Ne vem več, kaj naj naredim sama s sabo, pa se obračam še na vas, če me boste znale potolažit oziroma vzpodbudit (in seveda tudi obratno). Sem na začetku nosečnosti. To je četrta nosečnost. Doma imamo dva sončka (3,5 in 5) in za sabo imam umetni splav, ko sem nehote zanosila in po dvotedenskem kolebanju naredila splav. Zakaj? Skozi smo dali prva leta z dvema alergikoma, ki niso niti najmanj enostavna (stroge diete, kronična neprespanost, joj jok in jok...), nosečnosti pa so pustile posledice tudi na mojem zdravstvenem stanju (ki niso ravno enostavne). Morem pa povedat, da sva se o tretjem otroku že pred splavom večkrat pogovarjala, sama pravzaprav nisem mogla nehati misliti na to, želja je bila velika, a poguma nisem zbrala. potem pa, ko se je zgodilo - panika, strah, tesnoba... padala sem iz ene skrajnosti v drugo, eno uro sem bila že popolnoma navdušena, drugo sem že padla v paranojo... in na koncu sem izvedla tisto usodno odločitev, ki mi je zaznamovala psiho. vse od takrat sem to obžalovala in nisem mogla razumet, kako sem lahko kaj takega storila in kako sem lahko bila tak pesimist.
no in po tolikih mesecih sva se opogumila in znova sta se nama nasmehnili dve črtici. Tako zelo sem si tega želela, zdaj pa me iz dneva v dan bolj najedajo dvomi, strah kako bo z zdravjem itd. Ali je možno, da hormoni tako negativno vplivajo na psiho? Iz prve nosečnosti se spomnem samo ugodnih vplivov na psiho, iz druge sicer malo stresa na začetku glede na to, da nas je presenetila, ampak nič neznosnega. Tole zdaj pa me ubija... Tretjega otroka si zelo želim, to najbrž ni treba poudarjati, glede na to, da smo zavestno delali na tem, ampak tega strahu ne obvladam več...
