Lep pozdrav vsem!
Jaz sem nova na spletni strani, odpiram novo temo v upanju, da mi boste pomagali s kakšnim nasvetom!
Z možem imava dve hčiri! Prvorojenka ( Maja) ima 22 mesecev, novorojenka (Mija) pa 1 mesec!
Maja je bila do vrtca ( 1 leto) nežna, poslušna, pridna punčka! Vedeli smo, da vrtec prinaša tudi kakšno slabo lastnost, tako je začela trmariti, cukati, ...vsega po malem, vendar je vse to normalen pojav. Nekako se je delno spremenila v fantka!  ( Ha, ha,...)

No, v glavnem, Majo sva vso nosečnost pripravljala na novega družinskega člana, božala je trebušček, nakupovala z mano, nikoli problema! Tudi ob rojstvu, hodila z očijem na obisk, navdušena, srečna, pokazala, da ima rada sestrico,...
Sedaj po enem mesecu pa se je začelo!

Naj povem, da spi v svoji sobi od 6 meseca! Nikoli ni rabila ne lučke ne pravljice,... navajena je na tetra pleničko, poljubček in ona je spala od 20:30 do 8 ure zjutraj! Novorojenka, pa je v posteljici z nama v sobi!

Čez dan je vse o.k., saj se z novorojenko zelo malo ukvarjamo, ker samo spi!
Ponoci pa je začela hoditi k nama in ob vsakem poskusu, da bi šla nazaj v svojo sobo, histerizira, joče,...in ko nama končno uspe, da nazaj zaspi v svoji sobi, ne mine ura, že je nazaj!
Tako se je v zadnjih dneh zgodilo, da je ostala dvakrat pol noči v najini postelji!

Kaj naj storiva?
Bojim se, da če jo voziva nazaj, bova prej midva obupala, preden bi se to obneslo.
Če pa ji bova popuščala, pa se bojim, da bo do 10 leta z nama v spalnici!

Če je kdo imel podoben problem, prosim za njegovo izkušnjo.
Vesela bom vsakega nasveta!
Hvala 
Nataša

Meni se zdi glede na situacijo in novega člana še majhna, da bi jo sedaj 100% zavračala in pošiljala nazaj. Jaz bi jo brez pregovarjanja sprejela nazaj, mislim, da glede na to, kako jo opisuješ, zna sama it nazaj v svojo sobo, ko bo videla, da se ji ni treba več borit za vajino pozornost.
Dobit sorojenca je včasih še za dosti večje precejšnja travma, pa jo doživljajo zavestno ali ne.

Imam 22-mesečnika doma in vidim, da je včasih prav začuden, če mu ob kakšni prošnji, za katero ve, da tisti trenutek ni upravičena, ugodim. Mi je hecno, kar tiho rata in je konec zabave zanj. Tile malčki nas včasih malo preizkušajo, ogromno že razumejo, tako da je včasih kar umetnost ubrati pravo pot. Sama jo najbolje poznaš in morda predvidiš, kako bo reagirala.
Upam, da ureidite brez večjega stresa.

kaj pa če poskusiš še drugorojenko dat v sobico k njej?
in če ne bo šlo jo vzemita nazaj in ko bo tamala dopolnila leto, obe skupaj data v drugo sobico.....

_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

prvorojenka te obupno rabi. vzamita je k sebi kadar si zaželi.
imamo enako situacijo.parkart je prespala noc pri nas(ni  bilo najbolj udobno ), vcasih se jaz stisnem k njej <do naslednjega dojenja....bo minilo.
zadnje 14 dni spi normalno oz. boljse kot kadarkoli prej.
samo je ne odrivaj vstran, ze tak in tak te rabi bolj koz ptej a dobi te manj.
lp

_____________________________

23.1.06-Neža
21.4.08-?

Sama sicer še nisem v taki situaciji, a prijateljičina prvorojenka, ki je že tudi spala v svoji sobi, je prav tako po prihodu nove članice hotela nazaj v spalnico. Sta ji pustila, s tem da so vsi spali v isti postelji. In je mala, kako leto starejša od tvoje, po par nočeh izjavila, da gre ona v svojo sobo spat, ker ni dost prostora in jo ponoči skoz budijo  In od takrat spet spi v svoji sobi. Morda samo preizkuša ali jo imata še vedno enako rada ali jo je novorojenka "zamenjala". V taki situaciji bi se jaz rajši odločila za nekoliko manj udobno spanje kot, da se bi starejši otrok počutil odrinjenega, ker greste vi vsi v eno sobo spat samo ona more it v drugo, sama.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]