povejte mi, če je sploh kaka rešitev za tele male neprevidneže. poleg tega, da se vsak dan vsaj 10x nekam butne, kar ne izzove nobenih solz in da je že 3x padla iz postelje direkt na glavo, je še včeraj padla v vrtcu in si prebila čelo (na srečo ni bilo treba šivat  ). in še isti dan se je v trgovini fajn butnila v en rob, skoraj na isto mesto  stara je pa 15m. a mi lahko potolažite, da gre samo za kako dejmo-se-čimbolj-butat fazo, al je pač nepreviden karakter in bo taka ostala? kako huda poškodba bo morala biti, da jo bo izučilo?  res je, da nikoli ni bila previdna, ampak praktična na 2-3 mesece se nekak močneje poškoduje, in to že odkar se zna sama premikat 

je še kakšna s takimi izkušnjami?


_____________________________

na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?"
starši: "vse!"
predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"

Naš je star 2 leti, pa skoraj vsak dan dobi buško ali pa modrico... Ne vem - ravno zadnjič smo bili na vrtčeskem dvorišču in je bila zraven tobogana v pesku velika luknja... Če ni stopil 10x vanjo in padel, naj me vrag... Pa sem stala poleg in mu govorila, da je tam luknja, naj pazi, pa ni nič pomagalo... Itak pa nikoli ne gleda pod noge...
Jaz sem se že nekako sprijaznila s tem...

lp A

< Sporočilo je popravil Aja32 -- 5.10.2007 12:14:02 >

Naš je star 2 leti, pa skoraj vsak dan dobi buško ali pa modrico... Ne vem - razvno zadnjič smo bili na vrtčeskem dvorišču in je bila zraven tobogana v pesku velika luknja... Če ni stopil 10x vanjo in padel, naj me vrag... Pa sem stala poleg in mu govorila, da je tam luknja, naj pazi, pa ni nič pomagalo... Itak pa nikoli ne gleda pod noge...
Jaz sem se že nekako sprijaznila s tem...

lp A

Po mojem je en velik živček, hitra in posledično so tu padci. Pa verjetno še nepredvidljiva, saj je stara 15 mesecev.

Kaj pa vem, naša je pa že od vsega začetka zelo previdna.... si kar  zapomni opozorila na razne luknje, robove....

Odkar je shodila (pri 13 mesecih), še nismo imeli kakšnih omembe vrednih poškodb (hvala Bogu!). Seveda se občasno kam butne, se spotakne, ko teče, in pade, 1x je padla s postelje, ko je plezala po ograji, ampak kri ni nikoli tekla, eno konkretno buško je imela samo 1x.

Sicer pa kot je omenila srki, je še bolj na začetku, pa še ni povsem stabilna... očitno pa je tudi tip, ki je precej brez strahu... eni so pač taki, si veliko upajo in posledično pride tudi več poškodb. Saj ne veš, kaj je bolje - vse ima svoje prednosti in slabosti.

Zavaruj jo, kolikor se da, sicer pa.... potrpljenje!

To se dogaja zelo živahnim neprevidljivim otrokom,takim,ki se ne zavedajo nevarnosti,ki jih prav nič ni strah.Hitro so,vse hočejo naenkrat,da ne bi kaj zamudili in stem postanejo nepazljivi,po domače štorasti.

jaoj,če se spomnim koliko strahu sem dala čez z mojimi,sedaj nadaljujem z mojim vnukom.Povsod jih je bilo dosti in skoraj vedno so jih skupili.
Preveč za naštevat,bi roman do jutra pisala.sedaj je bolje,ko so veliki,le kakšna brazgostina je ostala.No ja najmlajša se je še pri 16 valjala po pločniku sredi Izole.Govorila je in govorila in nekaj razlagala meni in njeni sestri,pa ni gledala kod hodi,pa jo je kar naenkrat zamnjkalo,našla sem jo pod nogami.
Pa tudi naš Timi,kar na ravnem ga zmanjka,pa pogrne na nos.
Taki so,nič se ne da pomagat.

ja, ampak ona je shodila pred 13 mesecem, in je zdej že dovolj stabilna, da že teče.
mogoče je tudi moja napaka, da je ne ujčkam, kar se tiče plezanja na igrače (kolo, tricikel ipd.), vendar od tam še ni staknila nobene hude buške. skratka, učim jo, da se naj sama znajde, da naj sama ven spleza. pa še s kolesa se velikokrat spravi tako, da gleda popolnoma v drugo smer in je verjetno z mislimi že pri drugi igrači

verjetno je res, da bom morala potrpeti, ampak res mi je hudo včasih, ko jo gledam...
ah ja.





_____________________________

na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?"
starši: "vse!"
predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"

naša prva je bile ekstra previdna, se sploh ne spomnim, da bi kdaj ornk padla. je pa zato drugi otrok toliko manj. sploh se ne pazi.

bi rekla, da je to del karakterja. sčasoma je bolje, ampak še vedno pokairamo kakšno buško, premaknjen zob,....

_____________________________

iz malega zraste veliko

naša je shodila pri desetih mesecih in od takrat ni mira!
Razbit nos že štirikrat,prebita ustnica neštetokrat,kolena potolčena celo poletje,popraskana...tudi opekla se je že dvakrat na žarnici...da o buškah ne govorimo.
Kakšno minuto joka...potem pa spet divjanje naprej.
sedaj ima 22 mesecev in še vedno ni previdna,čeprav jo opozarjamo,svarimo...jo vlečemo stran od "kritičnih točk"...nič ne pomaga.

Očitno bo treba paziti nanjo še kakšno leto,dokler ne bo znala sama preceniti,kaj je nevarno in kaj ne.Pa ko bo že razumela,zakaj je ne pustim, naprimer, skakat po postelji ritensko,plezati po lestvi in vseh možnih ovirah,ki jih vidi,skakati v vsako luknjo.....

Nekateri imamo pač preveč pogumne otroke....ta izraz mi bolj sede kot neprevidni.

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Naša je tudi bila taka takoj ko je shodila (11 mesecev). Povsod je hotela biti, še malo nestabilna in posledice: nismovečštelikolikokrat padcev na glavo, prebito ličke (padla na vrata od popmivalnega stroja), buške, ... Sem se že spraševala, če bo ta otrok sploh dočakal dve leti. Zdaj je stara 27 mesecev in je hvalabogu malo boljše: je veliko bolj stabilna in se vsaj včasih zaveda, da lahko kam pade, tako da na glavo sploh ne pada več, se pa zgodi še kakšno odrsano koleno ali kakšna praskica po nogicah.

nas je zarad razvojnih tezav ogromno padal..pri enem letu sem bla na tem,da si omislim uno celado za epileptike...kaj vse je izvajal pri padcih...kolikor se je dalo smo ga lovili, pa vseeno je cepnil, najveckrat takrat,ko je bila moznost minimalna...to je bilo pogosto do drugega leta...sedaj je boljse, ceprav mi se vedno pada...kar tako na lepem...veliko preprecis, veliko se navadis....ampak roko na srce...ce bi jaz tko padla k tamal, bi se ze zdavnaj ubila, tko da ocitno tile tamali znajo po svoje tud past

Za naša dva lahko rečem, da je bila faza...smo hodili plavi in bušksti naokoli, da me je bilo sram, kaj bodo drugi rekli, češ kaj z otrokoma doma delava...  Pa so me v vrtcu potolažili, da nismo edini...  Zmeraj sem se čudila, kako lahko otrok poleg mene, na ravnem pade ....

Tako, da....bo minilo....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore