Kako svojega otroka učite obnašanja ob cesti, na parkirišču?

Jaz sem vedno zelo huda, če hoče, ko prideva iz trgovine stečt do avta, pa se kregam za njim, da se po parkirišču ne teče, pa da ga lahko avto zbije, pa sem res huda. Včasih ga komaj ujamem, ker je tako uren, jaz pa ponavadi še s kakšnima dvema vrečama v rokah. Pol me pa vsi okrog gledajo, kakšen tiran sem, ker mu držim pridigo, ko ga ujamem.

Če hodiva ob cesti nikoli ne sili nanjo, ampak hodi po pločniku, večinoma se drživa za roko. Se mi zdi za hojo ob cesti, pločniku, parkrišču res pomembno, da mu že pri tako majhnem vcepiš v glavo, kje je nevarnost in kako se obnašati, da se izogneš nesrečam.

Kako ste se pa ve tega lotile?

_____________________________

Ponosna mamica Aneju in Jakobu.
--------
Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.
(T. Pavček)

Podobno kot ti, le da me včasih res noče upoštevat in takrat naredim po mojem še večjo napako - ga dvignem in nesem stran, ker ga  z ruzakom na hrbtu, službeno torbo z računalnikom in štirimi nakupovalnimi vrečkami res ne morem lovit, lahko pa ga nesem .

Že ko prideva ven pred blok in se približava parkirišču mu razlagm, da zdaj se mora pa ustavit, ker lahko pride avto in se lepo ustavi, ampak za vsak slučaj sem vedno čisto zraven, ker bi mimogrede lahko skočil. Se res ne zaveda, kaj je to nevarnost in kaj pomeni, da te avto lahko povozi (aja, star je 2 leti in 3 mesece).

Drugače pa, ja isto kot ti, pa če me folk čudno gleda, je to njihov problem - jaz skrbim za varnost svojega otroka, oni naj pa svoje kar puščajo letat, če mislijo, da je tako prav (ubogi otroci).

Ja tud jaz se derem "stooooj", "pazi avto", na straaaaan", sam ponavadi me slišijo vsi drugi samo moj mali vragec ne. Smo že od vsega začetka, ko smo se igrali na ulici, opozarjali na avte in da mora takrat stopit na stran in tam počakat. Je na naši ulici prav smešno včasih. Zunaj je po šest otrok, se vozijo s kolesom, tiščijo vozičke al pa se lovijo in ko samo ena mamica reče avto, vsi naenkrat skočijo na zelenico in stojijo čisto pri miru.

Na cesti sem neizprosna - ko prečkamo cesto, mi mora dat roko; na pločniku lahko hodi sam, če ne divja in ne skače, drugače ga pa primem za roko.

Moja je stara šele 17m, ampak kadar sva peš, jo vedno za roko držim, ko greva iz trgovine ali če hodiva po pločniku. Zelo me je strah, da bi na enkrat skočila na cesto, ker je tako živahna.

Ja, to je nujno potrebno, kot si rekla, da že od malega vztrajamo na tem. Jaz na cesti (posebej na prehodih) nimam milosti, pa če ta malo vlečem čez. Ker nest je pa več ne morem, trmasta pa je včasih še kljub temu.
Sploh kakšni dvoletniki še ne dojemajo nevarnosti, so nepredvidljivi.

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Jaz našemu tudi stalno vbijam v glavo, da mora pred cesto počakati. Potem pa mi mora obvezno dati roko. Pa na parkirišču ne sme noreti ampak hoditi ob meni. Včasih zaleže, včasih pa tudi ne. Potem pa vpijem kot nora. Drugi me pa postrani gledajo. Pa me nič ne briga. Kot je že ena napisala, gre za mojega otroka in njegovo varnost. Je pa težko, ker se otroci res premalo zavedajo nevarnosti, pa še zorni kot imajo ožji.

_____________________________

Otroci so naše največje bogastvo! Čuvajmo jih!

http://janja73.mojalbum.com
http://zo-ja.mojalbum.com