hu,...rabim kako spodbudo....imamo novorojencka in 2,5 letnico. nasa miska ga je zelo dobro sprejela in ga ima vsaj zaenkrat neizmerno rada. problem pa je da imam obcutek da nekje v sebi tlaci zalost,...obcutek da imam sedaj jaz vec casa zanj kot zanjo,...saj veste dojenje vzame svoj cas, pa previjanje,..saj moz pomaga a potrebno je tudi skuhati pa pospravlati. poskusam ji posvetiti vsako prosto minutko, a vedno ni zainteresirana...ponoci ko pa spimo (seveda ona ri nama), dojencek v svoji postelji in ce se slucajno zbudi in da ga moram ravno podojiti je prava kriza, takrat mi ne pusti in joka naj spim z njo in naj ne nahranim dojencka....
...ali ste imeli podobne tezave...kako ste jih resevali..

Pozdravljena.

S tem še nimam izkušenj, mislim pa, da je najboljše, da tvoji veliki hčeri razložiš njeno vlogo, in ji poveš, da jo imaš še vedno tako rada, kot prej. Morda bi ti koristila kakšna knjigica. Al pa naj ti pomaga/sodeluje pri previjanju, hranjenju,... Naj se počuti pomembno in koristno.

aspirinčica

Hojla!

Mi smo na istem pa sem starejšemu razložila, da je tudi on se dojil, previjal in vse ostalo pa seveda očka je pri njem glavni. Pa kako slikico ji pokaži kako je bilo, ko je bila ona dojenček, pa naj veliko pomaga in veliko jo sprašuj kaj rabi dojenček - recimo ko joka ga jaz vprašam kaj misli, da je narobe da joka. pa se počuti večjega in zaenkrat pali. Tko da po moje nič skrbet - ko bo dojenček večji bo pa itak žur ko se bosta začela pogovarjat, smejat in družno nagajat.
Uživajte

jAZ sem na eni strani dojila , na drugi strani pa me je duhala ta starejša. To sem naredila, ko sem bila sama z obema. PA smo kar zvozili