Živjo,

stvar je taka, ki si je ne bi nikoli pričakovala. Imava 8 letno zlato hčerko, jaz pa sem v skoraj 5. tednu nosečnosti.Pred zanositvijo se je veselil, da bi imeli še enega člana, celo sobo je šel gledat kako bi omare preuredili, klical alples itd..Skratka je bil navdušen nad tem.

Sedaj ko je izvedel za novico pa ga obdajajo hudi strahovi predvsem zaradi njegove starosti. Poleti bo star 40 let in se na smrt sekira, kako bo prvih 10 let sfolgal, pa da bo otrok trpel zaradi "starega očeta", da ga bodo v šoli zafrkavali, da bog ne daj da umre ko ima mali 20 let....Pa še to, a ni šel brat na internet, kako nekateri trpijo, ker so jih imeli starši pri 40-ih in so nekaterim tudi umrli, ko so imeli samo 27 let in bili totalno nezreli za tak šok??Nikoli si nisem tega pričakovala in mi je zelo hudo zanj.Trdi da ni prav da sem tako egoistična, ker je on striktno proti in me zelo prosi za splav.a jaz nočem niti slišati o tem.

Je v taki depresiji, da je šel včeraj v kopalnico se zjokat in poslušat žalostne pesmi od Faith Hill.
Po drugi strani pa sem jaz presrečna ker sem noseča, saj sem si od nekdaj želela 2. Sem 34 let stara, mislim ravno na zgornji meji, po mojem mnenju.Jaz se ne sekiram tako kot on. Mene je mama imela pri 32-ih, oče pa je bil takrat 35.Pa nisem nikoli čutila nekih travm in ali posledic zaradi njihovih kasnih let.
Veliko berem, da ima precej ljudi otroka pri 40+.

Želela bi slišati izkušnje iz prve roke, če ste morda podobno doživljali s partnerjem in kako ga je minilo, če ga je.

Prosim za kako spodbudno besedo, saj se bojim da ne bi še jaz zašla v depresijo.
Hvala.

Ne vem, če to kaj pomaga. Lahko mu daš za prebrat.

Moj mož se je rodil, ko je imela njegova mama 37 let, oče pa že čez 40 let. Ima sicer brata in sestro, ki sta deset let mlajša. Zdaj je star 36 in njegova starša sta še živa in tudi zdrava. Tast še vedno veliko potuje, do enega leta nazaj je še aktivno delal v svojem podjetju. Tašča pa se veliko ukvarja z vnuki, peče, dela na vrtu. Ni vse samo v letih. Nekateri dočakajo zdravi visoko starost. Ne čuti nobene travme zaradi tega, ker ima malo starejše starše. Edino v najstniških letih pravi, da jim je težko dopovedal, da so stvari malo drugačne kot pred leti ampak do takrat je še daleč in roko na srce v tistih letih tudi jaz marsičesa nisem mogla dopovedat svojim. V nasprotju z njim imam zelo mlade starše pa slabše odnose.

_____________________________

Glej, zdej lahko tuki naštejemo 1000 in en primer pa bo on (vsaj iz posta sodeč) za vsakega našel kontro.

moje mnenje - rabi strokovno pomoč. Naj se naroči k psihologu ali psihiatru.

_____________________________

Accept certain inalienable truths: prices will rise, politicians will
philander, you too will get old. And when you do you’ll fantasize
that when you were young prices were reasonable, politicians were
noble and children respected their elders.

To kdo bo kdaj umrl mislim halo... če po tem se vidi da se pač mora naročiti pri strokovni pomoči.otroka bi lahko imela tudi pri 20,pa to ne pomeni da pa on ne bi umrl.Moj oče je mene dobil pri 32 letih,umrl je ko sem imela 23 let .Ni logike potemtakem :)

Sicer nisi nikjer napisala kako dolgo je že tak. Če je to na novo je mogoče samo začetni šok in bo vse skupaj predelal, se sprijaznil. Jaz bi mu dala čas...Če se pa vleče že več kot mesec, dva potem pa je malo utopično čakat, da se bo kaj samo od sebe obrnilo in je verjetno res najbolje poiskati pomoč.

Mogoče bo kaj pomagalo
http://www.nebojse.si/portal/index.php

Pišem nazaj.naj povem da je po naravi, kot njegova mati in babica paničar, se pravi ima nekaj fobij, ampak normalno funkcioniramo.Je pa danes dosti boljše volje, mislim da je stvar sprejel in prespal vdal, ker drugo mu ne preostane in seveda tu pa tam ga še stisne strah.
Mogoče je kriva tudi njegoa huda nesreča pri 14 ih, ko niso vedeli, če bo preživel, na srečo je. Iz tega razloga je pretirano zaščitniški do otroka, sedaj ji že več zaupa.
ampak njemu razlagat svoje nima smisla,ker se mora sam v sebi "poštimat". glavno da se ta žalost ne vleče naprej. Glede nosečiških, dojenčkovih zadev karkoli, noče slišat govorit, ker ga naredi živčnega.
Se strinjam z vami , da je bolj pomemben odnos do otrok kot leta.

Tudi jaz jih bom po porodu dopolnila 34,moj mož pa 45 let in nosečnosti nisva načrtovala.Upava pa seveda na vse najboljše in starejši sestrici (10 in 7 let ) se veselita ,da je kaj

Za otroka je najpomembneje,da ga pričakuje ljubeča družina.

Moj post je bil namenjen kot vzpodbuda mamici,ki je odprla to temo.K sreči se moj mož ne bremeni s prezgodnjo smrtjo ali čim podobnim,saj v današnjih časih leta niso več nobeno merilo za nezgodo ali bolezen.Midva verjameva v to,da nama je ta otrok namenjen z razlogom.

Moj mož je bil ob rojstvu prvega otroka star 41 jaz 34, ob rojstvu drugega pa sva bila oba 2,5 let starejša. Moja mama me je rodila pri 37. letih, ata je pa za abrahama postal oče. Obema sem bila prvi otrok. Nikoli mi ni bilo nerodno, težko da sta moja starša starejša. Bila sta moja in zato najboljša in super. Tako da samo pogumno in bo vse o.k.

Ne vem če se lahko kdo v enem dnevu čist popolnoma skulira in sprejme tisto, kar tako vneto zavrača. Če gre pa za "bolezensko stanje" pa še težje verjamem

_____________________________

Kdor govori za menoj, govori z mojo ritjo!!

I saw an angel become the devil
Still they look pretty good hand in hand
Well baby, I don't need any of them
Heaven nor hell
Volbeat!!