta že sama. Pa tudi, če ti ne bosta, ne misli, da to pomeni kaj slabega. Pač, o teh stvareh je včasih res težko govoriti ljudem, ki tega ne doživljajo.

Obremenjen in v stiski bi bil pa v taki situaciji do ene mere vsak, kdor je živ in ni totalno apatičen na vse.

Vsem se zahvaljujem za mnenja in pomoč!

Poljub