tisti,ki ste že v dolgoletni partnerski zvezi.Kako kaj vaši občutki?Ljubite,imate samo radi,navezani ali je ljubezen vse bolj globoka in enostavno ne bi mogli brez partnerja?

Partnerja predvsem bolj spoštujem.

Ljubim ga. Nanj sem navezana in vem da bi mi bilo težko če bi ga izgubila. Ne bom pa rekla da brez njega ne bi mogla živeti...bi mi bilo težko, in bi potrebovala dosti časa vendar bi se pobrala in zaživela naprej.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

nisem še v dolgoletni zvezi.. vendar svojo partnerko vse bolj ljubim in spoštujem..

je pa dejstvo, da začetna zaljubljenost počasi mine in se spremeni v pravo ljubezen in spoštovanje med partnerjema.. in prav taka zveza obstane za celo življenje.. vsekakor je pa važno, da se partnerja (če je to mogoče) spoznata predenj se zaljubita en v drugega.. ko partnerja docela spoznaš.. in se nato zaljubiš vanj.. je to potem tisto kar pišejo pesniki in scenaristi.. prava ljubezen.. in vem, da sem to tudi našel..

Nekateri pravijo, da zaljubljenost zbledi, po nekem casu. Pri meni to ne drzi. Skupaj sva ze vec kot 5 let, pa sem se vedno zaljubljena vanj, ljubim ga z vsem srcem, spostujem ga, navezana nanj. Zaupam mu bolj kot komrkoli, moj najboljsi prijatelj je. Imava 2 soncka in se vedno, pa ceprav po porodu je sex veliko bolji, bolj custven. Vedno si vzameva cas zase, zvecer ko gresta tamala spat in ne zanemarjava drug drugega. Sva imela 1x malo krizo, ko sva bila oba zivcna in je prislo do konflikta, ampak sva uredila. Pomaga mi pri vsem, me podpira, se trudi za naso druzinico. Najlepse je zvecer zaspati v njegovem objemu, ker preprosto vem, da je on tisti na katerega se lahko vedno zanesem.

_____________________________

Najbolj tvegaš kadar ne tvegaš... življenje je cesta po kateri so lepe in grde poti - najlepša pot pa je bila tista, na kateri sem spoznala tebe.

http://joker80.moj-album.com/

Midva sva skupaj že dobrih 8 let. Ni več metuljčkov v trebuhu, ni več vzemirjenja ko ga vidim, nimam pred njim nobene treme kot na začetku.
Mu pa veliko bolj zaupam, o VSEM se lahko pogovorim z njim, ljubim in spoštujem ga vsak dan bolj, brez njega si sploh ne predstavljam življenja.
Vendar kljub vsemu včasih jemljem njegovo ljubezen preveč za samoumnevno, kar ni prav. Še vedno je treba delati na medsebojnem spoštovanju in zaupanju in to je tisto kar pomeni pravo ljubezen. Da se trudiš zanjo, da je ne jemlješ kot samoumnevno. Ker ni.

pri nama je bilo ravno obratno. ko sem ga zagledala...jojojoj...kot strela z jasnega...čist adio.... spoznala sva se v diskoteki, jaz sem šla  domov  zatrapana, on pa samozavestno do kolegov in jim je rekel, da ima punco (nisva nič imela) videla sva se čez nekaj dni in od takrat sva skupaj....že deset let .
seveda tistih metuljčkov v trebuhu že nekaj let ni, ampak roko na srce, kdo bi pa s tem lahko živel ? jaz bi shirala, ker takrat sploh jest nisem mogla. ko je šel v LJ na fax sem ga tako pogrešala, da me je bolelo. In če bi sedaj moral kam it za več dni bi bilo enako.....srečna sem da sva se našla  

ljubim in spoštujem, ga....je moj najboljši prijatelj zaupnik tolažnik etc. vsak dan se zamislim nad res veliko srečo da sva se našla.
ob njem sem tudi sama postala boljša oseba. če bi se kdaj razšla oz. bi ga izgubila bi me najverjetneje zelo potrlo....bila bi kar nekaj časa na tleh. trdno upam da se kaj takega ne bo zgodilo.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Niti še nisva dolgo skupaj, vendar ga imam rada kot človeka, zaradi njegovega karaktera in obnašanja do mene in do svojih bližnjih pa ga ne spoštujem. Tudi ni moj prijatelj. Je le oče mojega otroka. Žal!