Evo, mamica še enega izredno nezadovoljnega dojenčka.

Pii nas je bilo do 5. , 6. meseca isto. Mislim, da je te prve mesece samo prejokal. Pa niso bili krči.
Razen če ni bil v naročju. Tako smo se prve mesece samo nosili. Tudi po cele dneve. Bilo je res grozno.
Če sem ga odložila, je bil v sekundi tak jok, kot da se mu nekaj zelo hudega dogaja.

Pa je postalo bolje, ko je začel sam sedeti in se igrati na tleh. Ko se je začel plaziti po vseh 4ih je bil sploh zadovoljen in zdaj je carsko v primerjavi s tistim kar je bilo prej. Jaz sem cel čas imela občutek, da bo sinko bolj zadovoljen, ko se bo lahko kam premaknil in je bilo res.

Razvija se popolnoma normalno kot zadovoljni dojenčki. Pri nekaterih stvareh tudi prehiteva, tako da to njegovo "nezadovoljstvo" ni imelo nobenega vpliva na razvoj. Kvečjem nasprotno .Se mi zdi, da je zaradi nezadovoljstva prej postal bolj mobilen. Ok, vem da čudno zveni.
Moja prijateljica ima isto starega sinka, ki je zgleden dojenček od rojstva. Zelo redko je jokal, zadovoljen z čisto vsem. Ko smo šli na sprehod je njen sinko lepo sedel v vozičku, moj je do prvega vogala začel kričati.
Njen je doma lepo sedel v stolčku, moj se je drl če ni bil v naročju. No, njen se sploh ni začel plaziti, moj pa že 2 meseca veselo taca po vseh štirih.  

Naš recept "konstantno po rokah" je hudo, hudo naporen in ti ga ne priporočam  Poskusi z Nanino idejo o masaži.

Nezadovoljen otroček? Kako znano mi to zveni!
Včasih se kar malo pomiriš, ko spoznaš, da nimaš samo ti podobnih težav.
Ja, draga sotrpinka . Tudi meni je bilo zelo hudo, saj smo prejokali ure in ure- ponoči in podnevi. Na začetku sem to opravičevala s tem, ker je veliko polival(bruhal), ko je to minilo sem si rekla, da ga morda le pestijo krči, potem so bili krivi zobki, ki so tudi ostali do danes še vedno dežurni krivci  za malo tečnobico.

Praktično je odraščal  v mojem naročju- in non stop smo se dojili... še do nedavnega tudi po 10 krat na noč. Včasih je bilo resnično tako naporno,da sem mislila, da se bom od napora kar sesedla.
Poskusila sem vse, kar se mi je zdelo pametno, poslušala različne nasvete, prebrala (PREŠTUDIRALA) Pantleyevo knjigo o otoškem spanju ter še nekaj drugih, poskusila tudi z masažo in nekaterimi drugimi fintami, a pravega recepta nismo našli nikjer....Ostalo mi je samo še upanje, da bo nekoč že bolje . In res je bilo...počasi z vsako razvojno stopnjo je bilo nezadovoljnega stanja manj. Danes je star 13 mesecev. Najbolj srečen je na tleh, ko dobesedno teče po štirih po celem stanovanju ter raziskuje okolico in je pravi mali navihanček. Živahen je kot živo srebro, vedno v akciji (še previjal bi se kar med kobacanjem po postelji) in zna uveljavljati svojo voljo. Če ne dobi tistega, kar si je zmislil, glasno komentira. Tudi sicer ga moraš imeti non stop na očeh, a se vsaj joka ne več, saj se počuti neznansko srečnega, ker zna in zmore nekaj storiti popolnoma sam. In tega je iz dneva v dan več.

Torej, brez panike- pogumno naprej z veeeeliko mero potrpljenja . 

Čisto NORMALNO. Kot naš. Le tako naprej. Brez skrbi. Starejši ko je, manj bo dela. Obljubim.